SiolNET. Trendi Glasba
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

STG ali kje so glasbeniki?

2

termometer

Drugi dan prve izdaje Slovenskega tedna glasbe v Kinu Šiška z naslovom Pot do festivalskega odra je bil obarvan s problematizacijo odnosa med glasbeniki, festivali, klubi, posredniki in javnostjo.

V poznih dopoldanskih urah je tako pod taktirko strokovnjakov za odnose z javnostmi Sanjinom Djukićem in Bojanom Rojkom potekala delavnica, katere glavni namen je bilo izobraževanje domačih izvajalcev na področju medijev in komunikacije z njimi.

Kako do festivala?

O tem, kakšne možnosti imajo glasbene zasedbe za nastop na enem od prisotnih festivalov, so v Komuni popoldne razpravljali njihovi predstavniki; Luka Pavić s Terranea, Darko Flego z Exita, András Berta s Szigeta, Franci Kek z Rock Otočca, zaradi bolezni pa se debate ni mogel udeležiti predstavnik festivala Waves Vienna. Debata, ki se je v neki točki sicer začela vrteti v krogu, se je dotaknila predvsem vprašanja, kako lahko mlad bend na festivalu sploh dobi svojih nekaj minut.

Večina govorcev je poudarila, da imajo zasedbe s prošnjami za nastop sicer malo možnosti, hkrati pa jim na nek način svetovala, kako naj k tovrstnim prošnjam sploh pristopijo. Glede na temo debate je bilo žalostno, da je bilo med poslušalci videti bore malo predstavnikov slovenskih glasbenikov. Tovrstne zadeve poleg koristnih informacij navsezadnje ponujajo tudi možnost pridobivanja koristnih kontaktov.

Smiselnost povezovanja klubov

S festivalov se je pogovor na Klubski čajanki, spet pod povezovalno taktirko Tonija Cahuneka, preusmeril na odkrivanje težav, s katerimi se v svojih medsebojnih odnosih soočajo domači klubi in glasbene zasedbe.

Veliko pozornosti so prisotni namenili vprašanju mreženja klubov, ki bi tako bendom kot sami klubski sceni omogočilo bolj učinkovito delovanje, bogatejšo glasbeno sceno, v primeru tujih glasbenih gostov pa organizatorjem tudi manj stroškov. Kot je za tako debato pričakovati, ni šlo brez omembe sodobnega razmišljanja mladih, ki nemalokrat svoje evre raje zapravljajo za pivo na brezplačnem dogodku z nekakovostno glasbo kot za koncert z nekaj manj kozarci piva.

Zanimivejši koncertni večer

V večernih urah se je dogajanje iz Centra urbane kulture preselilo v Orto bar, kjer so se domače glasbene zasedbe potegovale za nastop na enem od zgoraj omenjenih festivalov. Tako kot včeraj v Kinu Šiška se koncertnega večera tudi danes ni udeležilo veliko občinstva, čemur je morebiti prispevala bogata ponudba na Metelkovi.

Koncerte domačih zasedb so začeli in končali Klubski maratonci – kot prvi so predstavnikom festivalov zaigrali ŠKM banda. Na sebi lasten način so svojo instrumentalno zgodbo pripovedovali skozi žanrsko težko opredeljiva poglavja, znotraj katerih je mogoče začutiti popotovanja po elementih (post) rocka, jazza do intenzivnejše hrupnosti. Eno kakovostnejših domačih zasedb hkrati zaznamuje redkobesednost – instrumentalno pripoved so namreč izpeljali brez verbalne komunikacije z občinstvom, razen zahvale na koncu. V tem primeru popolnoma všečna drža – ob njihovi zatopljeni glasbeni izpovedi so besede namreč odveč.

Popolnoma drugačen pristop v svojih nastopih ubira stari znanec in ljubljenec raznovrstnih glasbenih natečajev, zasedba Dandelion Children. Ta je premore med posameznimi skladbami namreč obarvala s prav posebnim, malce zmedenim humorjem, ki pa ni izpadel slaboumno in bi zaradi svoje narave kanil zabavati tudi festivalsko občinstvo. Zabavni trojček je leseni pod Orta pretresel s poskakovanjem po "tutti frutti" rock sferah, ki jih je obarval s pridihom skaja, reggaeja, funka, začinil s težkimi in celo surf kitarskimi rifi, vmes pa se na izlet odpravil tudi v svet MTV-jevskega pop punka. Nedvomno bend, ki bi lahko na noge dvignil tudi utrujeno festivalsko občinstvo.

Triperesno deteljico je dopolnila najbolj britansko obarvana domača zasedba tega večera – s svojim garažnim rokenrolom so se za nekaj festivalskih minut potegovali fantje zasedbe Barely Modern. Gre za fante, ki se nedvomno lahko pohvalijo z neustrašnostjo in željo po poti v neznano, konec leta 2010 so se namreč odpravili v London, kjer so se preizkusili tudi na tamkajšnji podzemni glasbeni sceni. Zasedba, ki se je glasbeno že prej spogledovala z Otokom, se je domov vrnila z dodelano vizualno podobo, ki so jo, vsaj na videz, navdihnile tamkajšnje ulice.

Kljub tam pridobljenim izkušnjam in okušanju tega, kako težko je najti svoje mesto v prestolnici, kjer bendi rastejo kot gobe po dežju, pa zasedba za zdaj žanrsko še ni začela okušati ničesar novega. Predstavila se je s tem, kar smo videli že pred njenim odhodom v London, precej opazna pa je pridobljena koncertna kilometrina. S svojim všečnim nastopom in iskrenim rokenrol pristopom so fantje uspešno dopolnili sinočnjo Ortovo triperesno deteljico, ki se je nedvomno izkazala za bolj svežo in zeleno, kot je bila tista v sredo.

Ko so se prijatelji omenjenih zasedb odpravili domov, v klub pa je vstopilo nekaj novih gostov, so večer na odru zaključili reški My Buddy Moose. Ti so prisotnim ponudili merico lahkotnejšega folk rocka s spevnimi, brez težav poslušljivimi skladbami, s katerimi so za razliko od benda prej namesto na Otok popeljali čez lužo. In zdaj? Danes je na vrsti dan številka 3.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin