SiolNET. Trendi Glasba
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Rok Golob in Energija nepozabne glasbe

1

termometer

Rok Golob bo v drugi polovici aprila širšemu občinstvu predstavil projekt Prihaja energija nepozabne glasbe.

Prvovrstna glasbena izvedba, umetniška prisotnost, izjemna energija in izvrstni Rokovi aranžmaji dajejo slutiti, da bomo priča nepozabnemu koncertu, ki ga bosta posnela tudi Radio in Televizija Slovenija. Izjemna gospel/soul/r&b zasedba Firm Soundation, Big Band RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Roka Goloba, ki je za projekt ustvaril aranžmaje, in gosta koncerta raperja Murat&Jose bodo z vrhunskim nastopom navduševali od Maribora do Portoroža. Vabljeni na koncerte Energija nepozabne glasbe: 22. 4. ob 20. uri: Narodni dom Maribor, 23. 4. ob 20. uri: Avditorij Portorož, 24. 4. ob 20. 30 uri: Linhartova dvorana Cankarjevega doma.

Začniva s koncertom, ki ga pripravljate. Če omeniva organizacijo, kako vam uspe vse uskladiti, torej Firm Soundation, ki prihaja iz ZDA, Big Band RTV Slovenija, dva raperja, življenje, sebe ... ?

Organizacija je trajala dolgo časa, čeprav od novembra, ko sem Firm Soundation prvič slišal v živo in se potem pogovarjal z njimi, do danes spet ni tako dolgo. Popolnoma so me navdušili s svojim nastopom, šlo je za spontano, impulzivno odločitev, kako bi skupaj lahko naredili nekaj dobrega. Hugo Šekoranja iz Big Banda RTV Slovenija mi je ravno takrat ponujal projekt z radijskim orkestrom. Tako sem skupaj povezal dve nitki – imamo naš Big Band in fenomenalen orkester iz Amerike, ki nastopa z imeni, kot je Stevie Wonder, s fantastično energijo in drugačnimi vokali, kot smo jih navajeni. Dokler se pogovarjaš, še nekako gre, ko pa se začne zaresna organizacija, od letalskih kart do prevozov, nastanitve, celotne logistike ... Vsi si pomagamo med seboj, a za dobre stvari se splača potruditi. Velik projekt ...

Veliko zadovoljstvo! Ja, ja. Upam, da bom lahko občutil vse to. Že tri mesece vsi skupaj garamo in sestankujemo, se usklajujemo, je pa še vedno ogromno vsega na mojih plečih.

Kdo je vaša desna roka, imate pomoč pri takšnih stvareh?

Moja pomoč je družinska pomoč, to je vedno tako. V glavnem se lahko zanesem na svojo Katarino, s katero počneva podobne stvari.

Ko sem brskala po vaši spletni strani, sem dobila občutek, da imate tak velik koncert kar vsak mesec. So vam že kdaj rekli, da ste deloholik?

Vedno bolj imam občutek, da to je en problem (mimogrede, to je tudi naslov Rokovega komada, op. p.). Sivo povprečje me nikoli ni zanimalo. Tudi prejšnji album, ki sem ga posnel, je nastal s sodelovanjem svetovnih glasbenikov, saksofon sem šel posnet na Norveško, na primer. Vse to me zanima, vse je povezano, kje delaš, kako, kdo igra ... Mogoče bi bilo vse drugače, če tega ne bi počel tako. Zelo rad sem in delam tudi v Los Angelesu, kjer me njihova sproščenost vedno znova osvoji. Kot rečeno, zanima me ustvarjanje posebnih stvari, ne maram kopiranja in ponavljanja, čeprav je to tudi težja pot. Imam svoje vizije.

Potem ko ste se dolgo časa preživljali kot svobodni umetnik, ste povedali, da ste vedno lahko preživeli tudi zato, ker ste delali marsikaj, tudi kaj, kar vam sicer ni bilo preveč všeč oziroma ste delo vzeli zaradi denarja. Je to sčasoma težje?

Nikoli nisem ničesar delal samo zaradi denarja, pa tudi o času ne razmišljam tako. Časi so vedno dobri ali slabi, tako ali drugače. Vedno dam od sebe vse, kar lahko, in to je edino, kar lahko naredim. Recimo, danes so časi za iskanje sponzorja slabi, ampak zaradi tega se ne morem odpovedati svoji osnovni misiji. Moram ostajati ustvarjalen na svoj način in mislim, da bodo ti koncerti, ki jih pripravljam, res doživetje. Poleg vseh moram omeniti še nastop Murata in Josea, s katerima bom sodeloval prvič.

Kako ste prišli na idejo o skupnem nastopu? Zadnje čase ugotavljam, da mi je slovenska hip hop ali raperska scena dokaj všeč, veliko bolj so domiselni in sveži kot pop, onadva pa sta mi še posebno pri srcu. Všeč sta mi kot celota in mislim, da sta zelo kvalitetna.

V Sloveniji imate zaenkrat štiri koncerte. Razmišljate tudi o nastopih v tujini?

Mislim, da bomo nastopili tudi v tujini. Če nekaj dobro narediš, je lahko marsikje dobro. Morda je lažje, če začneš v New Yorku in potem »šibaš« po svetu, ampak gre tudi drugače. To je tako in tako mednarodni projekt in s Firm Soundation bomo gotovo še kdaj sodelovali. To bo še zelo zanimivo.

Kako to, da ste se odločili za življenje in delo v Los Angelesu? Vam boemskost New Yorka ni ustrezala? New York mi je zelo všeč, a v LA-ju je skoncentrirano vse, kar se tiče filmske in glasbene industrije. Imaš ljudi, ki so oboževalci vzhodnega ali zahodnega dela Amerike in »furajo« neko pripadnost LA-ju ali New Yorku, ampak me to ne gane. Sam imam zelo rad LA, tam sem se toliko naučil, spoznal ... Vreme mi je všeč (smeh), pozna se, če se vsak dan zbudiš v sonce. Enim je to mesto ogabno, ampak mislim, da zato, ker ga ne poznajo. Sam sem živel tam pet let, deset let pa sem ga obiskoval, zato se v njem počutim popolnoma domače. Trenutno živim v Mengšu in sem tudi povsem navdušen, ne vem, takšen sem, verjetno je odvisno od tega, česa si človek želi.

Kako nevarno mesto je Los Angeles?

Jah, je nevarno, odvisno tudi, kje živiš. Sam sem zamenjal kar nekaj predelov LA, živel v t. i. gang teritorijih, četrtih, ki jih nadzorujejo lokalne tolpe, doživel sem streljanje ... Spomnim se, ko me je obiskal Saša Oljenuk, in sem se mu »hvalil«, kako fino se imamo, v kako prijetnem okolišu živim in podobno. Isto noč, ko je prišel, so imeli policisti neko hudo racijo, polovili so pol soteske, povsod so utripale policijske luči. Zelo slikovito je bilo, ampak rekel sem mu lahko le, da po navadi res ni tako.

Zakaj se nikoli niste odločili za stalno življenje tam? Več razlogov je bilo, najpomembnejši so bili družinski. Sicer pa sem kar naprej na relaciji Ljubljana–Los Angeles, vsaj trikrat do štirikrat letno grem gor, nenehno ohranjam stike z ljudmi, tako poslovno kot glasbeno. Ne vem, kje bom nekoč pristal, nič ni izključeno ...

Kaj vas loči od tisočerih talentov, ki ste jih imeli priložnost spoznati?

Veliko stvari. Eni pravijo, da je talent ena tretjina, jaz pa celo, da ena petina vsega. Vztrajnost je zelo pomembna, da te ne vrže iz tira, ko te ne opazijo, pa veš, da imaš nekaj dobrega. Lahko se zgodi, da je na nekem položaju pač nek bedak ... in tako pač je, ampak tudi mimo njih se je treba prebiti. Morda bo malo lažje, če imaš kaj kvalitetnega, ampak še vedno težko. Tudi pri filmski glasbi ni nič drugače. Na prvi uri pouka nam je profesor povedal: »Veste, tole je res najboljša šola za filmsko glasbo, ampak realne možnosti, da boste kdaj res pisali glasbo za film, so nične, okoli pet odstotkov.« In to ti rečejo na najboljši šoli! To vam vse pove o tem, kako vztrajen je treba biti. Ljudje si tega sploh ne predstavljajo, mislijo, da ti ne vem kdo pomaga, v resnici pa garaš, nosiš albume od vrat do vrat ...

Ampak če verjameš v to, gre toliko lažje. Raje delam to, kot da bi hodil v službo, ki je ne maram. Raje investiram vase, ker vem, da bom dobil nazaj. In res moraš močno verjeti. Ko ti nekaj ne gre, vztrajaš. Malo pomaga, če si na pravem mestu v pravem trenutku in vedno je tu še faktor x, za katerega nihče ne ve, na kaj in kako vpliva.

Morda kalifornijsko sonce ... Morda. Pozitivna naravnanost. (smeh)

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin