Sausages: Tudi če bi imeli milijon evrov, bi še vedno delali isto

Ko smo jih opazovali, smo se večinoma strinjali, da čeprav so že dvajset let ena in ista skupina, ki je vmes doživela nekaj odhodov in ponovnih prihodov, ni videti, da jih je rock'n'roll utrudil. Prej utrdil ali kot pravi duhovni vodja skupine, bobnar Martin Janežič - Buco, so enaki, kot so bili, a z drugačnimi pogledi. Nov album z naslovom Dej pel je v pogovoru predstavil prav Buco.

Pred dvajsetimi leti, ko ste začeli, smo se dobivali na koncertih, da ti ne bi bili premalo obiskani. Danes imate za seboj bogato kilometrino, nekaj zanimivih prelomnic in nov album. V čem se razlikuje filozofija skupine danes in takrat? Buco: Filozofija je v bistvu enaka. Razlika ni velika. Glasba je tisto, kar nas žene in nam daje energijo. Pa odnosi, tisti odnosi med nami. Če smo dvajset let skupaj, to nekaj pomeni, zato tudi trdim, da je filozofija tega, kar počnemo, enaka, spremenil se je zvok, pristop h glasbi. Morda smo nekoč vse skupaj počeli vse bolj brez glave, danes pa delamo stvari premišljeno, trezno. Kot se spominjam, smo pred dvajsetimi leti samo skakali z enega konca na drug koncert, z ene oddaje na drugo, kamor so nas povabili, smo prileteli in naredili, kar so od nas pričakovali. Danes je na žalost oddaj vse manj, škoda, a bistvo, torej rock'n'roll, ostaja isto.

Kako pa se je spremenila vaša glasba? Buco: Glasba je drugačna s produkcijskega stališča, saj smo v tem času odrasli, postali smo zahtevnejši. Uživati v glasbi je zame največje darilo in še vedno nam točno to uspeva.

V skladiščih nekdanje Belinke ste si uredili studio, ki ste ga poimenovali Railroad Studios. Ti prostori postajajo nekakšno središče rockerske kulture … Buco, vi pa ste baje imeli prste vmes pri tem, da je zdaj tukaj nastanjenih kar nekaj slovenskih skupin, kajne? Buco: No, ne želim, da bi to zvenelo prepotentno, a tukaj, v tem koncu, sem neke vrste župan. Moj najboljši prijatelj mi je dal možnost, da sem prvi imel tukaj prostor, kolegi glasbeniki, ki mi pomagajo že dvajset let, pa imajo skoraj vsi težave s prostorom. Tako so si zdaj tukaj v soseski uredili prostore za vaje LeeLooJamais, Neisha, Los Ventilos, Siddharta, Elvis Jackson, HellCats in drugi, ki zdaj tukaj živimo svoje glasbene sanje vsak po svoje.

Je torej med vami kaj zavidanja? Kdo ima najlepši prostor? Buco: Nobenega zavidanja ni, ni "fovšij". Najlepšega prostora tudi ne. Vsak si je uredil po svoje, kot mu ustreza. Tukaj smo nekateri že nekaj časa in odlično je, da smo na kupu. Še kakšen festival bi morali pripravti.

Kako pa to, da boste album ponudili brezplačno? Buco: Situacija je takšna, kot je, velikih prodaj glasbe skoraj ni več, mi pa smo se odločili, da bomo, ker to pač lahko, oboževalcem, ki jih moramo spomniti, da smo še tukaj, ponudili album brezplačno. Naj si ga vsak, ki to želi, prenese z naše spletne strani, kdor pa želi imeti album v obliki nosilca zvoka, pa ima tudi to možnost, da si kupi zgoščenko.

Kakšna je po vseh teh prihodih in odhodih ter tvojem sodelovanju pri številnih drugih skupinah energija skupine? Buco: Tako kot v družini. Imaš partnerico, se skregaš, greš narazen, skupaj, vsak ima svoj prav, svoj narobe in tako se tudi obnašamo. Sausages so bili vedno in vedno bodo moj matični bend. Ko smo začeli igrati, smo bili zelo mladi. Vedel sem, da bom v glasbi, naredili smo skupino, začeli igrati na rojstnih dnevih … Tega je bilo vse več in kmalu smo igrali povsod, kjer sem lahko postavil bobne. Jaz sem potreboval dva kvadratna metra, drugi pa so že nekako nagnetli. Iz te zabave je prišlo tudi ime, saj Sausages ni bilo načrtovano ime. Ker smo potrebovali ime, sem rekel: Bodimo Sausages, ko najdemo boljše ime, pa bomo zamenjali. In tako je 20 let pozneje še vedno Sausages!

Kaj bi spremenili? Goran: Nič! Tudi če bi imeli milijon evrov, bi stvari počeli enako, še vedno bi delali isto.