Intervju z Vesno Zornik

Vesna Zornik je pevka izjemne slovenske skupine Katalena.

1 / 4

Foto: Zaklop

2 / 4

Foto: Zaklop

3 / 4

Foto: Zaklop

4 / 4

Foto: Zaklop

S svojim izvirnim petjem in pristopom do glasbe je slovensko ljudsko glasbeno izročilo približala mlajšim in tudi starejšim generacijam poslušalcev. Z njo smo se pogovarjali tik pred izzidom četrtega albuma z naslovom Cvik Cvak!. Kako pomembno vlogo igra v vašem zasebnem življenju glasba? Načeloma sem glasbi izpostavljena tako kot vsak človek. Slišim jo na vsakem koraku, če nič drugega, ti v vsaki trgovini butne v glavo. Ta zvočna kulisa se seveda zelo razlikuje od zbranega poslušanja. Ves čas smo izpostavljeni najrazličnejšim zvokom in vedno bolj pogrešam tišino. Tudi pavze so v glasbi enakovredne notam. Sicer je z vsemi umetniškimi poklici tako, da jih nikoli zares ne izklopiš. Glasba je del mene 24 ur na dan in 7 dni na teden. Pravkar zaključujete snemanje svojega novega albuma. Kako ste ga doživeli? To je četrta katalenska plošča, a kljub temu ustvarjalni proces vsakič znova prinese tudi osebno procesiranje. V času snemanja doživljam prebliske, kot da bi se mi pred očmi zavrtelo življenje. Dostikrat celo podvomim v vse, v kar se podvomiti da. To so močne izkušnje. Od prvega snemanja vem, kaj me čaka, pa nič ne pomaga. Vse za dober rezultat.

Zadnja plošča je bila tudi velik pevski iziv. Največ sem se ukvarjala z izgovorjavo rezijanščine. Pri izgovorjavi mi je pomagal dialektolog Dr. Matej Šekli. Natančno sva šla čez vsa besedila, od besede do besede, od črke do črke. V rezijanščini je veliko glasov, ki jih v slovenščini sploh ne razlikujemo. Največja težava nastopi pri zasoplih samoglasnikih, ki jih v slovenščini in veliko drugih jezikih slišimo podobno kot polglasnik. V fonetiki so označeni s pikicami zgoraj, pikicami spodaj, črticami.. Vsak samoglasnik ima kar nekaj variacij izgovorjave.

Ali negujete svoj glas? Zanj bi res lahko bolje skrbela, čeprav z leti vedno bolj pazim. Izoblikovala sem nek svoj način petja, s katerim lahko počnem marsikaj, ne da bi utrudila glasilke. Pred približno dvema letoma sem po neki klubski turneji postala precej hripava, zato mi je foniatrinja zapovedala cel mesec tišine. Ne samo, da nisem smela peti, bila sem doma in imela sem izklopljen telefon. To je bil eden hujših mesecev v mojem življenju. Edino, kar pri tovrstnih stvareh zares pomaga, je tišina.

Kateri glasbeni projekt drugega izvajalca se vas je v zadnjem času najbolj dotaknil? Veliko stvari se me dotakne. Včasih se mi zazdi, da sem kot goba, ki vpije vsak atom glasbe. Pred kratkim sem bila na primer na koncertu Mie Žnidarič v festivalni dvorani. Ne vem, kaj ima ta punca, ampak vedno me gane. Pela je lepo mirno skladbo, in naenkrat sem imela solzne oči. Feri Lainšček ji je napisal odlična besedila in Steve Klink je naredil krasno muziko.

Začenja se koncertna sezona. Največja reč v Sloveniji bo gotovo koncert 28.maja v Križankah. Kot edina slovenska zasedba bomo nastopili v okviru festivala Druga Godba, in to bo obenem tudi poromocija našega albuma. Takoj naslednje jutro letimo v New York, kjer bomo na povabilo National Geographic society nastopili na slovenskem večeru v legendarnem Town Hallu čisto blizu Brodway avenue. Tam bo tisti večer nastopilo več slovenskih skupin, med drugimi tudi Laibach in Silence. Junija letim v Bruselj kot gostja skupine Jararaja, s Kataleno bomo nastopili na dnevu državnosti pred parlamentom, potem gremo pa še v Tel Aviv.

Že kar naslednji teden pa smo namenjeni na Dunaj, kjer bomo skupaj s Siddharto, Srečno Mladino ter Guštijem&Polono igrali v kulturnem programu, ki bo spremljal evropsko nogometno prvenstvo literatov.

Je trema pred nastopi še vedno prisotna? Ja! Pri vsej odrski kilometrini imam pred koncertom še vedno tremo. Imam srečo, da ko stopim na oder, trema izgine. To je verjetno zdrava trema, ker prinese določeno odgovornost.

Verjetno se nastopi v tujini nekoliko razlikujejo od nastopov pred domačim občinstvom. Malo je drugače, tukaj nas poznajo. Glede na to, da pri Kataleni pojem v dialektih, me tudi doma le približno razumejo. Nova plošča je v tem pogledu še bolj skrajna, saj je cela v rezijanščini. Nekje sem prebrala, da rezijansko govori le okoli 1200 ljudi. Ko te ne razume nihče, govori glasba, zato jezik ni ovira. Kljub temu so na novi plošči besedila precej dodelana, in vedno se potrudim, da vsaj malo objasnim, za kaj gre. Igramo na zelo različnih prizoriščih in ne bi mogla reči, da se občinstvo spreminja od države do države, mislim da se občinstvo spreminja s koncerta na koncert. Pravzaprav pa nimam izkušnje turneje po eni deželi, kajti imeli smo srečo, da so nas vedno povabili na festivale, kjer smo večinoma igrali na velikih odrih. Vsaka izkušnja je nova, vsak koncert je nekaj posebnega.

Odlikuje vas odličen stil, imate morda modnega svetovalca? O, hvala lepa! Po svojem prvem poklicu sem oblikovalka. Ker ga trenutno ne opravljam, je oder možnost, da ga izživim. Vizualna podoba je zgolj nadgradnja odrskega nastopa.

Imate izdelano odrsko varianto Vesne, tako imenovano stage persono? Verjetno da, čeprav je nisem načrtno ustvarila... Pravzaprav v svoji garderobi ne ločujem med zasebnim in odrom, razen seveda nekaterih stvari, ki jih v vsakdanjem življenju ne morem nositi. Pred kratkim sem na primer, sebi in Poloni izdelala cvetlične klobuke za na oder. Ko smo se začeli spogledovati z Rezijo in si ogledovat slike, sem ugotovila, da je del njihove noše, oziroma natančneje maškare, visok pisan klobuk, navadno brez krajcev, narejen iz rož.. Obstajajo številne variacije na temo, zato sem si lahko privoščila tudi nekaj svobode.

Poleg Katalene sodelujete tudi pri drugih projektih. Seveda. V naslednjih treh mesecih so poleg Katalene tekoče tri zadeve. Prva je plošča za otroke. Tomaž Grom je uglasbil šest besedil Toneta Pavčka in jih prevedel v nenavadne jezike - japonščino, makedonščino, albanščino, romunščino, danščino in, ruščino. Plošča Sonce in Sončice je bila izdana s strani Mladinske knjige in je izšla kot priloga revije Ciciban. Predstavitev plošče smo imeli v Elektrarni, junija pa se nam obetajo ponovitve. Ena bo v Tivoliju, druga nekje na Slovenski cesti. Druga stvar je gledališče. To mi je vedno dišalo. V gledališču Koper sem gostovala v predstavi Don Kihot kjer sem igrala Dulsinejo. Zdaj gledališče prenavljajo, a 7. junija bomo predstavo igrali na Ptuju. In tretja stvar je moj tango. V duetu s pianistom Erikom Marenčejem bom 25. julija nastopila na Tango festivalu v Idriji. Nastopila bova tudi na festivalu šansona 'La Vie en Rose'.

Kakšni izzivi vas čakajo v prihodnje? Takoj ko se poleže prah ob izidu katalenske plošče se bom posvetila pripravam na solo projekt. Definitivno pa bi se enkrat rada vrnila nazaj k designu. Čeprav tega nisem počela toliko let, se še vedno spomnim, da sem bila tudi v tem dobra.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno