SiolNET. Trendi Glasba
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nightwish

2

termometer

Dark Passion Play (2007)

TIP: Ambiciozna in predvsem nadvse kontroverzna plošča, ki je po eni strani njihova najbolj pristopna doslej, po drugi pa najbolj zakomplicirana.

Finski zvezdniki gotskega simfoničnega utra-power metala so se pred izidom tega albuma znašli v precej težavni situaciji. Odpustili so, kot pravijo, muhasto pevko Tarjo Turunen, ki je bila na nek način najbolj prepoznaven člen Nightwish. Bend niti za trenutek ni razmišljal o koncu, ampak je takoj napovedal, da bodo našli novo pevko. Po dolgotrajni avdiciji je skupina med 2.000 prijavljenimi izbrala 35-letno švedsko pevko Anette Olzon, ki ima prav tako kot predhodnica nekaj izkušenj s petjem klasične glasbe. Sicer pa je bila nekaj let članica švedskih melodičnih AOR heavy metalcev Alyson Avenue.

Priprave na snemanje Dark Passion Play so bile strahovito obsežne. Po koncu snemanja pa so našteli, da je na plošči sodelovalo kar 175 glasbenikov. Tako ne preseneča, da je Dark Passion Play daleč najdražji album kakega finskega izvajalca. Nightwish so skoraj na vseh skladbah vključili tudi simfonični orkester - marsikje celotnega. Že samo ti podatki kažejo, kako odločen je bil bend, da nadaljuje.

Seveda pa vsake zamenjave - še posebno takšna, kot so jo naredili Nightwish - prinašajo tudi spremembe. Glede na to, da je bend komercialno sila uspešen in da že nekaj časa trka tudi na vrata prestižnega ameriškega trga, so se mnogi bali, da bodo Nightwish postali bistveno bolj mehki in pop. To se je v bistvu tudi zgodilo, vendar pa je treba povedati, da je na albumu tudi ena skoraj neo-death metalska skladba (Master Passion Greed), ki je nekaj najbolj brutalnega in surovega, kar je bend kdajkoli ustvaril.

Kar se tiče petja, je prvi vtis, da Anette ni tako silovita in simfonično "našpičena", kot je bila Tarja. Kljub temu pa gre to primerjavo vzeti z veliko rezerve, saj Tarja v živo ni nikoli pela tako visoko in eksplozivno, kot je bilo to slišati na posnetkih. Poleg tega je glas Anette precej bolj surovo posnet, kar se za posnetke s Tarjo ne bi moglo reči. Anette pa vsekakor zveni precej bolj naravno. Naravnost odlična pa je v tistih bolj pop rockerskih legah.

Album odpre trinajstminutna simfonična epska skladba, ki je po strukturi in raznolikosti že prava mini-simfonija. Pesem je polna orto-wagnerjanskega pompa in pribijanj simfoničnega orkestra. Tromboni so še posebno hudi! Na drugi strani pa ima skladba tudi nekaj liričnih pasaž in tudi orto-metalskega sekanja. Dramaturško pa ta skladba ne stoji povsem. Pesem je atraktivna, ampak nima pravega loka.

Prav pomanjkanje dramaturgije pa je poleg zelo malo zares malo novih slogovnih prijemov tudi glavna pomanjkljivost večine ostalih skladb. In ironično je, da tako še najbolj kompaktno izzveni single Amaranth, ki ga sami člani zaradi (pre)izrazitega pop naboja in mehkobe sploh niso hoteli uvrstiti na album. V objavo jih je prisila založba, ki pač hoče hite. Izmed 13-ih skladb so poleg že omenjenega singlea le še tri skladbe, ki nekako delujejo celovito. Bye Bye Beautiful je enostaven novo-metalski goth groover z atraktivnim refrenom, ki ga poje basist Marco Hietala, ki je tudi sicer prispeval spremljajoče in tudi solo vokale na praktično vseh skladbah. Eva, dobrodelni single, je čista in zelo mehka balada rastočega tempa, ki doseže vrhunec v pravem metalskem pompu. Morda najbolj atraktiven pa je ritmičen instrumental Last Of The Wilds, v katerem se bend poigrava s finskimi folklornimi motivi in tudi keltsko glasbo. V skladbi pa je vsega - od odlično postavljenih kitar pa vse do violin, akustičnih kitar in eksotičnih piščali.

Na ostalih skladbah pa so se Nightwish morda vse preveč posvetili orkestraciji, zvočnemu učinku in kompliciranim instrumentalnim izvajanjem, vse premalo pa vsebini. Tako boste na albumu našli tudi pravo akustično folk balado, ki se je z malo sprememb ne bi sramovali niti kakšni Jethro Tull. Na ostalih skladbah pa Nightwish nihajo med metalskim pompom, tradicijo in prekomerno simfonično orkestracijo.

Vse pet prejšnjih albumov Nightwish je krasila prepoznavna zvočna podoba, ki je bila vsakič malo drugačna. Za Dark Passion Play pa kaj takšnega ni mogoče trditi. Zdi se, da je bil ta album preprosto preambiciozno zastavljen in da je bend v vsakem poskusu naredil še korak preveč. Tako je svoje značilno metalsko paranje velikokrat razbil s simfoničnimi vložki, ki nimajo pravega namena. Ko pa je hotel narediti bolj hit skladbo, ga je zaneslo preveč v pop vode in tako naprej…, kot da skupina ne bi hotela povsem pokazati, v kakšno smer bo oziroma je šla. In takšno početje vzbuja precej zmede. Seveda vse to ne pomeni, da je album slab. Na njem je veliko sijajnih trenutkov in tudi pesmi so (kot že po običaju) izvrstno narejene. Malce težje pa poslušanje albuma naenkrat, saj je šokov čisto preveč.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin