Torek, 24. 2. 2015, 14.57
3 leta, 2 meseca
Bledi cesar Marilyn Manson
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Deveti studijski album skupine, ki si deli ime s svojo glavno ustvarjalno velesilo, je, vsaj kar zadeva kontroverznost in cirkus, ki ga je Marilyn Manosn v preteklosti tako redno uprizarjal, precej umirjen, če ne že kar ukročen izdelek. Potem ko je Manson v ZDA leta preživel kot dežurni krivec za vse, kar je bilo v teh državah slabega, na čelu s streljanjem na šoli Columbine, se zdi, da se zdaj končno lahko ukvarjamo z Mansonom kot glasbenikom.
Kar je dobro, saj je Pale Emperor morda nekoliko umirjen, a še vedno prepričljiv rockerski izdelek, ki kljub nekoliko bolj zadržanim zvokom prinaša značilen Mansonov zvok: zlomljen vokal, nezapleteni bobni, ti se pogosto zatekajo k ritmom, ki spominjajo na koračnice, in cvileče kitare.
A v tokratni različici bledega cesarja se zdi, da so stvari postale nekoliko bolj resne, sploh s skladbami, kot je The Mephistopheles Of Los Angeles, v kateri se v obliki demona iz nemške folklore pripravlja na srečanje s stvarnikom, ali pa v Warship My Wreck, kjer k siceršnji srhljivosti prispevajo akordi, za katere se zdi, da so ušli iz kakšne najstniške grozljivke. Nekoliko več melodičnosti najdemo v skladbah The Devil Beneath My Feet in Cupid Carries A Gun, medtem ko Manson očitno stavi na Deep Six, razbijaško monotono pesem.
Nabor motivov in tematik je še vedno precej klasičen, a zaradi izčiščene podobe in zvoka deluje Pale Emperor resno, zrelo in morda že skoraj preresno za Mansona. Zato pa toliko bolj primerno za nekoliko zrelejše občinstvo.
Albumu lahko prisluhnete tudi na Deezerju:
