Paul Gilbert: kitarsko bildanje z okusom

Paul Gilbert je pred skoraj polno Cvetličarno dokazal, da je eden najboljših, najbolj unikatnih in, za razliko od večine njemu podobnih revolverašev šestih (ali sedmih, op.) strun, tudi najbolj brezkompromisnih kitaristov. Po kakšnih desetih minutah je postalo jasno, da Gilbert za seboj ne bo puščal zapornikov. Za razliko od njegovih albumov, na katerih je vedno zaslediti pravo ravnotežje med kitarskimi ekshibicijami in skladbo kot celoto, je Gilbert na koncertu praktično "drug človek". Njegove skladbe so pravi napad, čista eksplozija, nitroglicerin v najbolj neobstoječi obliki. Skladbi Silence Followed By A Deafening Roar in naslovna novega albuma Fuzz Universe sta že na začetku občinstvo popolnoma prevzeli, čeprav tega po odzivih ni bilo ravno slišati. Ljudje so sledili vsakemu tonu, vsaki bravuri in vsaki ekshibiciji ter na koncu ostali odprtih ust in to v tolikšni meri, da bi skoraj pozabili ploskati.

Paul Gilbert ni eden tisti kitaristov, ki pozirajo in pospremijo vsako frazo ali solo z naučenimi držami. On namesto tega raje nosi na glavi velike in prav nič estetske protihrupne slušalke, v katerih deluje kot marsovec. Pravi, da mu slušalke varujejo sluh, kot tudi, da z njimi sliši najboljši možni koncertni miks. To je le ena izmed nekaterih njegovih zelo praktičnih rešitev, s katerimi dosega maksimalno izvedbo. In ta je pri Gilbertu v živo strahovita. Gilbert zelo rad poudarja ritmično in tudi riffovsko zasnovo skladbe in to z nekakšno agresivno vehemenco, ki meji skoraj na grobost in robatost. Po tem močno spominja na danes povsem pozabljenega kanadskega velikana kitare Pata Traversa, ki je tudi eden njegovih vzornikov.

Sicer pa je Gilbert včeraj počel s kitaro vse mogoče. Nasul je tono silovitih, napadalnih in tudi izjemno kompliciranih riffov, prav tako pa tudi obilico strahovito hitrih solo izletov, s katerimi je (na veliko veselje obiskovalcev) šel tudi čez mero. Na drugi strani pa je pokazal izjemne pevske sposobnosti in tudi, da je strahovito točen ritem kitarist. Slednje je bravurozno demonstriral, ko je sam odigral in odpel znamenito skladbo Blue Train legendarnega country velikana Johnnyja Casha, v kateri je s kitaro samo "držal" ritem in pel s tistim globokim, zamaknjenim glasom, ki je krasil pokojnega pevca.

Gilberta je spremljala trojica sijajnih glasbenikov. Ritem kitaro je igral Tony Spinner, ki je tudi odpel nekaj skladb, odigral par fantastičnih solaž in vznemirljivih kitarskih dialogov z Gilbertom. Spinner je sicer odličen roots rock in blues kitarist, ki mu ni nikoli zares uspelo, čeprav je sredi devetdesetih izdal vsaj dva zunajserijska albuma. Še najbolj znan je kot dolgoletni koncertni spremljevalni pevec in kitarist superskupine Toto. Ritem sekcijo pa sta tvorila bobnar Jeff Bowders in basist ter občasni spremljevalni pevec Craig Martini.

Gilbert je v prvem delu predstavil skladbe s svojih solo albumov ter tudi nekaj tistih, ki jih igral z Racer X in Mr. Big. Poleg na začetku omenjenih so v tem delu najbolj izstopale še skladbe Olympic, Technical Difficulties, Paul Vs. Godzilla in Norwegian Cowbell. Sledila je presenetljivo metalska predelava skladbe Roundabout prog legend Yes. V njej je bend demonstriral tudi izjemno večglasno petje in to na način, kot so to včasih počeli tisti najboljši ameriški AOR bendi. Sledila je še epska predelava klasika The Doors Light My Fire, v kateri je Gilbert še enkrat "raztrgal" kitaro.

Namesto dodatka je Gilbet dejal, da bi moral bend z odra in se po aplavzu čez dve minuti vrniti. Dodal je, da bi on raje ostal na odru in igral naprej, kar je občinstvo pozdravilo z bučnim aplavzom. V "dodatku", ki je trajal skoraj uro, je bend poleg Blue Train izvedel še Down To Mexico, Propeller in še nekaj predelav. Gilbert, ki se je vseskozi suvereno sprehajal od napadalnega heavy metala do kotalečega bluesa, čistega rock'n'rolla in klasičnega rocka, je s hudo navito in verjetno najhitrejšo solo točko koncerta zaključil sicer prefinjeno izvedbo skladbe I Want To Be Loved blues giganta Muddyja Watersa. Hendrixovo Little Wing pa je bend začinil z ubijalskima solo točkama Gilberta in Spinnerja. Čisto za konec je bila na vrsti še tektonska in zelo energična skladba Go Down avstralskih rock prvakov AC/DC. Pravega bisa pa ni bilo.