"Ljubim moške, ki ne znajo plesati"

Lahko bi bila ultimativna ženska renesanse. Odlikuje jo bogata igralska in pevska kariera, bila je vrhunska manekenka, predvsem pa muza Sergea Gainsbourga, enega najvplivnejših francoskih avtorjev glasbe. Leta 1968 se je podala v Francijo in jo očarala s svojim britanskim naglasom. Na snemanju filma Slogan je spoznala velikega Gainsbourga, se zaljubila in skupaj z njim posnela Je T’aime...Mon Non Plus, pesem, ki jo je prepovedal celo papež.

Boemski par se je razšel po 13 letih. Gainsbourg je ni nikoli prebolel, počasi, a učinkovito ga je ubijal alkohol. Umrl je leta 1991, nekaj dni zatem pa je Jane izgubila še očeta. Žalovala je skozi glasbo, podala se je na svetovno turnejo, nato pa se posvetila aktivizmu in boju za človekove pravice.

Ima tri hčerke s tremi moškimi. V filmu Don Juan je zaigrala v ljubezenskem prizoru z lepotico Brigitte Bardot, kot manekenka je pozirala gola, priklenjena na radiator, med mnogo filmi je zaigrala tudi v filmu Agathe Christie Death on Nile ter navdihnila torbico Hermès.

Enaindvajsetega januarja se na svoji trenutni turneji Serge Gainsbourg and Jane via Japan posveča zapuščini velikega Gainsbourga, čigar legendarne skladbe bodo prvič v živo zazvenele tudi v Kinu Šiška.

Kaj je prva misel, ki se vam porodi ob imenu Slovenija? Če se ne motim, sem Jugoslavijo obiskala pred 44 leti, ko smo v hrvaškem mestu Ilok snemali film Romance of a Horsethief. V Sloveniji me je presunila predvsem lepota jezera Poled (op. a. nanaša se na Bled), obiskali pa smo tudi neko čudovito jamo, katere imena se ne spomnim. Ljudje so se do mene in Sergea obnašali izredno prijazno. Kljub dejstvu, da so bili revni, so nam dajali hrano, moji dragi hčerkici so podarili jabolka. Naše popotovanje je trajalo približno tri mesece. Prva misel je zagotovo ljubeznivost in prijaznost ljudi.

V Ljubljani, natančneje v Kinu Šiška, boste predstavili glasbeno zapuščino izjemnega Sergea Gainsbourga. Katero pesem interpretirate najbolj strastno? Les Amours Perdus, čudovito pesem, ki jo je Serge napisal pred 50 leti. Tudi Ces petits riens z japonsko zasedbo zveni nadvse lepo.

Trenutno ste torej na turneji s skupino japonskih glasbenikov. Glavni namen turneje je ozaveščanje javnosti o težavah, s katerimi se Japonci soočajo po katastrofalnem potresu in cunamiju. Lahko rečete, da uresničujete svoj humanitarni cilj? Najprej sem nameravala turnejo posvetiti izključno Sergeu, saj letos mineva natanko 20 let od njegove smrti. Ko sem spomladi na Japonskem nastopala za žrtve cunamija, so se mi pridružili japonski glasbeniki pod taktirko Nobuja Nakajime. Zaradi sevanja in vsesplošne jedrske nevarnosti so bili takrat edina, a kot se je izkazalo pozneje, najboljša izbira. Mislim, da je turneja najboljši način opominjanja na katastrofo ter na posledice, s katerimi se Japonci soočajo še danes. Predstave, ki jih uprizarjamo trenutno, lahko zaradi izrednih glasbenikov brez pomisleka postavim ob bok Arabesque.

Vsi poznamo zgodbo o neverjetnem pogumu mjanmarske opozicijske voditeljice Aung San Suu Kyi. Bili ste ena največjih protagonistk za njen takojšni izpust iz pripora. Kako premagaš sovražnika, ki je na prvi pogled nepremagljiv? Aung San Suu Kyi je uspelo z miroljubnim uporom, ki je trajal dolgih 25 let. Budistična miselnost ter izjemna modrost sta ji omogočili, da je znala prisluhniti ljudem ter obenem oprostiti vojaškim hegemonom. Verjela je v demokracijo in zmagala. Naravnost čudovito. Izjemen primer ženske, ki ni nikoli spodkopavala nasprotnikov, sovražnika ni žalila ter mu dajala občutka, da je neumen. Bila je prijazna ter odpuščala dolgotrajna mučenja.

Aung San Suu Kyi je tudi vaš velik navdih pri pisanju pesmi. Kaj vas je še navdihovalo v prejšnjem letu? Trenutno se borim za ukinitev smrtne kazni in za javne bolnišnice v Franciji. Trenutno mi na misel ne pride prav noben pameten voditelj Francije. Kljub temu bom volila levico.

Vaše neverjetno popotovanje se je začelo leta 1968. Je bila Francija, ali natančne Pariz, ljubezen na prvi pogled? Francija me je ljubila in jaz sem ljubila njo. Občutek, da si posvojen, je nadvse poseben. Od tistega trenutka dalje sem bila v moji "posvojeni" državi izredno srečna.

Sergea Gainbourga ste spoznali na avdiciji za film Slogan. V tistem trenutku si je še vedno lizal boleče rane, ki mu jih je zadala košarica igralke Brigitte Bardot. Poleg tega nad vašim prvim nastopom ni bil preveč navdušen. Kako ste razbili njegovo hladnost? V klubu Chez Régine sem ga prisilila k plesu in dobesedno sprehajal se je po mojih prstih. Preprosto ljubim moške, ki ne znajo plesati. Takrat sem ugotovila, da je ta zagrenjena oseba pravzaprav sramežljiva, čutna in ljubeča. Tisto noč sva obiskala precej klubov, se napila, na koncu pa pristala v hotelu Hilton. Odšla sem na stranišče, Serge pa je v tem času zaspal. Stekla sem v bližnjo prodajalno in kupila ploščo Yummy, Yummy, Yummy, I’ve Got Love In My Tummy. Zaljubila sem se.

Leta 1969 je Serge z vami posnel Je T’aime… Moi Non Plus, pesem, ki jo je v izvirniku zapela Briggite Bardot. Kako je bila vaša verzija boljša, ali drugače, zakaj je Serge izbral vas? Moja verzija ni bila boljša, bila je le prva, ki je prišla v javnost. S Sergeem sva bila takrat že par in zato sva zapela v duetu. Če sem iskrena, niti nisem želela, da bi tako strastno pesem zapela katera druga. V londonskem studiu sem morala peti za oktavo višje kakor Brigitte, tako da sem zvenela kot zborovski deček, dodala pa sem tudi precej vzdihovanja. No, v nekem trenutku sem celo malce pretiravala, zmanjkalo mi je zraka in še danes se v pesmi sliši presledek (smeh).

Se spomnite trenutka, ko je bila pesem prvič predvajana? Serge jo je predvajal sredi polne restavracije in v trenutku, ko je nastopilo petje, si lahko slišal odlaganje vilic in nožev. "Mislim, da imamo uspešnico," je dejal Serge in dodal, da se ga bodo ljudje spominjali prav po tej pesmi.

Vam je Brigitte Bardot kdaj zaupala svoje mnenje o vaši verziji pesmi? No, samo enkrat, zelo sladko, ko sva ležali nagi na postelji. Snemali smo prizor za film Don Juan režiserja Rogerja Vadima. Za preganjanje časa sem predlagala, če zapojeva. "Zakaj ne bi zapeli T’aime… Moi Non Plus," je pomežiknila.

Prav seksualni prizor v filmu, ki ste ga omenili, se je vtisnil v sanje marsikaterega moškega. Ste imeli kdaj zadržke do snemanja golih prizorov? Ne, še posebej ne z njo. Bilo je nepozabno.

Kako se spominjate Briggite Bardot? Popolno bitje brez kakršnihkoli ambicij. Mučile so jo le ljubosumne ženske in vsiljivi novinarji, ki so pisali bedarije o tem, da občuje z živalmi. Največ nesreče je imela pri izbiri moških.

Je res, da se je Serge bal njenih prsi? Mislim, da je bil preprosto nor nanjo, kdo pa ne bi bil. Največja zvezda na svetu se zaljubi vate. Vaše vprašanje se nanaša na dejstvo, da sem imela jaz prsi kot deček in Serge mi je rekel, da je to njegov ideal – pol deklica, pol deček.

Lahko rečete, da je bilo tisto obdobje najsrečnejše v vašem življenju? To obdobje je najsrečnejše v mojem življenju. Tisto obdobje pa je bilo kot otroštvo, objeto v lepoto in sanje.

Leta 1991 ste izgubili dva največja junaka, Sergea in svojega očeta. Kmalu po njuni smrti ste nastopali na odru Casina de Paris, nato pa ste se podali na turnejo. Ste žalovali skozi glasbo? Da. Na turneji me je spremljala mama in skupaj sva prebrodili težke trenutke. Izredno sva se zbližali, pravzaprav sem jo šele takrat spoznala.

V svojem filmu Boxes ste iskreno uprizorili hčerko, ki je izgubila očeta, pokazali ste ljubosumnost, ki jo občuti mati do deklice, ki postaja lepša od nje. Je bil film največji približek vaši avtobiografiji? Trenutno ja.

Vaše posmrtno potovanje z Gainsbourgom se nadaljuje. Kdaj bi se lahko končalo? Mislim, da bom do naslednjega božiča končala svojo zadnjo turnejo, nato uprizorim nekaj predstav Arabesque, potem se posvetim le filmom in gledališču.

Kaj je po vašem mnenju njegova največja zapuščina svetu, vam in vaši hčerki? Da lahko človek, če verjame vase, doseže vse. Uspel je vzbuditi občutek zaupanja.

Kako mislite, da se bomo spominjali vas? Po pesmi Je T’aime… Moi Non Plus.