Ponedeljek, 9. 7. 2012, 10.40
6 let, 6 mesecev
Paloma Faith
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Palomo Faith bi najlažje opisali kot "light" različico Amy Winehouse, ki glasovno še najbolj spominja na Duffy. Nase je sicer opozorila s svojim prvencem Do You Want the Truth or Something Beautiful? leta 2009, a je ob poplavi težkokategornih britanskih zvezdnic ostala v ozadju. Po smrti Amy Winehouse, dopustu Duffy in zdaj še nosečnosti Adele so razmere, čeprav tragične, idealne za njen vzpon.
Fall To Grace je napovedala z izjemnim singlom Picking Up The Pieces, v katerem se s pomočjo bobnov njena žalost razlije v skoraj epske razsežnosti, a kljub temu ostane lahkotna, simpatična in zaradi njene pojave skoraj filmska. Prav zaradi uvodnega singla smo se odločili, da Palomin novi album spoznamo podrobneje, in izplačalo se je.
Njena otožnost je ravno pravšnja, čeprav jo pospremi z razkošnimi pop aranžmaji, in ko poje z nižjim glasom, se nam zdi, da smo našli začasno nadomestilo za Amy. Primerjava je morda še toliko bolj na mestu, ker so Palomo nekoč povabili, da bi nastopala v spremljevalni skupini Amy Winehouse, kar je sicer zavrnila, a primerjava, morda tudi zaradi svetlega pramena las, ostaja. Njeno podobo in slog sicer še najbolje opišejo njene študijske in obštudijske dejavnosti: študij gledališke režije, med katerim se je preživljala kot prodajalka v Agent Provocateur, pevka v burlesknem kabareju in kot asistentka čarodeja. Izjemno priljubljenega retro kiča pri Palomi torej ne manjka.
Poleg razkošnega, odraslega popa na Fall To Grace najdemo tudi nekaj skladb, ki bi zlahka doživele klubsko priredbo, na primer Blood, Sweat & Tears in Freedom, medtem ko je kar nekaj takšnih, ki bi jih lahko primerjali s tistimi "resnimi" skladbami, ki so jih pred kakšnim desetletjem snemale članice dekliških skupin, ko so se podajale na samostojno pot.
Fall To Grace je prijeten in melanholičen album z optimističnimi melodijami, ki pa kljub začetnim obetom ne dosega globine, ki bi Palomo povzdignila med tiste velike zvezdnice. A nič še ni izgubljeno, čeprav upamo, da se bo Paloma bolj kot svoji filmski in televizijski karieri, ki jo mimogrede tudi ima, posvečala svojim besedilom.
