"Premagal sem očeta in postal najboljši"

Ni skrivnost, da je trinajstčlanski orkester Bobana Markovića že dobri dve desetletji zabetoniran na trubaškem prestolu. Svoje sposobnosti so člani vedno znova dokazovali na osrednjem tekmovanju srbskih pihalnih orkestrov v Guči, njihovo glasbo sta v svet ponesla tudi Kusturičeva filma Podzemlje in Arizona Dream, na madžarskem festivalu Sziget pa so morali zaradi zahtev občinstva, ki je ob koncu njihovega koncerta hlastalo za dodatno "kapljico" trube, prestaviti celo koncert glasbenih velikanov Oasis. Z osveženim repertoarjem bo ena najboljših romskih trubaških zasedb zadonela tudi v prestolnici.

"Naravnost navdušen sem, da je naša glasba pri vas tako popularna, in v veliko čast mi bo spet nastopiti v Ljubljani," nam je v intervjuju zaupal trubaški virtuoz Marko Marković. Kje in kdaj se je rodila ljubezen do trube, kako je v igranju premagal očeta in postal najboljši ter še marsikaj zanimivega, si preberite v intervjuju.

V petek, 10. februarja, boste nastopili na odru Kina Šiška. Kako se Slovenci odzivamo na pristne zvoke trube? Slovence imam še posebej rad, saj razumete trubo, ob njej znate uživati in se sprostiti. V Guči vsako leto spoznamo na stotine Slovencev, z njimi se družimo in neizmerno zabavamo. Vse več in več vas prihaja na omenjeni festival, kjer je v ospredju prav zvok trube. Naravnost navdušen sem, da je naša glasba pri vas tako popularna, in v veliko čast mi bo spet nastopiti v Ljubljani. Ljubim mesto in ljudi, in vedite, da je celoten orkester, z menoj in očetom na čelu, navdušen nad slovensko kuhinjo.

Med turnejo Balkan Brass Battle ste po vsej Evropi odigrali več kot 50 koncertov. Južna in vzhodna Evropa vas ljubita, kako pa se na južni ritem odzoveta zahod in sever? Južna in vzhodna Evropa nas ljubita, ampak ljubita nas tudi zahodna in severna Evropa, mogoče še za odtenek bolj. Prav v zadnjih letih smo v teh državah poželi ogromen uspeh, izpostavil bi največje rock in jazz festivale.

Vajeti orkestra ste prevzeli, ko vam je bilo komaj 18 let. So bili očetovi škornji na začetku preveliki ali vam je ustrezala velika odgovornost? Komaj sem čakal na trenutek, ko bom prevzel to odgovornost, ki jo pravzaprav še vedno delim z očetom Bobanom. Njegovi škornji mi niso bili preveliki, kdaj pa kdaj le niso bili najbolj udobni, malce so celo žulili. Naj poudarim, da naša glasba zahteva resno in odgovorno delo. Za Bobana je bilo vse še malce težje, saj je orkester sam postavil na noge. Jaz pravim, da je on naredil torto, sam pa sem dodal smetano. Po tem receptu je naša torta najboljšega okusa. Kako poteka vajino sodelovanje? Se kdaj zgodi, da vas oče ne upošteva? Sodelovanje je izjemno. Z očetom najraje komponirava, ustvarjava in preiskujeva nove glasbene sfere, preizkušava nove možnosti. Na turneji se trudimo, da delujemo kar se da usklajeno. Na odru igrava drug poleg drugega in to mi daje veliko varnost. Oče mi predstavlja nekakšen navidezni zid, ki me obdaja in varuje. Seveda se občasno prerekava, vendar se takoj usedeva, zadevo predebatirava in najdeva rešitev.

Ste se ljubezni do trube nalezli od očeta ali je to nekaj, s čimer ste se rodili? Rodil sem se kot trubač in to je nekaj, kar imam v genih. Že praočetje so bili trubači. Moj učitelj je bil dedek Dragutin, Bobanov oče. Usoda je želela, da sva imela z očetom istega učitelja. Vedno, ko se je Boban odpravil na turnejo, sem doma po ure in ure vadil igranje in obenem sanjal, da me bo oče nekega dne vzel s seboj. Živel sem za ta dan in ko je končno prišel, sem bil najsrečnejši deček na tem svetu. Tega trenutka ne bom nikoli pozabil. Boban je z orkestrom prejel vsa najprestižnejša priznanja, ki jih glasbenik v Srbiji lahko osvoji. Kaj pa si vi štejete za največji dosežek do zdaj? Boban je osvojil dobesedno vse. Festival Guča in Bobanovo ime sta eno in isto. Vse lovorike so za orkester velik prestiž, vendar to še ne pomeni, da se bomo ustavili. Šli smo še korak dlje, se odpravili na svetovno turnejo in še vedno smo žejni uspeha.

V enem od intervjujev ste rekli, da odkar ste v igranju premagali očeta, v Srbiji nimate več konkurence ... Nekega dne sem Bobanu izrazil željo, da bi se tudi sam udeležil tekmovanja v Guči. Sem sin legende Guče in normalno se mi je zdelo, da tekmujem in postanem prva truba. Boban se na žalost ni strinjal z mojo namero. Dejstvo je, da je oče pobral vse nagrade, on je eden in edini prvak trube. V Guči potemtakem ne bom imel s kom tekmovati, saj imam kralja trube doma. In zgodilo se je, spopadla sva se kar v domači hiši. Za zmago sem potreboval dobre tri ure, nato pa mi je oče dejal: "Sin, dober si. Premagal si mene, premagal si vse." Takrat sem dojel, da ni nobene potrebe, da se odpravim na tekmovanje. To je bil za naju izreden dan. Boban ne skriva, da ne zna brati not in da igra po posluhu. Kaj pa vi? Tudi jaz ne skrivam, igram po posluhu. Preden ste postali stalni član zasedbe, ste bili primorani vaditi tudi po deset ur na dan. Se vam je trobenta kdaj zamerila? Seveda in še vedno se jezim nanjo. Včasih se ne pogovarjava tudi po tri dni, a spet in spet me premami želja po igranju, ustvarjanju. Inštrument je del mene, brez njega ne bi mogel živeti. Skupaj z Bobanom pripravljate tudi novi album. Gre za izključno vaše avtorsko delo, podprto z orkestrom seveda? Trenutno delamo album, ki pa še nima ne imena ne dokončne podobe. Avtorja sva jaz in oče. Prav sinoči sva igrala nekaj ur in posledica ustvarjanja je izredno nevarna kompozicija. Kmalu jo boste slišali.

Ni skrivnost, da je moral bend Oasis na madžarskem festivalu Sziget svoj nastop odložiti za 30 minut, ker je občinstvo hotelo še poslušati Bobanov izjemni nastop. Kako vas sicer sprejemajo zvezde svetovnega kova? Redko se nam ponudi priložnost, da se srečamo s temi zvezdami, vendar pa iz njihovih vrst prejemamo številne pohvale in pozitivne komentarje. Na to smo zelo ponosni. Skupino Oasis ob tej priložnosti vabim na naš koncert, da se ji v glasbenem smislu opravičim za neprijetnosti. Zelo rad bi se osebno opravičil bratoma Gallagher.

Lani ste posneli odličen duet z Dubioza Kolektivom. Kako bi opisali sodelovanje z energično zasedbo? Bilo je enkratno. So odlična skupina, izredni ljudje in zelo dobri glasbeniki. Užival sem v sodelovanju z njimi in upam, da so oni v enaki meri uživali z nami. Komaj čakam, da se znova srečamo. Znano je, da radi sodelujete z domačimi in tujimi glasbeniki. Koga bi izbrali med slovenskimi glasbeniki ali zasedbami? Lani sem si na Schengenfestu ogledal nastop skupine Laibach in ostal brez besed. Odlični so. Sicer bi izredno rad sodeloval tudi z Magnificom, Zoranom Predinom ter s skladateljem, saksofonistom in izrednim glasbenikom Vaskom Atanasovskim.