Spotkast
Petek, 17. 7. 2026, 5.55
1 mesec
Spotkast z Evo Cimbola
Peter Lovšin: Glasba je bila nekoč upor. Danes prepogosto postaja le ozadje. #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,80
Pero Lovšin, eden najpomembnejših slovenskih glasbenikov, frontman legendarnih Pankrtov, kantavtor in človek, ki že desetletja brez zadržkov pove, kar misli, je bil gost v tokratnem Spotkastu. Pogovor pa ni bil le o glasbi. Z Evo sta se dotaknila športnega novinarstva, potovanj po svetu, nastanka Pankrtov, družbe, politike, družine in življenjskih izkušenj, ki so ga oblikovale. Lovšin je znova dokazal, da ga tudi po vseh letih javnega življenja bolj kot ugajanje zanimata iskrenost in pokončna drža.
Pred glasbo je bil velika ljubezen šport
Marsikdo ne ve, da je svojo poklicno pot začel kot športni novinar. Preden ga je Slovenija spoznala kot glasbenika, je delal v športni redakciji, spremljal največje športne dogodke in potoval po Evropi. Posebej rad se spominja spremljanja smučarskih tekem, ko je skupaj s slovenskimi športniki prepotoval velik del Alp, pa tudi nekoliko bolj nenavadnih novinarskih zgodb, med njimi spremljanja jadralca Jureta Šterka.
Kot pravi, je bilo novinarstvo takrat precej drugačno. Več je bilo časa za teren, pogovore in poglobljeno delo, manj pa vsakodnevnega pritiska po hitrih objavah. Po njegovem mnenju danes mediji prepogosto sledijo tržnim zakonitostim, zaradi česar je kakovostno in poglobljeno novinarstvo vse težje ohranjati.
"Včasih je bil novinarski poklic lepši, zdaj so lastniki postali pogoltni," pravi Pero Lovšin.
Glasba je prišla brez velikega načrta
Čeprav danes velja za eno največjih imen slovenske rock glasbe, pravi, da nikoli ni načrtoval velike kariere. Pesmi so nastajale spontano. Ko se pojavijo melodija, ritem in besedilo, hitro začuti, ali pesem nosi pravo energijo. Glasbe nikoli ni dojemal kot izdelek. Vedno jo je razumel kot nekaj živega, iskrenega in predvsem srčnega.
Velik del pogovora je bil namenjen Pankrtom in obdobju, ko je glasba predstavljala veliko več kot zabavo. Po Lovšinovih besedah je bila glasba prostor razmišljanja, komentarja in upora. Besedila niso nastajala zato, da bi bila všečna, ampak zato, da bi odpirala vprašanja o družbi, politiki in času, v katerem živimo. Prav zato so Pankrti postali simbol generacije, ki je želela razmišljati drugače.
Danes glasba izgublja svojo moč
Lovšin meni, da se je odnos do glasbe v zadnjih desetletjih močno spremenil. Nekoč je bil izid nove plošče dogodek. Ljudje so albume poslušali od začetka do konca, razmišljali o besedilih in čakali na naslednjo pesem. Danes glasbo pogosto poslušamo mimogrede. Postala je spremljava vožnji, delu ali brskanju po telefonu. Po njegovem mnenju je prav zato izgubila del svoje nekdanje družbene moči. Še vedno pa verjame, da lahko dobra glasba odpira pomembna vprašanja in povezuje ljudi.
"Ko je komad narejen, ko začutiš, da ima ritem in refren, da ima čustva zadaj, je tako, kot bi bil eno noč z eno zelo lepo punco."
Pero Lovšin že vse življenje velja za človeka, ki svojih stališč ne skriva. Tudi v Spotkastu je odkrito spregovoril o družbi, politiki in razmerah v Sloveniji. Poudaril je, da nikoli ni govoril zato, da bi bil komu všeč. Veliko pomembnejši so mu občutek za poštenost, zgodovinski spomin in pripravljenost, da kot družba znamo stopiti skupaj tudi takrat, ko se ne strinjamo.
Biografija ni le zgodba o glasbi
Posebno mesto v pogovoru je dobila tudi njegova biografija. Lovšin je pojasnil, da knjiga, ki jo je napisal skupaj z Dušanom Čatrom, ni nastala kot klasičen pregled kariere ali naštevanje pomembnih datumov. Gre za pripoved o nekem času, ljudeh, prijateljstvih in življenju, ki ga je zaznamovala glasba. Prav zato knjiga deluje bolj kot roman kot pa običajna biografija.
"Moj oče je umrl v prometni nesreči.. To te zaznamuje," je bil iskren Peter Lovšin.
Za vsakim glasbenikom stoji tudi dom
Eden najbolj osebnih delov pogovora je bil namenjen njegovi ženi Darji. Lovšin je povedal, da je bila prav ona ena prvih, ki je prebrala njegovo biografijo in ji dala zeleno luč. O njej je govoril z veliko topline in spoštovanja. Opisal jo je kot svojo sopotnico, prijateljico in žensko z bogatimi življenjskimi izkušnjami. Na vprašanje, kaj je skrivnost dolgega zakona, ni ponudil univerzalnega recepta. Verjame, da odnos temelji predvsem na prijateljstvu, medsebojnem spoštovanju in času, ki ga partnerja vlagata drug v drugega.
Pogovor se je končal precej bolj sproščeno. Beseda je nanesla na domačo kuhinjo, ženine kuharske knjige in vsakdanje navade. Prav v teh trenutkih se je pokazal Pero Lovšin, kakršnega javnost redkeje vidi – preprost, hudomušen in iskren sogovornik, ki zna uživati tudi v najbolj običajnih stvareh.
