Projekt R.E.M.

Na ameriški ambasadi so se tudi letos odločili za album priredb, ki bo hkrati promoviral kakšno družbenokoristno temo. Lani so naši izvajalci grulili skladbe Boba Dylana, letos pa so se lotili skladb skupine R.E.M., ki je pred približno enim letom uradno zaključila svojo glasbeno pot.

Priredbe so seveda občutljiva stvar, saj je treba najti ravnotežje med lastnim glasbenim izrazom in izvirno različico skladbe, pretirani posegi v original namreč pogosto sprožijo neodobravanje oboževalcev, premajhni posegi pa mejijo na prakso terasnih bendov. Če se je lani zdelo, da so slovenski glasbeniki skoraj tekmovali v tem, kdo bo posnel bolj dolgočasno priredbo, se je letos na albumu znašlo kar nekaj svetlih izjem.

Drive Polone Kasal z otroškim pevskim zborom ohranja melanholijo originala, otroški glasovi pa bežno spominjajo na Another Brick in the Wall. Simpatični so Melodrom s Star Me Kitten, lepo zvenijo tudi The Tide v The Ascent of Man, medtem ko so Siddharta, čeprav zvesti lastnemu slogu, povsem zmasakrirali ritem optimistične Imitation of Life. Shiny Happy People v izvedbi Lollobrigide je dobil prizven žalostnega diska, Losing My Religion v izvedbi Elvis Jackson pa morda nekoliko preveč spominja na že obstoječe priredbe te skladbe. Najbolj nemoteča priredba je zagotovo Man on the Moon v izvedbi Toronto Drug Bust, ki so Elvisa v besedilu zamenjali z Jaggerjem in ki so morda še najbolj ostali zvesti melodiji izvirnika, ne da bi zanemarili lasten zvok. Med šestnajstimi skladbami se tako najde kar nekaj solidnih pristopov, a žal nas je na koncu albuma pričakala grozota, ki se ji reče Zoran Predin & Massimo. Slovensko-hrvaški dvojec se je lotil žalostinke Everybody Hurts in kot da izbira najbolj zlajnane skladbe skupine ne bi bila dovolj, sta se jo odločila dokončno pretepsti s svojim neusklajenim basiranjem in vlečenjem samoglasnikov. Priznamo, na sobotni koncertni predstavitvi albuma smo si kar malce oddahnili, ko smo izvedeli, da dvojec žal ne bo nastopil.

K sreči se album zaključi s skupinsko We All Go Back To Where We Belong, ki lepo zaokroži soliden album, v prihodnje pa bi si na podobnih projektih želeli več ustvarjalnosti in manj priredb, ki bolj kot na koncertne odre spadajo v slow food restavracije.