Gušti

Naša stvar je tretji Guštijev album brez Big Foot Mame in prvi solo album brez Polone Kasal. Čeprav je vokale prevzela simpatična Ema Gagro, ki je celoten album odpela v hrvaščini, je Naša stvar logično nadaljevanje Guštijeve solistične kariere, ki jo po letih retro rocka z Big Foot Mamo zaznamuje lahkoten, simpatičen pop.

Album Naša stvar naj bi po Guštijevih besedah prinašal vrnitev k novemu valu, glasbi njegove mladosti. Čeprav usmeritev na prvi posluh ni najbolj očitna, drži, da se polikani urbani pop na Naši stvari spogleduje z elektronskimi vložki, nekoliko drznejšimi zvoki, ki so manj omehčani kot na prejšnjem albumu GP, promocijski koncert v okviru dogodkov Yu Go pa morda še najnazorneje nakazuje Guštijevo novo usmeritev – proti novi glasbeni sceni držav nekdanje Jugoslavije, kjer mu bo jezik nove vokalistke prišel še kako prav. Emini vokali morda niso enako zdolgočaseni, kot so bili Polonini, a že po prvem poslušanju je jasno, da sta si po barvi glasu dovolj podobni, da lahko Ema brez večji pretresov poje tudi Polonine pesmi. Na albumu Naša stvar je kopica simpatičnih pop skladb, ki temeljijo na kitarskih mojstrovinah Petra Dekleve. Motivi besedil ostajajo znani, na ravni vsakdana, kjer se nekateri celo ponovijo, na primer oblak cimeta iz Makovih polj se vrne v skladbi Cimet i med. Poleg že slišanih skladb, kot so Sjene, Hoću neću in Igra, so na albumu še številne popevčice, takšne bolj umirjene, kot so Sama, Ples života in Septembar, kot tudi takšne z malo več zagona, kot so že omenjena Cimet i med, pa tudi Prema tebi in Trag z izstopajočim kitarskim začetkom.

A bolj kot tehnična dovršenost skladb, ki ni zanemarljiva, pri Guštiju znova navdušuje občutek, da zasanjane ljubezenske pesmi ali pa tiste, ki skušajo ujeti vsakdanje trenutke sreče, ustvarja z levo roko. Čeprav preproste, njegove skladbe ne izzvenijo banalne ali posiljene, kot se to pogosto dogaja s slovenskimi novodobnimi pesniki. Zagotovo gre za pop presežek leta.