Laibach kultivirali velenjsko podzemlje

Člani zasedbe Laibach so na petkov večer poskrbeli za nov mejnik v slovenskem glasbenem prostoru. Kultne industrial skladbe z začetka 80. let prejšnjega stoletja so postregli 200 metrov pod zemljo, v surovem rudarskem okolju premogovnika Velenje. Zaradi velikega zanimanja je skupina industrijsko suito Kohle ist Brot (Premog je kruh) izvedla trikrat zaporedoma. Vsakemu koncertu je prisluhnilo približno 200 ljudi, v globine rudnika so se spustili s pomočjo najstarejšega, a še vedno delujočega dvigala v Sloveniji. Kot zanimivost velja omeniti, da se v omenjenem dvigalu lahko naenkrat pelje le šest ljudi, kar pomeni, da je transport občinstva v globino in nazaj na površje trajal dobro uro in pol. Obvezna rudarska čelada, delček klavstrofobije, surovo okolje, živa skala, rudarji, ki vsakega obiskovalca pospremijo s pomenljivo besedo "srečno", so le eni v vrsti dejavnikov, ki so narekovali edinstven glasbeni dogodek.

"Treba je kulturalizirati naše podzemlje"

Premog je kruh je stara nemška fraza z močno socialno konotacijo v smislu, da je delo kruh oziroma da je industrija kruh. V teh kriznih časih si jo je, kot je povedal član skupine Laibach Ivan Novak, mogoče razlagati na različne načine. Tudi na primeru zapiranja premogovnikov po Sloveniji, zaradi česar premogovniška dejavnost izginja. "Ne gre pa le za premog, temveč za to, da vsaka država potrebuje svoje vire preživetja, svojo industrijo in proizvodnjo," je Novak povedal o konceptu projekta. Nastop so omejili na 35 minut, na omejenem glasbenem jedilniku so se znašle skladbe iz začetkov skupine Laibach. "Predstavili smo glasbo, ki se nanaša na industrijsko tematiko, kakršno smo v bistvu igrali v začetkih Laibach, nekje v obdobju med letoma 1980 in 1984. To je bila bolj eksperimentalna, groba in industrijska glasba. Vsake toliko časa si vzamemo čas in malce ponovimo ter tudi nadgradimo stari materal," je o skrbno izbranem repertoarju povedal Novak.

Koncert nadaljuje sodelovanje med skupino in Muzejem premogovništva Slovenije, v sklopu katerega so 6. septembra na ogled postavili razstavo Laibach Kunst – Glück auf. Zadnje je znani nemški rudarski pozdrav, ki v prevodu pomeni srečno. A, kot je pojasnil Novak, ima ta fraza v nemščini veliko močnejšo konotacijo kot v slovenščini. "Sporočilo, ki ga želimo poslati množicam, je, da obstaja življenje tudi pod zemljo, da je to morebiti oziroma zagotovo naša prihodnost in da se moramo zanj pripraviti že zdaj, ne pa šele takrat, ko bo prepozno. Če povem malo drugače, poleg kulturalizacije vesolja je treba kulturalizirati tudi naše podzemlje," je sklenil Novak.

Nepogrešljiv del lokalne kulture

Pobudo za dogodek je dal Muzej premogovništva Velenje. "Gre za povezavo med dvema premogovniškima mestoma – Trbovlje in Zasavje s Šaleško dolino in Velenjem. Mislimo, da bi morala biti industrijska umetnost vodilo za to okolje, gre namreč za nepogrešljiv del lokalne kulture. Laibach se imajo za industrijski bend, industijsko okolje ter rovi 200 metrov pod zemljo pa pomenijo še dodatni čar," je povedal Stojan Špegel, vodja Muzeja premogovništva Slovenije. "Kot zanimivost lahko še omenimo, da je dogodek posvečen tudi nekdanjemu članu Laibachov, Tomažu Hostniku, ki je umrl pred natanko 30 leti." Špegel je še poudaril, da se je dogodek odvijal v povezavi z Evropsko prestolnico kulture, koncert pa obenem napoveduje ponovno odprtje prenovljenega muzeja, ki je bil zaprt zaradi obvezne rekonstrukcije.

"Laibache obožuješ ali pa jih ne maraš"

"Ideja je izjemna, malce je bilo sicer glasno, ampak kot oboževalec Laibachov moraš biti tega že nekako vajen. Sam repertoar je bil pričakovan, saj je za rudarski rov povsem primerna surova glasba. Mogoče je manjkal le še kakšen vrtalni stroj," nam je povedala Katka iz Škofje Loke, ki se je na koncert odpravila v spremstvu Šveda, Nemca in Poljaka. Druži jih prijateljstvo in ljubezen do Laibachov.

"Preprosto moral si biti tukaj, spremljanje prek televizije ali interneta odvzame pristnost in celostno doživetje. Prepoznal sem Laibachov repertoar v neki novi, zanimivi formi," pa nam je zaupal Edi iz Ljubljane. Na vprašanje, kaj je tisto, kar ga najbolj pritegne pri zasedbi Laibach, je odgovoril: "To je preveč filozofsko vprašanje, na katerega se ne da na hitro odgovoriti. Laibache obožuješ, ali pa jih ne maraš. Srednje poti ni."