Petek, 13. 3. 2026, 19.03
1 mesec
Intervju z velikanom slovenske glasbe
Oto Pestner: To je bila posebna izkušnja. Po njej sem dobil veliko novih impulzov.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,70
"Tak sem bil ves čas, tako da z moje strani to ni nič novega. Če res delaš to, kar delaš rad, potem ti ni težko."
Legendarni slovenski glasbenik in pevec Oto Pestner je v začetku letošnjega leta dopolnil 70 let. Njegovi glasbeni začetki segajo že v konec šestdesetih let, ko je pel še kot najstnik, ljubezen do glasbe pa je kmalu prerastla v vseživljenjsko poslanstvo. Da bi Pestner kdaj želel zamenjati karierno pot ali pa se prenehati poklicno ukvarjati z glasbo, se ni zgodilo nikoli. Še danes eden najbolj plodovitih slovenskih pevcev in glasbenih ustvarjalcev aktivno nastopa in snuje nove projekte. V intervjuju za Siol.net je povedal več zanimivih prigod iz preteklosti, tudi o srečanju s slovitim Paulom McCartneyjem, ki je zelo dobro poznal njegovo delo. "Če boš še kdaj kaj mojega obdelal po svoje, kar naredi – nič ne sprašuj. Imaš moj ja," mu je na srečanju v Münchnu dejal nekdanji član skupine The Beatles. V intervjuju je Pestner spregovoril še o svojem ustvarjanju, prepletanju različnih zvrsti skozi svojo bogato kariero, revitalizaciji New Swing Quarteta ter tudi zapletenem zdravstvenem stanju, ko se je "prepustil višji sili, ki me je za deset minut vzela, potem pa sem se vrnil", je še razkril Pestner, ki še vedno uživa v ustvarjanju in koncertiranju.
Na glasbeni sceni delujete že skoraj šest desetletij. Kakšni so bili vaši glabenih začetki in kako se jih spominjate?
Moji začetki neuradno in uradno segajo v leto 1968. Takrat nekako štejem začetek kariere, razlog za to pa je prva mala plošča, ki je takrat izšla. Edina založba, ki je delovala, ko še ni bilo slovenskih založb, je bila založba Jugoton v Zagrebu. Tam so naredili malo ploščo s štirimi posnetki, na vsaki strani sta bila dva. Na tej plošči imam še otroški glas. Gre za edini ohranjen zapis iz tistega časa.
Potem pa se je začelo odpirati. Vmes je bilo tudi tisto obdobje, ko se ti spreminja glas. To pa je pripeljalo do jeseni 1970, ko so me nekako na novo odkrili tudi s pomočjo mojega očeta, ki je v Ljubljani poznal veliko ljudi, ker je bil tudi sam glasbenik.
Nekoč so ljudje, ki so bili vpeti v glasbeni svet, prišli v Celje na neko avdicijo, povezano z radijskimi in televizijskimi oddajami, ki so se takrat vrtele, in tako smo se znašli tam. Potem sem bil hitro povabljen in vprašali so me, ali bi se že dalo kaj posneti ali narediti kakšen posnetek. Rekel sem, da lahko poskusimo.
Kaj je Ota Pestnerja glasba naučila o življenju:
Sicer pa sem takrat že nekaj malega sam začel pisati skladbe, tako da je bil prvi uradni posnetek po mutaciji prav moja lastna skladba Okna odprimo. Posneta je bila oktobra 1970.
Takrat se je začela ta nova pot. Prišlo je leto 1971, ki je bilo zaradi nastopanja na festivalu že kar usodno – najprej na Mladinski popevki, kjer sem bil sicer že leta 1970 in sem to ponovil tudi naslednje leto. Na Mladinski popevki pa sem dobil uradno povabilo Radia Ljubljana za udeležbo na festivalu Slovenska popevka.
To je bil moj prvi festival iz te serije. Leta 1971 smo že vsi pevci aprila posneli skladbe, zato da je bilo vse pravočasno narejeno za skupinski LP, ki je izšel za festival. Festival je potem potekal junija, takrat se je vse odvijalo v Hali Tivoli, ki je bila takrat edina večja dvorana, saj Cankarjevega doma še ni bilo, niti nobenega drugega večjega prizorišča.
Takrat se je potem začelo. Prišla je zmaga in potem je ta serija pri meni neprekinjeno trajala tja do leta 1983, kar zadeva popevke in festivale. Seveda se je medtem dogajalo še marsikaj. Vmes se je pojavila tudi popevka Vesele jeseni ter kasneje festival Melodije morja in sonca. To je ta festivalski živelj, ki je takrat potekal pri nas.
Oto Pestner je 4. januarja prestopil prag osmega desetletja.
Oto Pestner se je rodil 4. januarja 1956 v Celju, kjer sta kasneje živela starša. Njegov oče je njegovo mamo spoznal v Krapini, ko je tam igral z ansamblom. Otova mama je namreč rojena na Hrvaškem, tako da je v njem kar nekaj različnih vplivov. "Težko bi se opredelil samo za eno stran," nam zaupa Pestner.Spregovoril je tudi o svojih koreninah: "O tem sem že velikokrat govoril. Po očetovi strani so naše korenine romske, natančneje sintovske – to je ena od romskih vej. Pravijo, da naš rod izvira bolj s severa, celo iz Skandinavije, medtem ko so romske korenine pogosto povezane z jugom. Je pa tudi Rusija na vzhodu, tako da so poti različne."
Pestner je v svoji dolgi karieri posnel več kot 45 soloalbumov in soustvaril tisoče glasbenih projektov. Sodeloval je z legendarnimi glasbeniki po vsem svetu in nastopil na več kot deset tisoč koncertih. Na glasbenih odrih je stal že kot mlad fant, pri rosnih petnajstih letih pa je že zmagal na festivalu Slovenska popevka. S skupino New Swing Quartet je posnel 45 albumov, z Alpskim Kvintetom več kot 30 albumov (nekateri prodani v milijonskih nakladah) ter sodeloval še na več kot 50 različnih nosilcih zvoka. Kot skladatelj, aranžer, producent in izvajalec je sodeloval pri več kot pet tisoč skladbah.
Kdaj pa se je pri vas zgodil ta preskok? Kdaj ste vi osebno čutili, da boste nadaljevali svojo kariero v glasbenem svetu in postali profesionalec?
Nisem nič vedel. Kako pa naj bi pri petnajstih letih vedel, kaj bom postal? To je bilo luštno, bilo je zanimivo nekaj takega doživeti.
Moj oče je bil bolj živec, kot se temu reče, in si je mogoče že takrat predstavljal, kaj bi lahko bilo. Seveda je na to tudi vplival, jaz pa sem preprosto nadaljeval celotno zadevo.
Čez čas sem videl, da se stvari drugače obračajo. Ponudb je bilo več, bili so tudi že kakšni koncerti. Hkrati pa je bila že povezava z New Swing Quartetom, saj sem jeseni 1970 že postal njihov redni član. Vzporedno sem se tako posvečal dvema karierama. Leta 1972 smo že snemali prve plošče in tako se je stvar nadaljevala.
"Moj oče je bil bolj živec, kot se temu reče, in si je mogoče že takrat predstavljal, kaj bi lahko bilo. Seveda je na to tudi vplival, jaz pa sem preprosto nadaljeval celotno zadevo."
V začetku leta ste vstopili tudi v novo desetletje. Se je zaradi tega kaj spremenilo? Ali zaradi tega manj delate ali pa se je število projektov le še povečalo?
Mislite, da bi moral manj delati? Dobro bi bilo, ampak na žalost je pri nas tako, da za profesionalce, ki od tega živimo, pokoj ne pomeni nič. Tudi ovrednoteni nismo kot upokojenci oziroma tako, kot bi se spodobilo. Saj veste, kako je v naši državi s temi zakoni in načinom.
Moram biti aktiven. Poleg tega pa, čeprav si še vedno aktiven, gre to državi v nos, ker ti potem še na podlagi tega, kar rad delaš, odteguje od pokojnine, če bi si želel sam izstavljati račune, kar je popoln nesmisel. Čeprav si delal vse življenje, se sprašujem, zakaj bi moral to podvojiti in še enkrat plačevati za nazaj.
Skratka, kakor obrneš, mi moramo delati. Zelo veliko, ful gas, kot se reče, 24 ur na dan. Po drugi strani pa je to fino, ker si še vedno dober. Dobro se počutiš, si fit in še vedno se porajajo nove ideje.
Lahko razkrijete svoje projekte, ki jih pripravljate letos?
En osrednji, malo večji projekt, ki bo poleti, bo seveda Poletna noč na Kongresnem trgu, ki bo posvečena meni, mojemu avtorskemu delu in hitom, ki so nastali poleg avtorskih skladb. Nastopajočih bo veliko, gre za kar velik projekt, ki ga trenutno še pripravljamo.
Medtem pa sem na začetku leta objavil eno zanimivo diskografsko zadevo, ki se imenuje Zlati portret. To je škatla štirih CD-jev v štirih delih. Posvečena je mojim 70 studijskim posnetkom ob mojih 70 letih.
Na neki način sem edini, ker so se ljudje pri meni navadili, da vedno pričakujejo, da ne bom ves čas enak. Zato se vprašajo: "Kaj bo pa zdaj naredil? Ali bo zdaj zavil bolj v gospel, ali bo bolj v popevke ali pop, ali bo morda zavil bolj v narodnozabavne vode?"
V sklopu tega pripravljamo tudi slovensko turnejo s šest- oziroma sedemčlanskim bendom, ki bo nosila isti naslov kot ta projekt, torej Zlati portret. To se začenja že marca.
Po drugi strani je tu tudi delovanje New Swing Quarteta, ki se je medtem revitaliziral. Končujemo oziroma moramo še zmiksati nekaj skladb za novi CD, ki bo kmalu izšel. To bomo obeležili tudi z nekaj koncerti v povezavi z veliko nočjo, ker je tematika na tej plošči bolj taka. Na tej plošči najdemo biblijske in velikonočne zgodbe, tako da se bo lepo izšlo.
To bo seveda potem pogojevalo koncerte, ki bodo sledili. Trenutno še ne znam povedati, koliko dela me bo čakalo z Alpskim kvintetom, ker je zadeva vezana predvsem na tujino. V 90 odstotkih fantje igrajo v Avstriji in Nemčiji, tam so tudi veliko bolj popularni kot doma.
V jesenskem delu leta pa bi radi pripravili trojni koncert, če bo uspelo – vsak večer z enim izvajalcem: Oto solo, New Swing Quartet solo in Alpski kvintet solo. Nenazadnje pride tudi božični čas, za katerega bo treba pripraviti še kakšen program. Obeta se veliko dela.
"Na neki način sem edini, ker so se ljudje pri meni navadili, da vedno pričakujejo, da ne bom ves čas enak. Zato se vprašajo: 'Kaj bo pa zdaj naredil? Ali bo zdaj zavil bolj v gospel, ali bo bolj v popevke ali pop, ali bo morda zavil bolj v narodnozabavne vode?'"
Od kod črpate energijo in zagon, da se vedno znova podajate v nove projekte in izzive?
Tak sem bil ves čas, tako da to ni nič novega. Če delaš to, kar delaš rad, potem ti ni težko.
Ste kdaj vmes želeli zamenjati kariero? Ste si kdaj rekli, da se z glasbo res ne želite več ukvarjati?
Ne. To se nikoli ni zgodilo.
Vaše glasbeno ustvarjanje je povezano z več zasedbami in seveda tudi z različnimi zvrstmi. Kako kot nekdo, ki je bil med prvimi v Sloveniji, ki se je odločil za tak pristop, gledate na svoje glasbeno ustvarjanje?
Mislim, da sem edini pri nas. Na neki način sem edini, ker so se ljudje pri meni navadili, da vedno pričakujejo, da ne bom ves čas enak. Zato se vprašajo: "Kaj bo pa zdaj naredil? Ali bo zdaj zavil bolj v gospel, ali bo bolj v popevke ali pop, ali bo morda zavil bolj v narodnozabavne vode?"
Opazil sem, da se veselijo tega ali onega. Ampak tega, kako bo šlo po vrsti, tudi jaz ne morem določiti. Gre namreč za to, da je stvar spontana. Če imaš v glavi spontan projekt za pop produkcijo, je bolje, da ga takoj narediš, druge stvari pa lahko malo počakajo – ali pa obratno.
Ste kdaj pri svojih poslušalcih začutili, da so bili presenečeni, ko ste se usmerili v neko zvrst, recimo narodnozabavno?
Na začetku zagotovo, ko se je to šele začelo dogajati. Danes pa, po vseh teh letih, ko je bilo tega že veliko, so tega že navajeni.
Omenili ste revitalizacijo New Swing Quarteta. Lahko poveste več o tej zgodbi in menjavi članov?
Pred že kar nekaj časa se je zamenjal en član, novi član pa je zdaj že nekaj časa redni član. Do zdaj s to zasedbo nismo veliko nastopali, ker smo se pripravljali na izid novega repertoarja in nove plošče.
Novi član je Mike Orešar, priznan kitarist in tudi producent. Ima svoj studio, v katerem smo pripravili našo zadnjo ploščo. Je baritonist, zelo smo zadovoljni, da smo našli fanta oziroma osebo, ki je tudi kot človek izredno krasen in topel. V šali mu večkrat rečem, da je človek, ki ne zna reči ne.
To pa veste, kaj pomeni: da bo naredil vse, da bo neka stvar uspela. In tako je tudi zdaj pri tej zasedbi. Tudi sam je multipraktik, ker poleg tega projekta dela še veliko drugih stvari. Nenazadnje je še član zasedbe Igor in Zlati zvoki, s katero tudi nastopa. Ima nešteto snemalnih ur za različne umetnike in tudi za nas. Ampak smo se, hvala bogu, ujeli in stvar bo stekla.
Današnja zasedba New Swing Quarteta
Torej ste zdaj svoje delovanje znotraj New Swing Quarteta nekako poenotili? So se med nekdanjimi člani pojavila razhajanja glede tega, kam naj bi šla glasbena pot zasedbe, ali pa ste se morda razšli zaradi kakšnih drugih trenj?
Vem, da vas novinarje zanima, ali bom o nekdanjem članu, ki ga v zasedbi ni več, povedal kaj pikrega. Vsekakor, če se to ne bi zgodilo, morda nikoli ne bi nastala današnja zgodba. Ampak jaz še vedno spoštujem Tomaža Kozlevčarja, ker je krasen glasbenik.
Samo komunikacijsko in tudi po drugi plati na koncu nismo več prišli skupaj. In če tega več ne začutiš, je bolje, da se stvari spremenijo. Tako da so se. Drugače pa ni nič posebnega.
Dotakniva se vašega ustvarjanja z Alpskim kvintetom. Tudi to je posebna zgodba. Kaj lahko poveste o izletu v narodnozabavne vode?
Moj začetek sodelovanja z Alpskim kvintetom sega v leto 1985. Vinko Šimek me je osebno, pod pretvezo, da nekam greva, povabil na pot z avtom. Rekel sem si, da ima on vedno kaj za bregom. Odpeljala sva se na Gorenjsko, v Gorje, kjer je bil doma pokojni originalni vodja Alpskega kvinteta Jože Antonič. V avtu mi je razložil, da Alpski kvintet potrebuje stalnega pevca in da bi se lahko dogovorili.
Rekel sem mu: "Ljubi bog, Vinko, kako bom jaz to spravil skupaj? Saj imam z New Swing Quartetom cel kup stvari in še vse drugo. Zdaj pa še tole." Odvrnil mi je, da mi bo že uspelo izpeljati.
Ko sva prispela tja, je bilo takoj zelo veselo vzdušje. Malo smo se spoznali in že malo poskusili zapeti. Bilo je prav prijetno, ker so fantje tako dobro igrali kar brez ozvočenja. Nato so se postavili tako, kot ponavadi stojijo na odru kot instrumentalni kvintet, in zaigrali eno najtežjih polk tistega časa. Rekel sem: "Fantje, če moram kaj podpisati, prinesite zdaj, da si vi potem ne boste premislili. Jaz sem za."
Zatem je sledilo še zadnje presenečenje – zraven je bil tudi njihov avstrijski menedžer. To je bilo decembra 1984. Rekel je, da ima zame darilo, in začel razdeljevati koledarčke. Ampak ta koledarček ni bil tako nedolžen, saj je bilo na njem zapisanih 150 rezerviranih terminov za naslednje leto. Rekel sem si: "No, to je tisto, kar me čaka. Zdaj bo treba vse termine zložiti skupaj." In se je izšlo. Tako sodelujemo še danes, letos pa ansambel praznuje 60 let delovanja.
Se vam je kdaj v vseh teh letih na odru pripetilo, da ste pozabili besedilo ali ga zamešali?
Seveda, saj sem samo človek. Pri takih nastopih, kot so recimo pri Alpskem kvintetu, ki trajajo tudi do štiri ure, je dobro imeti na tablicah zapisana besedila. Na hitro pogledaš, katera pesem je naslednja, in po potrebi malo pokukaš za pomoč pri besedilu.
V glasbeni karieri ste sodelovali z zvenečimi glasbenimi imeni. Katero sodelovanje ali pa način dela posameznega glasbenika vas je najbolj pritegnilo?
Teh je ogromno. Težko bi izpostavil samo enega. Mercer Ellington je eden izmed svetovno znanih glasbenikov, s katerim sem delal. To je sin pokojnega Duka Ellingtona, ki je bil svetovno znano ime. Pa še bi jih lahko naštel.
Vedno pa se spomnim nepozabnega srečanja, ki sicer še ni bilo sodelovanje, ampak bolj spoznavanje. To je bilo srečanje s Paulom McCartneyjem. Spoznala sva se leta 2016 v Münchnu, ko sva imela oba isti dan koncert v mestu – jaz s svojo zasedbo, on pa s svojo. On je nastopal na stadionu, mi pa v Circus Krone. Na srečo smo mi začeli pol ure kasneje, zato sem ga lahko obiskal. Imel sem približno dvajset minut časa za pogovor, nato pa smo odšli na drugi konec Münchna in kasneje imeli svoj koncert z Alpskim kvintetom.
"Vedno pa se spomnim nepozabnega srečanja, ki sicer še ni bilo sodelovanje, ampak bolj spoznavanje. To je bilo srečanje s Paulom McCartneyjem. Spoznala sva se leta 2016 v Münchnu, ko sva imela oba isti dan koncert v mestu – jaz s svojo zasedbo, on pa s svojo. On je nastopal na stadionu, mi pa v Circus Krone. Na srečo smo mi začeli pol ure kasneje, zato sem ga lahko obiskal."
O čem sta se pogovarjala? Zagotovo je beseda tekla predvsem in tudi o glasbi.
Seveda. Del zgodbe, ki bi jo moral povedati kot uvod, bi bil predolg. Naredil sem še neobjavljeno slovensko različico na njihove matrice – original s plošče Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band. Jaz sem jo poimenoval Stotnik Poper in njegov sekstet. Prav ta projekt me je pripeljal do njega, saj je tudi on dobil to različico.
Ko je prišel dan srečanja, sem moral hitro stopiti v stik z njegovim menedžerjem, ki se je odzval zelo hitro. Rekel je, da je krasno, da sem v Münchnu, in da se bomo lahko končno srečali. Vprašal me je, ali lahko pridem na stadion. Tam je bilo že ogromno obiskovalcev, zato so pred koncertom organizirali enourni "meet and greet". Prišel sem z Erniejem Mendillom iz skupine HELP! A Beatles Tribute Band, ki je bil z menoj na obisku.
Seveda je bil tudi on navdušen, da bo videl svojega vzornika. Bila sva zadnja na vrsti v tisti skupini pred začetkom njihovega koncerta, zato je bilo vse skupaj malo na tesno. Ampak kot pravi profesionalci so nam omogočili dvajset minut pogovora.
Potem pa je hitro postalo tako domače, kot da bi se srečali že desetič in ne prvič. Sledili so kratki pogovori. Paul je povedal, da zelo ceni, da smo prišli. Ko sem mu omenil, da smo prišli z avtomobili, je bil navdušen in povedal, da se tudi sam rad vozi z avtom, vendar le takrat, ko vozi sam. Ne mara, da ga vozi kdo drug. Rekel je, da uživa, ko se sam odpelje, morda v svoj studio, in kaj posname.
Skratka, kakor obrneš, mi moramo delati. Zelo veliko, ful gas, kot se reče, 24 ur na dan. Po drugi strani pa je to fino, ker si še vedno dober. Dobro se počutiš, si fit in še vedno se porajajo nove ideje.
Dal mi je tudi vedeti, da pozna moje delo, ogledali so si tudi mojo spletno stran. Z mojim delom je bil torej zelo dobro seznanjen. Ko sem prišel v sobo, je samo pogledal in rekel: "Živjo, Oto." Prišel je do mene in me objel kot starega znanca. Tako smo začeli pogovor, ki ga je takoj obrnil na šalo. On je tak človek, da bi se tukaj brez težav usedel z nami, naročil pivo in klepetal ure in ure.
V teh nekaj minutah smo seveda spregovorili tudi o tem, kdo smo, kaj počnemo in kako delamo. Dal mi je tudi nasvet: "Poglej, nikoli ne bodi v zadregi, ali delaš lokalno ali globalno. To ni pomembno, ker smo vsi glasbeniki in imamo enak način razmišljanja. Veseli me, da sta prišla. Slišal sem o tebi in tvojem delu. Super je. Če boš še kdaj kaj mojega obdelal po svoje, kar naredi – nič ne sprašuj. Imaš moj ja." To je res krasno, ko ti eden takih glasbenikov reče nekaj takega.
Na tej podlagi bomo verjetno leta 2027 pripravili nekaj koncertov v povezavi s Stotnikom Poprom. Razlog je tudi v tem, da bo album Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band prihodnje leto praznoval 60 let. Imamo nekakšno privolitev, zato zakaj si ne bi poskusili izmisliti nečesa na to temo?
"Ko sem prišel v sobo, je samo pogledal in rekel: 'Živjo, Oto.' Prišel je do mene in me objel kot starega znanca. Tako smo začeli pogovor, ki ga je takoj obrnil na šalo. On je tak človek, da bi se tukaj brez težav usedel z nami, naročil pivo in klepetal ure in ure."
Kje po svetu vas je občinstvo najbolj presenetilo?
Zagotovo v Ameriki, ker smo šli pet v samo jedro te glasbe. Govorim o skupini New Swing Quartet. Tam smo se podrobneje spoznali z zgodovino te glasbe – kako je nastala in zakaj.
Obiskali smo tudi različne muzeje, nastopili smo celo za zapornike. Tam smo bili približno štirideset dni. Na začetku so nas gledali z nezaupanjem, saj če prideš iz Evrope, te hitro označijo za komunista, kar jim ni najbolj dišalo. Ko pa so videli, da pri tem ni nobene politike in da gre samo za glasbo, so nas zelo lepo sprejeli in nas skoraj posvojili. To se je dogajalo v Charlottu na vzhodu ZDA.
Imeli smo tudi nastop na televiziji CBS (Christian Broadcasting Network), kjer so nas predstavili kot prvo evropsko zasedbo, ki po svetu oznanja besede Jezusa Kristusa. Ravno takrat smo obeleževali 25 let delovanja skupine.
Voditelj, ki nas je napovedal, je bil takrat zelo popularen, podobno kot Oprah. Je pa imel kar nekaj težav z izgovarjavo naših imen – posebej pri Tomažu Kozlevčarju, mi preostali trije smo jo še nekako odnesli. V živo smo odpeli en venček pesmi, naslednji dan pa smo izvedeli, da si je oddajo gledalo 60 milijonov ljudi. Potem so jo še večkrat ponovili, tako da bog ve, koliko ljudi nas je videlo.
Kako gledate na slovensko kulturo festivalov?
Edini festival, ki se je obdržal, so Melodije morja in sonca, ki bodo tudi letos na sporedu. Tudi jaz sem povabljen kot poseben gost. Kako bo z drugimi festivali, pa tudi sam ne vem.
Zdi se mi, da so festivale nekoliko zanemarili, morda tudi zato, ker nekateri menijo, da je to preživeta oblika. Pogosto jih organizirajo ljudje, ki sicer nekaj vedo o glasbi, a zanemarjajo zgodovino in tisto, kar je slovensko glasbo naredilo dobro. Namesto tega sledijo samo trendom.
"Želel bi si, da bi vsaj Slovenska popevka še živela. Vsaj to bi morali ohraniti, če že ne drugega."
Bi si vi želeli ohraniti katerega izmed festivalov?
Želel bi si, da bi vsaj Slovenska popevka še živela. Vsaj to bi morali ohraniti, če že ne drugega.
Vaši dve hčerki, dvojčici, bosta letos postali polnoletni. S čim se ukvarjata? Sta tudi onidve glasbeno dejavni?
Da, konec leta bosta postali polnoletni. Ko sta bili mlajši, približno med šestim in devetim letom, sta bili kar precej glasbeno aktivni, nekaj sta tudi posneli. Zdaj se s tem ukvarjata manj, saj obe obiskujeta umetniško gimnazijo v Ljubljani. Glasbeni okus se pri mladih hitro spreminja, zato trenutno ni videti, da bi bili glasbeno zelo aktivni. Bomo videli, kako se bosta odločili v prihodnosti.
Sta pa zelo navezani druga na drugo in tudi na mamo. Jaz nisem tipičen oče, ki bi ukazoval ali vsiljeval svoje poti. Sem bolj prijatelj in jima vedno pravim, naj razmišljata s svojo glavo. Sčasoma bosta našli vsaka svojo pot.
Kako pa vaša družina gleda na vaše ustvarjanje?
Vedno so z mano. Kaj bi lahko rekel drugega kot to?
Na kaj je Oto Pestner najbolj ponosen v življenju:
Pred leti ste imeli tudi nekaj zdravstvenih težav. Kako ste se takrat spopadali s tem?
Takrat se s tem pravzaprav nisem spopadal. Prepustil sem se višji sili, ki me je za deset minut vzela, potem pa sem se vrnil. To je bila posebna izkušnja. Po njej sem dobil veliko novih impulzov, kako naj ravnam v življenju, in tega se držim.
O tem sicer raje ne govorim preveč, ker bi kdo, ki stvari bere površno in ne duhovno, lahko pomislil, da se mi je zmešalo. Jaz pa verjamem, da so te stvari resnične in da mi pomagajo lepo živeti naprej.
Ste tudi avtor številnih skladb. Kaj vas najbolj navdihuje pri ustvarjanju?
Navdihuje me tisti trenutek, ko delam določeno stvar. Lahko gre za zelo različne projekte. Dotaknil bi se enega novejšega primera. Lani sem sodeloval s pesnico Darjo Furek, ki prihaja s Ptuja. Na začetku sva bila celo soseda v bloku, kjer živim. Ponudila mi je vpogled v svojo malo pesniško zbirko z namenom, da pogledam, ali bi se iz tega kaj dalo ustvariti.
Pesmi so bile res iskrene, napisane tako, da jim človek lahko verjame. Napisane so bile zelo prosto, saj pesnica nikoli ni razmišljala o uglasbitvah. Povedal sem ji, da bom moral nekatere dele malce prilagoditi v verze, da se bo melodija lažje prijela. Privolila je in kmalu sva našla dogovor, tudi glede tega, kdo bi določene pesmi pel. Gre za projekt, v katerem sodeluje več pevcev.
Na začetku je bil nabor že pripravljen; polovica izvajalcev je ostala iz prve serije. Nekateri so odstopili, zato smo poiskali nadomestne pevce. Botra vsega tega je Tinkara Kovač, ki je Darjina dobra prijateljica. Ko je delo videla še pred mano, ji je rekla, da mora iz tega nastati nekaj več. Zato je Darja vzpostavila stik z mano, sosedom. Glasbeno in producentsko sem projekt nato prevzel jaz.
"Jaz nisem tipičen oče, ki bi ukazoval ali vsiljeval svoje poti. Sem bolj prijatelj in jima vedno pravim, naj razmišljata s svojo glavo. Sčasoma bosta našli vsaka svojo pot."
Naslov projekta je Rapsodija 9, ker je šlo za devet navdihov, kot pravi Darja. Dodal sem še uvodni motiv – skoraj povsem instrumentalen z eno vokalno vokalizacijo opernega tipa, ki jo je posnela Eva Černe. Ta uvod nas vodi skozi vseh devet komadov. Če poslušate projekt, boste opazili, da čeprav so skladbe ločene, skoraj neprekinjeno prehajajo ena v drugo. To smo naredili namenoma.
Všeč so mi bile vse stvari, res sem užival pri ustvarjanju. Avtor preostalih skladb sem sam. Uroš Cingesar je avtor desete skladbe, ki jo poje Tinkara, skupaj pa sta jo posnela. Sodelovala sta tudi Klemen Čampa, izrazito talentiran rock kitarist iz Kočevja, ter pevec Matic Nareks, s katerim sta posnela duet – skoraj že metal različico enega komada.
Projekt je izšel 10. decembra lani in je zdaj vroča roba. Upam, da bo tudi del mojega letošnjega repertoarja. Nameravamo ga predstaviti tudi na odrih – morda v nekoliko skrčeni obliki, morda z manj izvajalci, a to bomo še videli.
Kako na splošno gledate na današnjo glasbeno sceno v Sloveniji?
Scena vedno živi. Pojavljajo se nova, zelo dobra imena, ki gredo v korak s časom. Nekateri pa še vedno radi ohranjajo starejše stile in jih uspešno uporabljajo. Ljudje še vedno radi hodijo na koncerte, kjer se slišijo big band, godala ali ritmo-simfonični orkester – kjer se igra in posluša lepa glasba. Tudi mladi radi obiskujejo takšne koncerte, čeprav v prostem času poslušajo recimo metal glasbo. Ljudje potrebujejo raznolikost, malo dušne hrane – in zakaj ne?
"Najbolj zanimivo pa je, da so, ko te potrebujejo, strašno prijazni, ko pa te ne potrebujejo več, si hitro pozabljen. To je pač mentaliteta mnogih, ki se ukvarjajo s politiko – ne želim nikogar posebej izpostavljati ali biti krivičen."
Če se navežemo na stanje v Sloveniji, smo že globoko v predvolilnem obdobju. So si politiki kdaj želeli, da nastopate zanje?
Da, to ni bilo samo enkrat, vendar je bilo že pred leti. Seveda si vsak nabira svoje točke na tvoje ime. Najbolj zanimivo pa je, da so, ko te potrebujejo, strašno prijazni, ko pa te ne potrebujejo več, si hitro pozabljen. To je pač mentaliteta mnogih, ki se ukvarjajo s politiko – ne želim nikogar posebej izpostavljati ali biti krivičen.
So pa politiki, ki so izredno prijetni in dobri, tudi moji kolegi. Takšni poznajo razliko. Sam se pa ne želim preveč izpostavljati in namerno vpletati v politične zadeve.
Ponavadi tisti, ki te naročijo, mislijo, da te bodo že dobro izkoristili za denar, namesto da bi te resnično cenili in vprašali, ali bi želel sodelovati in zanje kaj narediti. Zato se takim stvarem raje izogibam.
Preberite še:
