Bogovi ljubezni, ki sovražijo rock'n'roll

Tindersticks, temačni britanski šarmantneži, na novem albumu The Something Rain ne odkrivajo novih svetov, so pa zato v zadnjem času ponovno odkrili tisto, kar je po njihovem mnenju bistveno pri glasbenem ustvarjanju – hrepenenje, zanos in žar. Otoški kavalirji so na zadnjo ploščo vklesali devet skrivnostnih deževnih zgodb, ki se razgrinjajo v značilni opojni, gladki in hipnotični atmosferi. Po petletnem premoru se je leta 2008 skupina vrnila s spremenjeno zasedbo, albumom in, kar je ključno, s povsem napolnjenimi baterijami. Bend zatrjuje, da so po vnovični združitvi postali produktivnejši in da čas mirovanja med ploščami praktično ne obstaja več. Pred torkovim nastopom v Kinu Šiška smo se pogovarjli s klaviaturistom Davidom Boulterjem.

Tindersticks so pogosto opisani kot skupina, ki ustvarja temačno, čemerno in romantično glasbo z orkestralnimi dodatki, vse skupaj pa zaobjema bariton Stuarta Staplesa. Kako bi se opisali v treh stavkih? Raje s tremi besedami … temačni, čemerni in romantični (smeh). Slovenijo boste obiskali že drugič v zadnjih treh letih. Kako se spominjate svojega prvega obiska v naši deželi? Prvič smo Slovenijo obiskali pred desetimi leti. Povedali so mi, da je med našim nastopom na odru plesala neka mladenka. Verjetno sem užival v tolikšni meri, da sem ta ples preprosto pozabil. Čudno. Veselim se ponovnega obiska.

Sveži album The Something Rain je že deveti po vrsti; luč glasbenega sveta je ugledal skoraj 20 let po vašem prvencu Tindersticks. Bi lahko izpostavili glavne razlike med prvim in zadnjim izdelkom? Ne, nikakor. Pretežko je, če si v krogu ustvarjanja. Verjetno bi vi ali katerikoli poslušalec opazil veliko več, kot bi vam znal povedati jaz. Pri ustvarjanju zadnjega albuma se nismo ozirali na nikogar. Tovrstno svobodo smo občutili le še pri snemanju prvenca. Neko vzporednico sem le našel (smeh).

Naslovnica albuma The Something Rain, ki je sicer delo priznane umetnice Suzanne Osborne, razkriva dejstvo, da vam je uspelo zložiti ultimativen mozaik svojega glasbenega izraza. So opazovanja točna? Suzanne je vsak dan leta, ko smo ustvarjali album, narisala eno sliko. Mozaik slik se je razvijal in rastel skupaj z našo glasbo. Risanje in glasba sta se prepletala, bila sta tesno povezana. Rezultat je edinstven, vrhunski.

Zadnji album je v primerjavi s svojimi predhodniki precej bolj optimističen kljub dejstvu, da ste se člani soočali z družinskimi tragedijami … Glasba nam je bila v veliko pomoč pri premagovanju teh čustev. Ob strani so nam stali prijatelji in najbližji. Z njimi smo delili našo bolečino. Glasba lahko na najlepši način počasti spomin na živjenja mrtvih. Oni bi želeli, da nadaljujemo glasbeno pot.

Nekaj oboževalcev vam še vedno očita spremembo glasbenega stila na četrtem albumu Simple Pleasure. Je bil prehod iz rock'n'rolla v soul del evolucije skupine, nekakšna nujnost ali je šlo le za preprost užitek? Sovražili smo rock'n'roll. Mislim, da so nas navdihnili punk in njegove posledice. To nam je dalo nekakšen zagon. Ljudje so bili seveda navajeni na našo glasbo, želeli so, da ostanemo isti. Sami smo potrebovali spremembo, drugače bi verjetno končali z našim glasbenim ustvarjanjem. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo ponovno začutili trdna tla pod nogami.

Leta 2005 se je Stuart Staples odločil za samostojno kariero. Veliko se je pisalo o tem, da je skupina dokončno razpadla. Kako se spominjate tistih dni? Bilo je ogromno napornih pogovorov. Obdobje je bilo težavno, prežeto z žalostjo.

Bi rekli, da je šlo za produktivni oddih? Tukaj smo in občutek je fantastičen. Zame se ni nič končalo, saj s Stuartom ustvarjam vse od leta 1988. Težko je bilo izgubiti ljudi, s katerimi smo si bili tako blizu. Kljub temu sem izredno ponosen na to, kar smo ustvarili do tistega trenutka. Zdaj nas obkrožajo novi, izjemni ljudje.

Vašo spletno stran zaznamuje slika osla. Gre za nekakšen simbolizem? Lahko bi tako rekli. Z osli nas druži neka afiniteta, čutimo določeno povezanost. Te živali so trmaste, počasne, določenim ljudem predstavljajo celo konja revnega posameznika. Po mojem mnenju gre za odličen opis Tindersticksov.

Če diskografija predstavlja oslovo glavo, člani skupine predstavljajo njegova "jajca". Se to dejstvo nanaša na pogum skupine, na vztrajanje? Ne, smo besni bogovi ljubezni in oslova moda predstavljajo našo moškost (smeh).

Malo uspešnih glasbenikov dobršen del kariere sodeluje s filmskimi ustvarjalci. Z režiserko in scenaristko Claire Denis ste se odlično ujeli … Na začetku se nam je zdela glasbena podlaga za film logičen korak. V realnosti sicer filmski svet ni nekaj, kar si želimo. Odlično je sodelovati s Claire, saj se naša glasba in njene želje nenavadno ujemajo. Poleg tega ne obstaja veliko režiserjev, ki bi dovolili toliko svobode pri ustvarjanju filmske glasbe. Poleg albumov in turnej nam filmska glasba predstavlja nek dodaten, predvsem pa drugačen način glasbenega izražanja, saj se odzoveš na domišljijo, zgodbo in podobo nekoga drugega. Poskušaš najti ustrezen glas filma. Ustvarjanje lastne glasbene zgodbe je tukaj izvzeto.

Obstaja trenutek v vaši glasbeni karieri, na katerega ste še posebej ponosni? Takih trenutkov je ogromno. Drugi album je predstavljal neko magično obdobje. Podobno je bilo tudi pri prvem albumu, le da drugi ni imel odvečne prtljage. Za vrhunec lahko nekoliko ironično označimo razpad Tindersticksov leta 2004. Glede na to, da se ravnamo po našem srcu, smo nekateri preprosto morali nadaljevati glasbeno pot in jo tudi smo.

Kakšni so vaši načrti za poletje, naslednje leto? Pravkar smo se odpravili na turnejo, ki bo zaznamovala večino leta. Porodila se nam je ideja, da bi na nek dovršen način zaznamovali 20. letnico delovanja. Sicer se bomo lotili vsega, kar se nam bo zdelo vsaj malce zanimivo.