Siddharta

Podatek, da slovenska rock zasedba izda šesti album, je zagotovo vreden pohvale, seveda pa se tudi pri Siddharti, verjetno največjemu bendu pri nas, postavlja vprašanje, ali nas ta podatek sploh še vznemirja. Zdi se namreč, da jim počasi primanjkuje manevrskega prostora in da je njihov edini neosvojen vrh prodor v tujino.

A ker se tudi na tem področju stvari odvijajo počasneje, čeprav so album snemali v ZDA, Siddharto te dni videvamo predvsem na proslavah, nazadnje na otvoritvi Evropske prestolnice kulture v Mariboru, kjer je Tomi na balkonu nekje iz pet potegnil svoj vokal in prepeval Kdo je tebe Praslovan plavati učil. In morda ta nastop z orkestrom pod njegovimi nogami še najbolje ilustrira razvoj, ki ga je Siddharta naredila od svojega izjemnega prvenca ID. Od garažnega kitarskega rocka do megalomanskih, napol opernih nastopov na velikih prizoriščih. Siddharta so stadionski bend in VI je stadionski album.

Odpre se z izjemno obetavnim Postavi se na mojo stran, ki se vsaj nekoliko vrača v začetke skupine, in nadaljuje z Malishko, ki smo jo slišali že pred časom in ki lepo nadaljuje Siddhartino fascinacijo s "hladnimi" zvoki in naglasi. Tomijev glas se tudi na albumu spušča v bizarne globine, kakršne smo slišali tudi že na državni proslavi lani poleti, zaradi česar vse skupaj zveni že kot kakšna parodija, a tudi tukaj ne moremo reči, da nas je kaj presenetilo. Izstopata še bolj umirjeni Sam in Spet otrok, a kakšnih večjih pretresov album ne ponudi.

Tehnično dovršenemu albumu lahko očitamo bolj malo, a morda predvsem to, da je v primerjavi z njihovimi zgodnjimi izdelki ekstremno neseksi. Siddharta se je namreč iz benda za mlade spremenila v bend za naše starše, kako vsesplošno sprejemljivi so, ko seveda ne dajejo intervjujev o tem, da nasprotujejo gradnji džamije, pa pričajo že omenjeni nastopi na državnih proslavah.