Naj junakinje velikega platna

Ellen Ripley

Ena nedvomno najmočnejših, najbolj trdoživih in najbolj vztrajnih filmskih junakinj sedme umetnosti je gotovo Ellen Ripley – ta se je še celo takrat, ko smo mislili, da je bila dokončno poražena, v boj vrnila v obliki klona. Na platnu se je prvič pojavila pod režijsko taktirko Ridleyja Scotta, ki sam priznava, da ima rad močne ženske like – Ellen Ripley je tako v filmu Osmi potnik (1979) in njegovih nadaljevanjih odigrala pomembno vlogo pri podiranju meja spolnih vlog, igralko Sigourney Weaver, ki se je prej preživljala z gledališčem, pa je izstrelila med filmske zvezde. Še danes to ostaja ena njenih najprepoznavnejših vlog, Scott pa je svojo naklonjenost močnim ženskam (v vesolju) nadaljeval tudi z likom Elizabeth Shaw v lanskoletnem Prometeju.

Magda

Magda, v katero se je v klasiki Ne joči, Peter v šestdesetih vživela Majda Potokar, morda predstavlja edino resnično osvobojeno, emancipirano, od moškega neodvisno žensko, ki jo je na platno pripeljal slovenski partizanski film. Čeprav so ženske v tovrstnem filmu lahko predstavljale tudi relativno suverena bitja, odločnost, neodvisnost oziroma osvobojenost izstopajo ravno pri Magdi.

Foxy Brown

Leta 1974 je scenarist in režiser Jack Hill igralko Pam Grier postavil v vlogo privlačne Foxy Brown – neustavljive zapeljivke, ki se poda na pot maščevanja. Lik še danes velja za arhetip ženske junakinje žanra blaxplotation, ki je obenem navdihnil ljubitelje privlačnih in močnih junakinj Quentina Tarantina. Ta mu je namreč posvetil svojo filmsko priredbo romana Rumov punč, ki jo je poimenoval Jackie Brown, v vlogo naslovne junakinje pa postavil nikogar drugega kot Pam Grier.

Shosanna

In če smo ravno pri Tarantinu: mojster krvi in nasilja je leta 2009 odpotoval v preteklost in si v filmu Neslavne barabe zamislil lik mlade trdožive judovske Francozinje, ki ji lovec na jude Hans Landa pobije celotno družino, zato se nekaj let pozneje odloči za maščevanje … Maščevanje, ki pravzaprav spremeni obstoječi potek 2. svetovne vojne. V vlogo iznajdljive mladenke se je vživela francoska igralka Mélanie Laurent.

Clarice Starling

Vloga, ki jo je leta 1991 v filmu režiserja Jonathana Demma Ko jagenjčki obmolknejo prevzela Jodie Foster, je takrat tridesetletni igralki prinesla že drugega oskarja. Upodobila je mlado agentko FBI-ja, ki se mora, da bi lažje ujeli serijskega morilca Buffalo Billa, soočiti z okrutnim, a izjemno inteligentnim morilcem Hannibalom Lecterjem. Med dogodki se mlada junakinja, ki si jo je sicer zamislil pisatelj Thomas Harris, tudi sama izkaže za izjemno inteligentno, iznajdljivo, pogumno in odločno, s čimer se je na lestvici Ameriškega filmskega inštituta leta 2003 uvrstila na šesto mesto največjih filmskih junakov, s čimer je postala najbolje uvrščena ženska – za dve mesti je prehitela celo Ellen Ripley.

Jean Louise Finch – Scout

Na zgoraj omenjeni lestvici Ameriškega filmskega inštituta je prvo mesto zasedel Atticus Finch, v katerega se je v priredbi romana Harper Lee Ubiti ptico oponašalko prelevil Gregory Peck. A tu ne gre za prevladujočo zgodbo ali njen pomen v začetku šestdesetih let, temveč za način, kako je film naslikal odnos med deklico in njenim očetom oziroma deklico samo. Scout, za katero si je devetletna Mary Badham prislužila oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo, se naokoli podi v hlačah iz džinsa, nosi pa tudi gladko, krajše pristriženo pričesko. Izjemno bistra deklica se od očeta uči, kaj je prav in kaj ne ter kako na najbolj spoštljiv način ravnati z ljudmi okoli sebe. Oče v vzgoji nje in njenega brata nikoli ne dela razlike med spoloma, kot bi bilo v tistih časih morda pričakovati. Ko jo graja zaradi pretepanja v šoli, ji ne reče, da se to za deklice ne spodobi, temveč le, da je to nezrelo in da tega odrasli ne počnejo. Scout je torej lik, ki je v šestdesetih deklicam poskušal pokazati, da ni pomembno, kako se oblačiš, temveč to, kako ravnaš v moralno spornih položajih.

Princesa Leia

Glavna junakinja legendarne znanstvenofantastične franšize Vojna zvezd je konec sedemdesetih predstavljala eno glavnih junakinj velikega platna – kot princesa je mlajšim gledalkam pokazala, da princese niso nujno mladenke, ki v težavah čakajo, da jih reši princ, temveč se v akcijo podajo tudi same. So inteligentne, (politično) sposobne, vztrajne in trdožive …

Thelma in Louise

Ridley Scott je leta 1991 na veliko platno prinesel tudi dobri prijateljici Thelmo in Louise – čeprav je prva na začetku pasivna gospodinja, ki požre vsako neumnost svojega moža, s pomočjo Louise ugotovi, da je v življenju več kot samo to. Skupaj se podata na pot, ki pa se obrne v precej nepričakovano smer – skupaj vztrajata do konca. Tako Geena Davis kot Susan Sarandon sta si prislužili nominaciji za oskarja.

Sarah Connor

V osemdesetih se je Linda Hamilton v filmih o Terminatorju prelevila v trdoživo junakinjo, njeno delo pa je v seriji Terminator: The Sarah Connor Chronicles nadaljevala britanska igralka Lena Heady. Na začetku je Sarah predstavljala le žrtev nepričakovanih dogodkov, sčasoma pa se je oblikovala v eno najbolj trdoživih, skorajda nečloveško neustrašnih bojevnic.

Beatrix Kiddo

Za konec se spet vračamo k Tarantinu – ta si je kakopak zamislil ravno eno najbolj znanih in okrutnih junakinj. V filmu Ubila bom Billa in njegovem nadaljevanju je ustvaril lik, znan tudi pod imenom Črna mamba. Ta z obrazom Ume Thurman na različnih lestvicah še danes velja za enega največjih filmskih junakov vseh časov.