Al Di Meola v Ljubljani

Al Di Meola, ki bo 17. novembra nastopil v ljubljanski Cvetličarni, velja predvsem na jazz, latino jazz, jazz rock in fusion sceni za enega tehnično najpopolnejših kitaristov vseh časov. Glavne odlike njegovega igranja so natančnost, energičnost, neverjetna dinamika, prefinjenost, zahtevnost, strast in tudi hitrost. Di Meola poleg kitare odlično obvlada še bobne, čelo, različne klaviature in tudi zelo dobro poje. V poldrugem desetletju ustvarjanja je sodeloval s številnimi najboljšimi glasbeniki jazza, rocka in popa, med katerimi so tudi Chick Corea, Luciano Pavarotti, Paco De Lucia, Paul Simon, Phil Collins, Santana, John McLaughlin, Steve Winwood, Wayne Shorter, Herbie Hancock, Les Paul, Steve Vai, Frank Zappa, Jimmy Page, Stevie Wonder, Irakere in številni drugi. Objavil je 21 solističnih albumov, ki jih je skupaj prodal v več kot šest milijonov primerkih. Al Di Meola se je rodil v italijanski družini leta 1954. Odraščal je v New Jerseyu, kjer se je učil igrati kitaro. Obiskoval je tudi lokalne salsa klube. Pod velikim vplivom jazz kitarista Larryja Coryella se je vpisal na Berklee College of Music v Bostonu, kjer so njegove tamkajšnje maratonske vaje vedno legendarne (Al je še vedno mojster v tehniki, na osnovi katere še danes ocenjujejo kitariste). »Bili smo trije v enem prostoru; eden v sobi, drugi v kopalnici, jaz pa sem dobil omaro,« je povedal nekoč. Ko je leta 1974 nastopal s klaviaturistom Barryjem Milesom, ga je opazil legendarni klaviaturist Chick Corea, ki je takrat še 19-letnega Di Meolo povabil v svojo (danes legendarno skupino) Return To Forever. Leta 1976 je Di Meola objavil svoj prvi samostojni album Land Of The Midnight Sun, s katerim dosegel velik komercialni uspeh. Z nenavadno izpeljanko instrumentalnega kitarskega fusion jazza je nadaljeval tudi na naslednjih veh albumih Elegant Gypsy (1977) in Casino (1978). Na slednjem in tudi na albumu Splendido Hotel (1980) je Di Meola začel raziskovati tradicijo latino glasbe in tudi akustiko.

Leta 1980 je začel nastopati tudi v triu, katerem sta bila še Paco De Lucia in John McLaughlin. Njihov album Friday Night in San Francisco je postal klasik. Prodali pa so ga preko dva milijona izvodov in bili na turneji, ki je trajala kar tri leta. V okviru te turneje so nastopili tudi v Ljubljani.

Leta 1983 je Di Meola objavil album Scenario, na katerem je predstavil zelo elektronsko obarvano izpeljanko fusion jazza, ki jo je na naslednjem albumu Cielo e Terra (1985) še nadgradil z elektronsko obdelanim zvokom akustičnih kitar.

1996 je Al Di Meola ponovno ustvaril zasedbo, tokrat z Jeanom Lucom Pontyjem in Stanleyjem Clarkom (The Rite of Strings).

Kasneje je Di Meola še razširil svoja raziskovanja in objavil tudi nekaj albumov, ki so bila bližja sodobnemu latinu in word gladbi, kot pa jazzu. Na vseh svojih albumi in v vseh projektih pa je vedno ohranil izvedbo, ki jemlje dih, in tudi občutek, ki ga veliko njemu podobnih virtuozov navadno zelo hitro izgubi.

Al Di Meola, ki je bil večkrat nagrajen za najboljšega kitarista na svetu, je danes legenda. Velja tudi za enega pionirjev hitroprste kitarske tehnike, imenovane shred, ki so jo kasneje uporabili številni heavy metalci.