Duran Duran spektakel še vedno divjih fantov

Duran Duran so bili v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja vodilni bend novo-romantične scene, katere glavni značilnosti sta bili očaranost s takrat še čisto primitivnimi sintetizatorji in za tiste čase nenavadnim in kričavim oblačenjem. Skupina je kmalu dobila status najstniških zvezdnikov in kaj hitro njihova glasba sploh ni bila več pomembna, čeprav so Duran Duran naredili morda celo najbolj eleganten in vsekakor najmanj boleč prehod iz začetne sintetizatorske glasbe v nekoliko bolj zahteven in večplasten pop in pop rock. Duran Duran so tudi utemeljitelji glasbenega videospota, kakršnega poznamo danes. Namesto s posnetki z odra so Duran Duran opremili svoje uspešnice s pravimi filmskimi zgodbami, za katere so porabili milijone dolarjev. Zato sploh ni presenetljivo, da je skupina leta kasneje postala glavna atrakcija takrat še nastajajočega MTV-ja.

V času njihove največje slave Duran Duran se o njihovih koncertih praktično ni govorilo. Šele ameriški mediji so konec osemdesetih začeli hvaliti Duran Duran kot izjemen koncertni bend. Dejstvo, da skupina na letošnji turneji nastopa predvsem na festivalih, ni nobena garancija o njeni koncertni kakovosti, saj dandanašnji na festivalih na nastopa že praktično vsak. Obujanje nostalgije pa je na festivalih zadnja leta še posebej priljubljeno. Za nekatere je bila vsekakor precejšnja uganka, kako se bodo odrezali Duran Duran. Večina pa se s tem ni pretirano ukvarjala. Križanke so bile namreč nabito polne. Prevladovali pa so obiskovalci, starosti od štirideset do nekaj čez petdeset let, ki so v Plečnikovo mojstrovino prišli obujat spomine in svojo mladost.

Slovenska hibridna slovenska avant-pop atrakcija LeeLooJamais je z vlogo skupine za ogrevanje odlično opravila, kljub temu, da ni imela ravno najboljšega zvoka in praktično nikakršnih svetlobnih "pogojev". Za nameček pa so jim menedžerji glavnih nastopajočih dali le nekaj kvadratov na samem sprednjem robu odra, kar je delovalo malo klavstrofobično in nekako dvodimenzionalno. Skupina je hitro vzpostavila pristen stik s poslušalci, čeprav jih je bilo verjetno vsaj polovica takšnih, ki že desetletje ali dve ne spremljajo dogajanj v glasbi in ki za LeeLooJamais še nikoli niso slišali. Tu je skupina morda naredila majhno napako, saj je začela s počasnejšimi in zahtevnejšimi skladbami. Kljub temu so LeeLooJamais zapustili dober vtis in med dolgotrajnim čakanjem na glavno skupino je bilo veselje poslušati "staro gardo", ki je razpravljala o dekletu in fantih, "ki res dobro igrajo".

Na prihod Duran Duran je bilo treba čakati več kot pol ure. Občinstvo je bilo dokaj potrpežljivo in se je na začetku zabavalo tudi s tem, da so tonskemu in inženirju, ki je nastavljal bobne, ploskali v ritmu. Po kakšnih dvajsetih minutah pa so se začeli razlegati vse glasnejši žvižgi, ki so, bolj ko je čas mineval, vse manjkrat ponehali.

Vse je bilo pozabljeno, ko so se ugasnile luči. Pevec Simon Le Bon je vseeno za vsak primer, še preden je skupina začela igrati, stopil na sam rob odra in s to gesto nekako nakazal, da se bend ne bo "skril" za instrumente in da bo dal vse od sebe. In tako je tudi bilo.

Duran Duran so začeli z umirjeno, narativno skladbo Before The Rain. Za odrom so bili trije veliki ekrani in že prva projekcija je v trenutku spomnila na tisto vizualno razsežnost skupine. Svetlobni park z zadaj postavljeno svetlobno steno ni deloval kdove kako impozantno. Že v uvodni skladbi pa se je izkazalo, da je zelo zmogljiv. Kljub mirni skladbi je tonski mojster potenciometer ozvočenja odvil do konca in v Križankah je donelo kot le malokdaj.

Sledila je pesem Planet Earth. Če bi bend vedel za verjetno prvega evropskega VJ-ja Daria Diviacchija in za dejstvo, da se je videospot te skladbe v njegovi oddaji Alta Pressione vrtel v naših krajih več kot pet let pred nastankom evropskega MTV-ja, bi skladbo zagotovo zaigral kasneje. V Križankah je nastal totalni žur, ki ni ponehal vse do konca dve uri dolgega koncerta. Občinstvo, ki je uživalo, je pelo, mahalo in ploskalo kot noro praktično brez premora.

Vsesplošno rajanje in navdušenje se je nadaljevalo tudi ob Bondovi skladbi A View To A Kill, čeprav je zvok postajal vse slabši. Nekaj v sistemu ni najbolje delovalo. Mora ozvočenje ni preneslo takšne obremenitve. Vseeno pa je bolj verjetno, da je bil za slab zvok kriv človeški dejavnik. Vokal se je sicer vseskozi kar dobro slišal, od same glasbe pa je ostalo le donenje bas kitare, zvokov sintetizatorjev, kitare in činel pa smo bili deležni le na obroke. Tisti, ki so prišli bolj poslušat, vsekakor niso mogli biti povsem zadovoljni, ampak le-ti so bili v veliki manjšini.

Pred začetkom naslednje skladbe je Le Bon stopil z odra in začel v prvih vrstah iskati Slovenca, s katerim bi pokazala, kako je treba peti naslednjo pesem. Na njegovo žalost je v prvih dveh poskusih naletel na Hrvata, ki se jima je elegantno ognil in iskal naprej. Že po nekaj taktih Reflex je slovenski izbranec »v svojem slogu« odpel melodijo in tako bend kot občinstvo so »drveli« kot nori.

Sledila je malce mirnejša Come Undone in nato (verjetno posnet) uvod v Save A Prayer, ki ga je z WTF Le Bon takoj prekinil in v ospredje povabil izvrstno spremljevalno pevko Anno Ross, ki je sama odpela prvi del skladbe Safe (In The Heat Of The Moment). Zvok se je v trenutku čudežno popravil. Očitno je začel delovati nek kompresor, s pomočjo katerega se da določiti razporeditev in prezenco instrumentov. Križanke so končno zadihale. Šele od tu naprej je bilo zares dobro slišati vragolije zares sijajne ritme sekcije, basista Johna in bobnarja Rogerja Taylorja, čarovnije klaviaturista Nicka Rhodesa in odlično igranje še dveh pomočnikov, kitarista Dominica "Doma" Browna in saksofonista in tolkalca Simona Willescrofta. Končno so se zaslišali tudi tisti drobni detajli, s katerimi je skupina ravno v pravšnji meri modernizirala svoje uspešnice. Do polnega izraza pa je prišla tudi tista njihova, za pop bend naravnost neverjetna, silovitost izvedbe. Zaradi drastičn kakovostnejšega zvoka je šla zelo dobro "skozi" tudi malo manj znana Girl Panic!.

Nato je Le Bon zaprosil, če sedaj lahko dobi akustično kitaro in mikrofonsko stojalo, ki ga sicer ne uporablja, da bo lahko tudi igral akustično kitaro v skladbi Save A Prayer. V Križankah je zavladala ekstaza. "Po mirni pesmi se prileže malo funka," je po koncu te velike uspešnice dejal Le Bon in zadonela je Notorious. Intenzivnost je malce padla ob izvedbi predelave hip hop klasika Grandmasterja Mella Mela White Lines (Don't Don't Do It), s katero pa so Duran Duran nedvomno zadovoljili tiste bolj rockerske duše. Izvedba je bila namreč izvrstna in tudi občinstvo je z dvigovanjem rok in miganjem s prsti aktivno sodelovalo v predrefrenu.

Sledil je najboljši del koncerta, v katerem je bend izvedel uspešnice Ordinary World, Hungry Like The Wolf, Sunrise in Wild Boys. V slednjo pa je vtkal še kanček veleuspešnice osemdesetih Relax skupine Frankie Goes To Hollywood. V teh dvajsetih minutah so Duran Duran pokazali vse svoje znanje, držo in predanost. Tudi zvok je bil veličasten. Vsekakor na tej točki postane jasno, zakaj so Duran Duran že desetletje tako želeni tudi na največjih festivalih, kot tudi zakaj so kar nekaj let zlahka obvladovali tudi največje ameriške stadione.

V dodatku je skupina izvedla še skladbi Girls On Film in Rio. Prvo so popestrili z daljšo predstavitvijo članov in članice, ki so vsak prispevali kratek, a zelo atraktiven solistični vložek. Vrhunec predstavitve, pa je bil, ko je Le Bon poiskal obiskovalko, ki bo predstavila njega. Ivana iz Celja je svoje delo brezhibno opravila. Duran Duran so svoj odličen in dobrih vibracij poln koncert zaključili s še eno uspešnico, in sicer skladbo Rio.