Parov Stelar: Ljudi prepričata ljubezen in iskrenost

Marcus Füreder, širši javnosti poznan kot Parov Stelar, se je za mešalno mizo usedel pred 15 leti in začel ustvarjati glasbo, ki jo poznavalci radi opredeljujejo kot novi jazz. Med zvezde elektronskega neba ga je izstrelil prvenec Rough Cuts, izdelek, ki si je v najkrajšem mogočem času zagotovil mesto med najpomembnejšimi jazz-lounge ploščami. Parov Stelar je pri založbi Etage Noir do danes izdal številne EP-je in štiri albume – Seven and Storm, Shine, Coco in najnovejši dvojni album The Princess.

Mešanico housa, jazza, swinga, breakbeata, elektra Fürederju na živih nastopih streže s pomočjo izjemnega saksofonista Maxa the Saxa, trobentača Jerryja Di Monze, bobnarja Willieja Larssona Jr., basista Michaela Witterja in karizmatične pevke Cleo Panther. Parov Steler so bili letos osrednje zvezde festivala Schengenfest in, roko na srce, pričakovanja so več kot upravičili. Z Marcusom smo se pogovarjali slabo uro pred njihovim nastopom na velikem odru.

V zadnjih letih ste navdušili vse, izjema ni niti naša majhna državica. Pred nekaj meseci ste dobesedno zbombardirali Kino Šiška. Kakšno oborožitev boste uporabili danes? Kakor veste, smo pravkar izdali novi album The Princess, tako da bomo predstavili nekaj novih pesmi, seveda pa bomo odigrali tudi klasike. Nastop bo mešanica starega in novega, preteklosti in sedanjosti.

Kako se sicer počutite v rokah sosedov? Popolno. Danes je sicer izredno vroče (v nedeljo popoldne, ko smo imeli intervju, so na Schengenfestu namerili 38 stopinj Celzija, op. a.), vendar nas to ne moti preveč. Prostor, kjer poteka festival, je prelep, oder je na odlični lokaciji, zraven je reka, kjer se človek lahko ohladi. Na prvi pogled ne manjka popolnoma nič.

Veljate za glasbenika, ki je s svojo glasbo prepričal skoraj vse subkulture, celo izbirčne hipsterje. Je vedno aktualni swing tisti, ki združuje? Novinarji radi izpostavljate prvinski swing, sam pa mislim, da ljudi prepriča skupek vsega – elektro swing dopolnjuje čutni soul in razigrani jazz. Osebno mislim, da je pri glasbeni sliki veliko bolj pomemben elektronski nanos. Prepričan sem, da ni toliko pomembno, kaj igraš, ampak to, kako igraš. Ljudi najlažje prepričaš s tem, da vidijo, da nekaj ustvarjaš z ljubeznijo, iskrenostjo.

Na začetku kariere ste korakali samostojno, leta 2005 pa na noge postavite bend Parov Stelar. Stoji za odločitvijo le iskrena želja po spremembi ali ste želeli razširiti glasbena obzorja? Stvari se včasih dogajajo spontano, brez načrtovanja, sprememba se zgodi sama po sebi. Začel sem kot DJ, nato sem mi je priključil saksofonist, še malo pozneje basist, nato bobnar in tako dalje. Stvar se je razvijala v pravo smer, poskusili smo nastopati kot skupina, stvar je delovala in zdaj smo tukaj.

Pomembno je zagotoviti, da je umetnikov stil, njegov prstni odtis, hitro prepoznaven. Ali najmlajša med vsemi, The Princess, pleše tako kot njeni predhodniki ali ste izdelku dodali nekaj novih plesnih korakov? Vedno težim k temu, da bi naredil korak naprej, saj se pojavijo novi obrazi, prebiramo nove glasbene strani. Zadnji album je zaplaval v precej bolj soul in pop vode, seveda pa boste zasledili tudi nepogrešljivi elektro swing. Vedno je težko ocenjevali svoje delo, saj si globoko v opravljanju svoje domače naloge in prav to ti nekako onemogoča objektivno oceno.

Kdo je princeska (zadnji album nosi naslov The Princess, op. a.)? Princeska ni oseba, ampak občutek, poteza, princeska je opis šovbiznisa.

Nekoč ste rekli, da morajo biti različna življenjska obdobja, skozi katera potuje ustvarjalec, in izkušnje, ki jih na tej poti pridobi, prepoznavna v avtorski glasbi. Glede na glasbo, ki jo ustvarjate, bi rekel, da ste srečen in vesel človek? Precej bolj srečen sem, kot sem bil pred petimi leti (smeh). V glasbi je treba vedno težiti k ravnotežju; lahko ustvarjaš tudi žalostno glasbo, tako, ki te prisili k razmišljanju in hkrati ni preveč zamorjena. Žalostni skladbi moraš na vsak način dodati zasilni izhod, ki vodi k sreči in veselju.

Pravi umetnik je najbolj ustvarjalen v objemu žalosti ali takrat, ko poleti na krilih ljubezni. Kaj se dogaja v vašem ustvarjalnem procesu? Lahko je trpeti, najlažje je nekaj uničiti, razbiti hišo in stene, narediti žalosten komad, nekako je to celo izredno sproščujoče. Veliko težje je ustvariti nekaj lepega. Lahko narediš nekaj lepega, nekaj izjemnega, na koncu pa bodo ljudje rekli: "Joj, spet nekaj komercialnega." Kljub vsemu mi večji izziv predstavlja ustvariti pesem, ki ti vbrizga veselje, ki na obraz človeka zariše nasmeh.

Kako izbirate imena pesmi, gre za poseben ključ, stoji za vsakim imenom tudi nekakšen pomen, določena zgodba. Jimmy's Gang in Sally's Dance – gre v tem primeru za resnične ljudi? To je lahko. Jimmy je ena izmed mojih številnih mačk, pesem Sally's Dance pa govori o dekletu, ki rado pleše, ples je njegov edini način izražanja.

Nam lahko zaupate zgodbo o izrednem plesalcu, ki nastopa v številnih vaših videospotih? Ime mu je Michael in prihaja iz Kanade. Plesni izsek je posnel povsem za zabavo, našli smo ga na spletni strani YouTube, se nad njim takoj navdušili, mu pisali in ga povabili na nekaj nastopov po Avstriji. Odziv na njegov ples je bil izreden, občinstvo ga preprosto obožuje, postali pa smo tudi dobri prijatelji. Mislim, da trenutno pleše za številne priznane skupine.

Kako bi plesali na svojo glasbo? Vedno plešem na svojo glasbo, še posebej ko sem v studiu. Po vsem sedenju za računalnikom je potrebno razgibavanje. Bistveno pri mojem plesu je zibanje z boki (smeh).

Vaša glasba se uporablja za številne televizijske oglase, svoj prostor pa je našla tudi na filmskih kompilacijah. Ste mnenja, da uporaba pesmi za komercialne namene glasbi odvzame kanček čarobnosti, edinstvenosti? Ne, niti ne. Časi so se spremenili, glasbena industrija je popolnima drugačna od tiste, ki je kraljevala pred 15 leti in prinašala denar od prodaje singlov, plošč. Glasba je danes posamezniku brezplačno dostopna na internetu, glasbenik pa mora preživeti. Danes je zelo pomembno, da skupina izkoristi komercialne kanale, saj nas to ohranja pri življenju, priskrbi nam prepotrebno promocijo. Kot primer lahko navedem Ameriko, kjer smo posneli dva izredno zabavna oglasa, vse skupaj pa nam je v deželi čez lužo prineslo ogromno prepoznavnost.

Mogoče kakšna zanimiva pripovedka s poti ... Pred nekaj meseci se nam je na poti po Švici začelo kar naenkrat močno kaditi iz avtobusa. Prestrašeni smo dobesedno poskakali iz avtobusa, se pometali po tleh. Prava živčna vojna. No, na koncu se je izkazalo, da ni bilo nič resnega. Danes se temu smejemo, tisti kritični trenutek pa sem imel občutek, da gre za vprašanje življenja in smrti (smeh).

Kaj vas in Parov Stelar čaka v prihodnjih mesecih? Poletje je čas festivalov, kar pomeni, da smo in bomo večino časa na poti. Kar zadeva moje osebno življenje, sem pred desetimi dnevi postal očka, tako da me v prihodnosti čaka kombinacija šovbiznisa in družinskega življenja. Mislim, da bo usklajevanje teh dveh stvari zame največji izziv v življenju.