Severa Gjurin: Ljubezen do umetnosti

Po razpadu skupine je več energije posvetila svojemu likovnem ustvarjanju in požela zavidljiv uspeh. Nazadnje smo jo lahko poslušali, kako v duetu z Vladom Kreslinom odpoje pesem Abel in Kajn, ki se je znašla v slovenskem filmu Hit Poletja. Bi prosim opisali začetke vašega odkrivanja glasbe. Vse skupaj se je začelo v osnovni šoli. Pol leta sem hodila na ure klavirja in četrt leta na violino. Prav dolgo nisem vzdržala. V najstništvu sem bila verjetno kot večina mladostnikov nagnjena k določenemu tipu glasbe. Pomembno vlogo pri mojem glasbenem razvoju je imelo obdobje na našem vikendu na morju, ko smo na plaži igrali kitare z bratom in prijatelji. To so bila devetdeseta, igrali smo Pearl Jame, Red Hot Chili Peppers, seveda tudi Jimyja Hendrixa, Doorse in druge stare skupine. Takrat sem se naučila šest ali sedem akordov, ki jih znam še danes. Seveda sem bila kot punca bolj nagnjena soft rocku. Nisem pa imela s plakati polepljene sobe, vse skupaj sem imela dva posterja, oba od Hendrixa.

Kdaj je najstniško igraje preraslo v nekaj več? Do šestnajstega leta je bilo vse skupaj žur, igranje kitare in druženje. Pri sedemnajstih sem prvič stopila na oder. Brat je imel koncert, na Vrhniki v klubu Zakon, igrali so jazz in malo rocka. Šla sem na oder, zapela dva komada, imela malo treme, ker prej seveda nismo nič vadili. Nato so sledili jam sessioni in bolj priložnostni koncerti. Ne spomnim se, da bi kdaj prav zares sanjala o lastnem bendu. Glasba se mi je prikupila postopoma, preko različnih faz. Zaradi prepoznavnosti, ki sem jo dosegla pri Oliviji, so me pričeli vabiti k sodelovanju drugi avtorji. Eno pesem sem odpela na zgoščenki za otroke z naslovom Mala princeska. Gre za serijo knjig, katerim je priložen cd. Vlado Kreslin me je povabil k duetu za pesem Abel in Kajn, za zasedbo Intimn Frizurn sem pela spremljevalne vokale. Potem sta tu plošči Brez sramu in brez strahu in Med moškim in žensko - to je moj glasbeni opus.

Se je vaša ljubezen do likovne umetnosti pričela že pred glasbo? Mogoče. Domači mi pravijo, da sem kot otrok neprestano risala. Tudi spomnim se tako. S kredo na asfalt, s flomastri, barvicami, mami sem kradla profesionalne skicirke in svinčnike ... Še vedno imam od vseh oblik lepih umetnosti najraje risbo, torej izražanje s črto. So kar prave besede, ljubezen do umetnosti. Zelo rada eksperimentiram z materiali in skačem iz tehnike na tehniko. Za študij sem izbrala zame idealni šoli: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo in potem Likovna pedagogika. Obe imata podoben način v smislu splošne umetniške razgledanosti.

Kako doživljate komunikacijo med likovno umetnostjo in glasbo? Na primer dinamiko črt v risbi (debelina črt, pripovednost poteze), ki jo naredim, dojemam na podoben način kot poudarjanje besed v neki pesmi. Kjer začutim moment ali poudarek ali detajl, tam ga naredim. Kandinsky je trdil, da je poteza čopiča enaka potezi loka in da je črta nabita z notranjim zvokom. Vse to nosim s seboj, ko likovno ustvarjam in verjetno razumem drugače, ker sem tudi glasbenica. Kar mi ugaja pri likovnem ustvarjanju je, da imam čas za sestavit umetnijo. Ko imaš glasbeni koncert, je to tisti moment v času, ko naj se zgodi.

Vloga tišine v vašem življenju? Rada imam tišino, ko slikam, praviloma nimam glasbe, v avtu glasba tudi ni nujna. Danes je glasba povsod, po lokalih, trgovinah, na poštah, v savnah, veliko je glasbenega nasilja. To nasilje je nekako podobno marketinškemu nasilnemu laježu, ko se med filmom pojavi reklamni blok, ki je enkrat glasnejši od filma. Z veseljem pa grem na kak koncert ali v klub in uživam v preglasnih nasilnih tresljajih.

Pravite, da vam pri Oliviji ni ustrezala izpostavljenost. Izkušnja z Olivijo je bila zelo lepa. Glasba je lepa, bili smo deležni številnih pohval. Lepo je bilo delati s prijatelji, se dopolnjevati na odru in se družiti po koncertih. Vendar je bilo vedno več povpraševanja. Misel na to, da bi nam še bolj uspelo, mi ni bila preveč všeč. Vsak človek ima določeno mero energije, odločiti se moraš, za kaj jo boš porabil. Čez čas sem ugotovila, da lahko počnem več stvari hkrati.

Imate kakšen nasvet za mlade pevke in pevce? Moja edina šola petja je bila na nekaj obiskov glasbenih delavnic. Sigurno sem se največ naučila na odru. V tistih momentih, ko se mora zgoditi. Danes je problem, ker bi bili vsi radi pevci, to pa je nerealno. Obstaja nekaj stvari, ki bi jih, tako puncam kot fantom, položila na dušo. Predvsem naj ne hodijo na tekmovanja tipa "bodi idol". Če že morajo, pa naj vzamejo vsako skladbo za svojo, naj je ne interpretirajo na enak način kot originalni izvajalec. Pri tovrstnih resničnostnih šovih iščejo ljudi, ki se bodo sramotili, da se jim lahko smejimo. Treba je znati oceniti svoje sposobnosti, razumeti svoj razpon, predvsem pa v miru najti svoj zvok. Drugače povedano, s kakšno sapo ti najbolj ustreza oblikovati vokal.

Pevcu je v veliko pomoč, če zna igrati instrument. Jaz znam sedem akordov, z njimi lahko zaigram polovico vseh komadov. Zelo rada igram priredbe. Poslušam nek komad, ugotovim kje so basi in iz jih prepoznam akord. To je zelo malo znanja. Ena izmed stvari, ki se je spomnim iz delavnice Jazzinty je, da so pevci in instrumentalisti ločeni. Ob večerih smo imeli jam sessione, pevka je prišla gor, nekaj odpela in odšla. Glasbeniki bi morali bolj podpirati vokal, se odzivati na fraze vokalistov z lastnimi odgovori, bobnar lahko zniža jakost, spremeni dinamiko glede na vokal, itd. Pevci pa bi morali bolj poslušati instrumente in čutiti, kam gredo. Ta prepad med vokalisti in glasbeniki je prevelik, tako v družabnem kot tudi v glasbenem smislu.

Katera slovenska pevka vam je najbližje? Zelo mi je všeč Azra, ki poje pri skupini Mojo Hand. Vokal ima ogromno duše. Sedaj, se mi zdi, nekaj snemajo. Upam, da bodo kmalu naredili kaj otipljivega. Njo imam od vseh vokalistk najraje, najbolj se me dotakne. Rada poslušam tudi Vesno Zornik, Evo Moškon, Eldo Viler, Neco Falk ...

Ali drži, da so vam ustvarjalci filma Hit poletja ponujali glavno vlogo? Bil je namig, iskali so naturščke, ki bi znali peti in igrati. Na začetku sem bila ena izmed opcij. To je bilo vse. Ula Furlan je bila idealna za ta film.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Ravno sem se naučila montirati filme. Enega sem dala na youtube. Gre za komad, za katerega sem napisala melodijo in koščke teksta v slovenščini, portugalščini in angleščini. Naredila sem ga s prijateljema Davidom Rossijem in Pedrom Lousado. Delovni naslov skladbe je Ti si moje srce. Video sem naredila iz posnetka, ki je nastal z zelo slabo digitalno kamero, takšno, ki niti zvoka ne snema. To je bilo pred dvema letoma na Portugalskem, ko smo v avtu poslušali dotično skladbo, ki smo jo prejšnji dan posneli, sedaj pa sem zmontirala zvok in sliko. To jesen se vračam na Portugalsko in morda se bo naš chill out elektro-akustični projekt nadaljeval.