Orlek: "V tujini prepričata pristnost in iskrenost"

Zasavska zasedba Orlek je januarja posnela album, ki nosi pomenljiv naslov Repete. Izkušeni glasbeniki na novem izdelku predstavljajo stare skladbe v akustični preobleki, nekaj je tudi novih pesmi. V četrtek se bodo promovirali v Centru urbane kulture, sledilo bo nekaj koncertov po Sloveniji, oktobra pa se odpravljajo na turnejo po Južni Ameriki. Pred koncertom smo se pogovarjali s pevcem in kitaristom Vladom Poredošem ter saksofonistom Kristijanom Adamljetom. 29. marca boste v Kinu Šiška predstavili aktualni album Repete, že deseti po vrsti. Če bi vaš 23-letni glasbeni opus ponazorili s pojedino, bi brez težav nasitili tisočera oboževalska usta, pa vendar bi se našel posameznik, ki bi si zaželel repete. Zaželeli ste si ga tudi vi ... Vlado: Natanko tako. Malo smo obdelali skladbe, ki do danes niso bile toliko predvajane, kanček materiala pa je tudi novega. Naj poudarim, da smo v zadnjem času pomladili kolektiv z dobrimi in tehnično izredno podkovanimi glasbeniki, kar nam je omogočilo igranje na nekoliko višji ravni. Aranžmaji so zdaj bolj moderni, sodobni. V glasbenem smislu prevladujejo harmonika, kontrabas, banjo, akustična kitara in pihalna sekcija, ki pa se je v zadnjem času nekoliko prenovila ... Vlado: Striček Janez je zbolel, odšel na bolniški dopust. Prišel je do točke, ko ni mogel nadaljevati. Zelo nam je žal, saj je bil Janez Tori naša ikona, brezkompromisni "žurer". Nadomestil ga je 40 let mlajši Jan Adamek, izredno zagnan ter vokalno in instrumentalno celovit glasbenik. Skupini je prinesel svežino in kreativnost.

V pesmi Življenje gre naprej, ki v nasprotju s preostalimi še ni bila na nobenem albumu, prepevate: "Ta dolina, krasna je, prekrasna je" ter "Bod' pogumen zd'j', življenje gre naprej". Bi rekli, da Zasavje dandanes preveva optimizem? Kristijan: Vsekakor. Zasavje je zaživelo, saj smo iz dolgoletne stiske prešli v pozitivno obdobje. Mladi se čedalje bolj angažirajo na vseh področjih, vse cveti, vse je zeleno, stara industrijska podoba je zbledela.

Vlado: Motijo nas le veliki onesnaževalci okolja. Vsi vemo, za koga gre, imen pa ne smem omenjati, saj nas lahko tožijo. Z njimi bijemo v Zasavju največje bitke.

Po slovenski promociji albuma se oktobra odpravljate na turnejo po Južni Ameriki. Tujina vam ni tuja, koncertirali ste na Kitajskem, v Ameriki, na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Pakistanu ... Kako vam uspe slovenski melos prodati tujim ušesom? Vlado: Naredili smo popolnoma enako, kot so naredili Irci. Slovenci mislimo, da smo majhni in da nam v tujini nikakor ne more uspeti. To je "larifari", to govorijo tisti, ki se zaradi določenih razlogov ne morejo, niti ne upajo podati čez mejo. V tujini je pomembna pristnost, iskrenost, kar občinstvo začuti. Ko se odpraviš na koncert tuje skupine, ne razumeš vseh besedil, pravzaprav razumeš le slabo četrtino. Enako je pri nas. Povemo, iz kje smo, kaj smo, preostalo povesta ritem in glasba.

Nam lahko zaupate najzabavnejšo prigodo v tujini? Vlado: Po nastopu v legendarnem newyorškem klubu CBGB smo se odpravili na "after party" v tamkajšnji Irish Pub. Za sosednjo mizo se je postavljal fant s pitjem piva, češ, kako hitro spije kozarec in da je nepremagljiv. Striček Janez ga je postavil na realna tla s prikazom "stereo pitja", tega, kako se na dušek spije dva kozarca piva naenkrat. Tip je znorel, skakal je od navdušenja in plačeval pijačo naslednjih nekaj ur. Priznal je, da česa takšnega še ni doživel in da je striček Janez seveda iskreni zmagovalec.

Na Kitajskem ste bili deležni cenzure, del besedil ste bili primorani spremeniti. Vas je to zmotilo? Vlado: Niti ne. Taka je politika, tako so zahtevali tamkajšnji organizatorji. V tistem času je Slovenija predsedovala Evropski uniji, dobili smo uradno povabilo in odločili smo se, da ustrežemo njihovim normativom.

Katere stvari v življenju so za vas najslajše oziroma kateri življenjski krožnik najraje obliznete? Vlado: Najraje imam t. i. kmečke "recnije", kmečka zdravila – pečenico s kislim zeljem in matevžem. V življenju prisegam na optimizem, pozitivo. Pri skupini je najlepši konec koncerta, ko te občinstvo nikakor ne spusti z odra, ne moreš niti pobegniti. To se nam dogaja kar pogosto, to je najlepše.

Vlado, iz ravninskega Prekmurja vas je med hribe zvabila ljubezen. Zagorje ste vzeli za svoje, za svojega so vas vzeli tudi domačini, saj v svojih pesmih ohranjate duh zasavskih revirjev. Katera rudarska zgodba se vas je v vseh teh letih najbolj dotaknila? Vlado: Najhujši so trenutki, ko so se v rudniku zgodile nesreče, to so hude stvari, ki te zelo prizadenejo. Na drugi strani pa so tudi vesele in izredno zabavne zgodbe. Knapi imajo namreč izredno uglašen obešenjaški humor, ki ti zleze pod kožo. Tovrsten humor se je rodil iz vsakdanjega strahu pred rudarsko nesrečo, njegova značilnost sta surovost in iskrenost, včasih celo prekorači meje dobrega okusa. Spomnim se, da je nekdo pred leti rekel, da bo šel v rudnik delat takrat, ko bodo naredili okna. Tovrstnih zgodb je ogromno, nekatere od njih so bile tudi podlaga za besedila.

Navdih za besedila ste nekoč črpali iz gostilniških zgodb, časopisnih člankov, vsakdanjega življenja. Kaj vam dandanes predstavlja lirično muzo? ... Vlado: Sem pripovedovalec zgodb, ljubezensko tematiko puščam ob strani. Na prejšnjih ploščah smo opisovali knapovsko življenje. To poglavje smo končali, vendar pa so se pojavile nove težave. Tekstovno me navdihuje vsakodnevno življenje, sociološki elementi, odnos posameznik-družba in obratno, zanimajo me marginalne skupine, ki so izrinjene na rob preživetja, družba je na njih pozabila. Tudi to so ljudje, potrebni pomoči in pozornosti.

Perkmandelc, poredni škrat, ki je kradel rudarjem, je po zaprtju rudnika ostal brez dela. Kaj se po ljudskem besedičenju z njim dogaja dandanes? Kristijan: Prišel je iz rudnika in se odpravil na karnevale, kjer nastopa kot glavna točka. Pravzaprav ga je zadosti vsepovsod.