Aki: Slovenija, Ljubljana, vsa čast

"Izreden koncert. Dinozavri starega jugoslovanskega rocka so spet navdušili, lahko celo rečemo, da vedno znova navdušijo, saj drugega preprosto ne znajo," je po končanem dveurnem spektaklu izstrelila 61-letna oboževalka iz Mengša. Besede hvale lahko potrdimo brez kančka slabe vesti, saj je bil sobotni koncert v ljubljanskih Križankah presežek v vseh glasbenih pogledih: povsem zadovoljiv zvok, izredna, na trenutke celo strašljivo popolna izvedba in pristen stik z občinstvom, kar je seveda maslo karizmatičnega Akija Rahimovskega. Občinstvo je pevcu jedlo iz roke, mu sledilo na vsakem vokalnem koraku, mojster artikulacije je pričaral nostalgično, čustveno, z energijo nabito vzdušje, plesalo in prepevalo je staro in mlado. Glasbena pojedina je bila obilna, celo tako slastna, da so obiskovalci po končanem uradnem delu hlastali za drobtinicami. Parni Valjak se je seveda vrnil in za sladico ponudil ne enega, dveh, ampak kar tri koncertne dodatke. Glasbene duše obiskovalcev so bile potešene.

Njihovo mesto je na odru

Parni "valjar" na območju nekdanje Jugoslavije melje že več kot 35 let. V zavidljivo dolgem času delovanja je skupina izdala 16 studijskih albumov, 18 singlov, pet live albumov in pet kompilacij, nanizala pa tudi širok spekter glasbenih nagrad. Člani so podirali rekord za rekordom in se niso obremenjevali z vprašanjem, kako preseči preostale glasbenike, ampak kako preseči sami sebe. Ena in edina bodica v srca oboževalcev je bila napoved leta 2005, da se člani ob svoji okrogli 30-letnici podajajo v glasbeni pokoj. "Želimo oditi, dokler smo še na vrhu," se je glasilo takratno Akijevo slovo, kitarist Husein Hasanefendić - Hus pa je dodal, da skupina ne razpada, saj "razpade nekaj gnilega, na primer truplo". Dejstvo, da je gonilna sila "valjarja" prav glasba, je zasedbo decembra 2009 spet pripeljalo na odre, vse od takrat pa neutrudno koncertirajo. Slovenija glasbenim velikanom namenja poseben prostor v srcu, njihovi koncerti na naših tleh so vedno razprodani, izredno doživeti, skratka popolni. Hrvaška zasedba si je na tokratnem spektaklu, poimenovanem Koncert bez struje: Live in ZeKaeM, nadela akustično preobleko. Sveto trojico Aki Rahimovski, Husein Hasanefendić - Hus in Marijan Brkič - Brk so na odru dopolnjevali bobnar Dado Marinković, tolkalec Mladen Macko, zagrebški godalni kvartet, basist in spremljevalni vokalistki.

"To je Slovenija, vsa čast"

Sobotni koncert se je začel malo pred deveto, končal pa malo po enajsti uri zvečer. Začetek je bil v rokah uspešnice Sjaj u očima, uradni konec koncerta je sledil po 23. pesmi, ki nosi pomenljiv naslov Ugasi me. Če se zasedba v nadaljevanju ne bi vrnila na oder, bi se lahko dokaj hitro pripetila pravcata glasbena vstaja, ki bi jo povzročila še ne povsem potešena razgreta raja. Parni Valjak se je seveda vrnil, postregel s komadom Zapjevaj in U prolazu, nato pa spet zapustil prizorišče. Sledilo je ponovno neopisljivo kričanje, zasedba se je vrnila in odigrala drugi koncertni dodatek. "Ob tej pesmi so se nekateri zaljubili, nekateri so se razšli, no, nekateri ste bili morebiti celo spočeti," se je glasil napovednik legendarne uspešnice Kao ti. Po koncu jo je nadomestila nič manj zimzelena Sve još miriše na nju, skupina je spet odkorakala in se po nekaj minutah na veselje vseh vrnila še tretjič. Sklepni del koncerta je bil v rokah pesmi Ljubavna, glasbeniki so se iskreno priklonili, zahvalili za izkazano podporo in dokončno zapustili oder. Med zaigranimi skladbami velja omeniti domišljeno bossa nova predelavo komada Jesen u meni, vrhunec je bil poleg pesmi v sklepnem delu koncerta v rokah uspešnic Dođi, Nedjelja in Uhvati ritam. Sedeminpetdesetletni Aki Rahimovski je, čeprav je dve uri skakal po odru, tekal sem ter tja, zapeljivo migal z boki in se spogledoval z damami v prvi vrsti, po koncertu deloval zavidljivo sveže. Tudi na obrazih preostalih članov skupine ni bilo mogoče videti zarisov utrujenosti, le srečo in veselje, ki sta posledica zavedanja, da si tisočim polepšal večer, da si tisočim izvabil nasmeh, povzročil mravljince in izvabil tudi marsikatero solzo. Parni Valjak so ponudili srce, občinstvo ga je sprejelo in počastilo na najboljši mogoč način.

Londončanka: Glasba je tista, ki me prevzame

"Celoten nastop je bil naravnost fenomenalen. Letos sva obiskali že štiri njihove koncerte, in sicer v Portorožu, nato v Stožicah, na Schengenfestu, danes pa sva tukaj," sta nam po končanem spektaklu zaupali Meta in Nina iz Radovljice. Med občinstvom smo naleteli tudi na gospo Rose iz Londona, ki zasedbo lovi po vsej Evropi: "So moja najljubša skupina, poslušat jih pridem kamorkoli in kadarkoli. Prvič sem jih slišala pred osmimi leti v Beogradu, se popolnoma zaljubila v njihovo glasbo, tako da jih od takrat naprej spremljam skoraj na vsakem koraku." Na vprašanje, ali jo mogoče moti jezik, ki ji ni povsem domač, je odgovorila: "Glasba je tista, ki me prevzame. Zavedam se, da nikoli ne bom povsem razumela besedil, vendar se me Parni Valjak dotakne na način, kot se me ni dotaknila še nobena glasba."