Ekskluzivno: Predstavljamo prvenec Dominika Bagole

Avtor glasbe in besedil Dominik Bagola je pod okriljem ameriškega producenta Bobbyja MacIntyra ploščo Club Deuce posnel v Studiu 71 v Miamiju, v sodelovanju z njim ter z ekipo domačih in tujih glasbenikov pa je poskrbel tudi za končne aranžmaje na albumu. Pri projektu so tako sodelovali še kitaristi Iztok Rodež, Lorenzo Corti in Sašo Benko, basisti Shane Soloski, Luka Ščavničar in Jure Bergant, klaviaturist Aljoša Bagola, violinist Samo Budna, bobnar Matej Šavel, vokalistke Tanja Ravljen, Jadranka Juras, Lina Rahne in Melanija Fabčič (tudi avtorica besedila za skladbo Monsters) ter tonski tehniki Tonči Ruzina Frankulin, Samo Jurca, Štefan Kovač in Robert Vosgien.

"Nisem si mislil, da bom kdaj izdal klavirsko songwritersko ploščo, a se je prek množice zanimivih naključij in dogajanj ta zgodila. Od rodnega Prekmurja in Cankove prek Ljubljane, Londona in vse do ZDA in nazaj. To je na kratko njena pot. Uživajte v poslušanju," nam je ob predaji svojega prvenca, ki je bil na našem portalu na voljo do uradnega izida, zaupal Dominik. Novi album je sedaj na voljo na spletni strani www.balladero.com, kmalu pa ga bo mogoče dobiti tudi na izbranih prodajnih mestih. Za vsako od dvanajstih pesmi nam je mladi perspektivni slovenski glasbenik razkril nekaj zanimivosti o njihovem rojstvu in ustvarjanju.

1. Pawnshop

Besedilo se mi je utrnilo maja 2010 v čakalnici kliničnega centra v Ljubljani. Čakal sem na pregled, očitno predolgo. Prostor je bil poln zdolgočasenih ljudi, vsi smo vzdihovali, zunaj pa je sijalo sonce. Skladba je padla še isti večer. Ko sem leto zatem slišal Shanove virtuozne bas linije, Bobbyjev New Orleans ritem na bobnih in Lorenzove vreščeče kitare, sem vedel, to je to, to je moj sanjski bend.

2. I guess

Pomladni konec tedna. Sedel sem za svojim prvim pianinom (ki je leta 1989 ob nakupu padel iz prikolice in čudežno preživel) in poskušal zajeti pestro in dramatično ljubezensko dogajanje v svoji okolici. Obenem sem se spominjal norega koncerta Neila Younga v Wiesenu 2008 in poskušal ujeti del kitarskega power rocka v klavirske strune.

3. Dream come lie

Komad, ki je nastal nekega zgodnjega pomladnega dne nekje na poti od Topniške 27 do Trubarjeve 79. Verjetno po "prežurani" noči v trenutku kake posebno inspirativne "razjasnitve". Sicer pa ima svoje korenine v zvokih Murder Ballads Nick Cava and The bad seeds, s katero sem si pred leti pošteno zgulil ušesa. Bobby je na bobnih dodal pravi ameriški groove, potem je za piko na i posnel še "vintage Echo" kitarski del. Njemu najljubša skladba.

4. Lioness

Gre za priredbo moje skladbe, ki sva jo že leta 2009 z znanim slovenskim avtorjem pripravila prijatelju kot presenečenje za rojstni dan. Takrat smo jo tudi posneli kot pravi "bootleg", s pomočjo več glasbenih kolegov. Nato sem se odločil zamenjati besedilo, mislim, da nekje okoli Dylanovega koncerta v Ljubljani. To je prava balada. Meni ena ljubših. Je pa delikatna, lomljiva, komad, ki bi moral imeti ob sebi napis "handle with care".

5. Shadow street

Ulica senc se začne nekje na Notting hillu v Londonu po koncertno bogatem večeru na poti domov preko Camden High Streeta. Pozno zvečer sem "zaštrikal" z busi in malo obtičal, preden sem prispel do svojega stanovanja v Killburnu. Bilo je ravno dovolj časa in ravno prav hladno in vetrovno, da so drevesa zatulila pravo melodijo. Bobby je potem v soparnem Miamiju izdatno "užival" ob poliranju 40 in več nasnetih violin za aranžma. Celo sliko je lepo dopolnila še Lina Rahne s svojim barvitim vokalom.

6. Shallow creeks Melodija, besedilo in posebno vzdušje za to skladbo so se pojavili sredi veselega poletnega druženja s sodelavci v Iškem vintgarju. Prečkal sem potok, voda je prijetno žuborela, ljudje so uživali, dišalo je po hrani za piknik. Ose, čebele, metulji in kačji pastirji so imeli svoj "žur". Bilo je jasno, da potrebujem tudi kak lahkotnejši, plesni komad. Iztok Rodež in Sašo Benko sta dodala vsak svoj "ukulele" trip, Bobby pa se je odločil posneti še "psihadelično" harmoniko.

7. Če bi

Pesem je posvečena mojim starim staršem, ki so bili pevci na koru v cerkvi, kjer sem se kot fantič v njihovem varstvu velikokrat dolgočasil ob organistu. Uvod je v stilu tega, kar sem takrat slišal, dedkov polno zveneči tenor, ki ga sicer ne dohajam, zato pa seveda izdatno pomaga Jadranka Juras. Ta komad je bilo v slovenščini še posebej užitek peti v Miamiju, tik pred letom domov. Potem so ironično prestavili let zaradi snežnega viharja v New Yorku. Toliko o pomladi. To je ena tistih skladb, ki pridejo od nekje … in ostanejo dolgo.

8. Monsters

Skladba z dolgo zgodovino. Čarali smo jo že 2008 z Meli Fabčič, ki je spisala besedilo, in Janezom, basistom Psycho-Path. Nato smo doživeli svoje demone in skladba je šla svojo pot, najprej kot osnova za avtorsko glasbo, ki sva jo z Manuelom Kuranom, odličnim prekmurskim basistom, izvajala za predstavo Striček Vanja in 12 šopkov ljubezni na festivalu Ex Ponto, nato pa se je razrasla v pravo malo orkestracijo, ki je v taki obliki tudi na plošči. S kontrabasom, bratovimi legendarnimi kaviaturami in veliko, veliko perkusijami.

9. Mirror see

Posvetilo Boots of Spanish leather, ki je ena mojih najljubših Dylanovih skladb. Zveneče zapisana zgodba. V pesmi se mi je v duetu pridružila punca Tanja Ravljen, ki je že pred leti v stilu "I am sailing away" začela svojo pevsko kariero v Angliji. V verziji, ki ni prišla na ploščo igram še orglice. Bobby žal ni delil navdušenja. Sva pa zato izdatno porabila njegove orgle Hammond in se cel večer presmejala ob snemanju spremljevalnih vokalov "Let’s dance" … Tudi najljubša skladba nečakinje Lane, ki je zahtevala stokratne ponovitve, dokler me ni premagal komad iz risane serije Winx.

10. Long distance to ruin

Zvenenje na daljavo, o zvezah na daljavo. Slednje so zahtevna stvar, vendar dobra za delanje glasbe (veliko prostega časa), spoznavanje drugih dežel, grajenje potrpežljivosti, odpiranje oči in ušes … Kot nalašč za dolge refrene, ki si vzamejo čas. Potem pride še Bekko (kitarist Sašo Benko) in v sosednji sobi (takrat sva bila še sostanovalca) posname superso(ni)čne kitare in nenadoma se vse zdi blizu. Še kiti v oceanih, globoko pod vodo. Očiščujoče.

11. Superbomber

Na poti na Tech music schools v Londonu mi je nekega jutra nad glavo brnel gigantski jumbo jet. Spomil sem se na Blitz v drugi svetovni vojni, obstreljevanje Anglije z V-bombami in si predstavljal, da bi bilo veliko bolj "kul" bombardirati ljudi z rožami. Skladba o dostojanstvu, trajnosti in o vsem, kar je vredno ohraniti. Zgodovino, ljubezen, prijatelje, bližino, upanje in žar za bobnanje, ki je ostal tudi Matej Šavlu, prvemu Psycho-Path bobnarju, ki je prispeval "superbomberski" ritem. Z Iztokom pa sva bombardirala mikrofone s floydovskim "feedbackom".

12. Prekmurska

Prekmurje, mladost, brezskrbnost, potoki, gozdovi, divjina, neokrnjenost, prve ljubezni, prijatelji, domača gostilna, velika, prijetna družina, zgodbe, melanholija, nostalgija, spomini, sobivanje, polja, travniki, meglice, reka, zvenenje, izročilo. Ideja prijatelja, da uglasbim prekmursko besedilo. Ostala sta glasba in klavir. Vse ima svoj izvir in vse pesmi na plošči se stekajo v to. Uživajte v spustu od Prekmurja čez Balladero, Club Deuce in nazaj.

Hvala za branje in poslušanje, Dominik Bagola