Lamb: Ko občinstvo obmolkne

Uvodnik v večer glasbenih pripovedk je bi tokrat v rokah Jaya Leightona, britanskega glasbenika, ki se je na glasbene odre povzpel kot frontman britanske zasedbe Buffalo 77. Ko je v nekem trenutku želel glasbo obesiti na klin, ga je ustvarjalnost premamila, v roke je vzel kitaro ter se odpravil na samostojno glasbeno popotovanje. Na evropski turneji je med drugim spremljal Lou Rhodes, ki je v tistem času promovirala samostojne albume, na basu pa mu je družbo delal Jon Thorne, karizmatični basist zasedbe Lamb. Prva kitica večera je bila tako romantično utopična, nadaljevanje pa nadvse "lisičje". Slovensko skupino Werefox sestavljajo delčki priznanih zasedb; Melée in Beko (ex-Psycho-Path, Bekko) ter David & Manuel (ex-Sphericube in ex-Lollobrigida). Na odru katedrale Kina Šiška so nastopili premierno, postregli z mešanico melodičnih kitar, zapeljivega glasu in odlične ritem sekcije. Prepričljivo, na trenutke le malce monotono.

Hvala? Sliši se kot avstralska koala ...

Andy Barlow, Lou Rhodes ter kontrabasist Jon Thorne so na oder prikorakali nekaj pred enajsto uro, prisrčno pozdravili občinstvo in postregli s komadom Another Language z aktualne plošče 5. Graciozni glas pevke se je prepletel z eteričnimi godali, basovski toni so poskakovali, poezija je lovila izmuzljive ritme.

Manchestrski duet je na koreninah tenkočutne elektronske glasbe vzklil v drugi polovici devetdesetih in posnel štiri nadvse odmevne albume, nato pa zaradi razhajanj v glasbenih pogledih končal trip-hopovski pohod. Želja po nadaljnjem ustvarjanju je Andyja in Lou ponovno združila leta 2009, letos pa sta po osmih letih objavila peti album s simboličnim naslovom 5. "Veliko besedil se nedvomno ukvarja s hrepenenjem po odgovorih in z iskanjem pomena – gre za nekakšno eksistencialno hrepenenje. V glasbi sva kot eno glavnih sestavin hotela ohraniti tudi surovo preprostost," nam je pred kratkim v intervjuju zaupala Lou.

Nadaljevanje večera je bilo v rokah preverjene uspešnice Little Things z drugega albuma Fear of Fours. Lomljenje bobna in basa je občinstvo zvabilo v ples, oči so se zaprle, mravljinci so bili zagotovljeni.

"V vašo deželico smo prišli iz Italije. Mi lahko poveste, kako se reče hvala v vašem jeziku?" je Lou simpatično nagovorila občinstvo. "Hvala, hvala," se je glasil odgovor. "Hvala? Sliši se kot avstralska koala," je v smehu dodala pevka. Sledila je zapeljiva noviteta Butterfly Effect, nato preverjena klasika Gabriel, pa spet noviteta Existential Itch. Prav v slednji je Lou razkrila koketen, igriv ton, ki nas spomni na odtenke skladbe B Line z albuma Fear Of Fours, a za ostrimi rimshoti, činelami in funki sintetizatorjem se skriva nekaj precej globljega. S svežino je postregla tudi pesem Strong The Root, saj se je naravnost penila v mešanici organskih beatov in udarcev po darabuki. Novitet še ni bilo konec. V komadu Rounds je Loujin vokal kot plasti zlatega prahu padal na hipnotično, s prsti ubrano kitarsko melodijo, skladba She Walks pa se je ponovno sprehodila med močnimi basi in lomljenimi bobni.

"Če nameravate delati hrup, prosim, odidite"

Blaženost je nekje na polovici koncerta zmotil "model" v prvi vrsti, ki očitno kar ni mogel zapreti pijanih ust. Motnja se je prenesla tudi na oder in pevki je prekipelo: "Prišli smo od daleč in radi bi samo igrali. Naravnost fantastični ste, toda če imate namen delati hrup, prosim, odidite." Komentarju se je pridružil tudi Andy: "Tega nisem rekel še na nobenem koncertu, pa vendar, prosim, odidi." Pogled je seveda usmeril na razgrajača. Po zaigranih uspešnicah Alien ter God Bless se je Lou še enkrat obrnila na občinstvo z besedami: "Ne nastopamo vsak večer, radi pa bi vam dali vse in še več, zato nas take scene nadvse zmotijo." Občinstvo je stavek nagradilo s ploskanjem in odobravanjem. Dogodek je bil pozabljen, sledila je romantično-nažigaška noviteta Build a fire, koncert pa je zasedba sklenila s pesmijo Gorecki. Trajalo je kakšnih pet minut, dvorano je objelo topotanje nog, ploskanje ter vzkliki, Lamb so se vrnili na oder in brezkompromisno sklenili večer s pesmimi What Sound, B-line ter Trans Fatty Acid. Prav zadnji komad je bil tisti, ki je dodal večernemu zapeljevanju masten poljub.

Preprost, a dovršen nastop je pospremila dovršena igrivost osvetlitve ter vizualij, tudi zvok je bil zadovoljiv. Lou je bila v beli obleki z odprtim hrbtom podobna angelu, ki zapeljuje z glasom, kontrabasist Jon Thorne je prepričal z uživaško karizmatičnostjo, Andy je s svojo tovarno matric in semplov potešil še tako potrebno dušo. Naj za konec povemo še to, da je nastop v oči nekaterih privabil nemalo solz.