Miro Majcen: Rad bi, da se me ljudje spominjajo po mojem delu, ne letalski nesreči

Trendi Slovenski fotograf, ki dela za Rolling Stonese: Potreboval sem dve pesmi, da sem prišel k sebi #intervju

Miro Majcen je eden najbolj cenjenih slovenskih koncertnih fotografov, ki je v svoji karieri fotografiral številna največja glasbena imena, med drugim tudi legendarne Rolling Stonese. A poleg fotografije ga že od mladosti spremlja še ena velika strast – letalstvo.

Prav ta ga je 20. junija 2021 pripeljala na letalo, ki je med vračanjem z letalskega mitinga strmoglavilo v bližini češkega naselja Jickovice. Pilot je v nesreči izgubil življenje, Majcen pa je bil izjemno hudo poškodovan. Sledili so tedni v umetni komi, številne operacije in dolgotrajna rehabilitacija. Po ocenah zdravnikov so bile njegove možnosti za preživetje nične.

Pet let pozneje se je za Siol.net ozrl na eno najtežjih preizkušenj svojega življenja. Spregovoril je o okrevanju, zdravljenju v bolnišnici v Pragi in na UKC Ljubljana, rehabilitaciji na URI Soča, o vrnitvi v vsakdanje življenje ter spoznanjih, ki jih je prinesla izkušnja, ob kateri se je prvič zares zavedel minljivosti življenja.

Kot pravi danes, ga ni najbolj zaznamovala nesreča, temveč čas po njej. Glasbena industrija, fotografija in življenje so šli naprej, sam pa je moral znova poiskati svoje mesto v svetu.

Danes svoje energije ne usmerja v razmišljanje o tem, kaj se je zgodilo, temveč v projekte, ki jih še želi uresničiti. Med njimi so koncertna fotografska knjiga, mentoriranje mlajših fotografov in prenašanje znanja na nove generacije. Prepričan je namreč, da imajo izkušnje pravo vrednost šele takrat, ko jih deliš z drugimi.

Foto: Bojan Puhek

Letalska nesreča? Pač, to se je zgodilo, gremo naprej.

Kako je živeti z drugo priložnostjo v življenju, ko se danes, pet let pozneje, ozrete nazaj? Kakšni občutki vas prevevajo?

Nič kaj posebnega, iskreno. Ker sem že v prejšnjih letih te stvari pri sebi predelal in sem si rekel: pač, to se je zgodilo, gremo naprej. Zavedam se, da je bila to nova priložnost, zavedam se, da nimajo vsi te sreče. Nova priložnost v smislu, da očitno še ni bil moj čas, da grem. To pomeni, da je treba še kaj narediti v življenju.

Po drugi strani pa je to neka izkušnja, ki je nima vsak. In o tem govoriti se mi zdi tudi prav, zato tudi dajem te intervjuje. Kot sem že večkrat rekel, se vsakemu posamezniku njegova težava zdi največja. Po mojem mnenju si s tem, ko govorimo o takih stvareh, pomagamo.

Vam je ta izkušnja spremenila pogled na druge ljudi in njihove stiske?

Jaz sem bil najbolj presenečen nad tem, da sem se tega začel zavedati šele v bolnišnici. Šele ko je tvoje stanje resno, se v pogovoru z nekom zaveš, kako je zanj velika težava že to, da ima "samo" zlomljen gleženj, razumeš ga, čeprav ima "samo" operacijo kolka – čeprav je tehnično gledano trikrat manj poškodovan kot jaz. In potem ga moraš tako jemati in je tudi njemu lažje, ker ga razumeš.

Tako da sem na ta način videl tudi, kaj pomeni starost v bolnišnici. Mislim, da se začneš malo bolj zavedati ranljivosti, ker prej smo bili mogoče vsi roboti. Tako da je ta del kar prisoten v razmišljanjih. Pa niti ne gre za strah, ampak bolj za zavedanje, da gremo vsi na ta vlak.

Da je vse minljivo? 

Ja, kar naenkrat se s tem soočiš in začneš razmišljati, da bomo čez 20 ali 30 let že toliko stari. V takšnem trenutku vse to dojameš, potem se pa to poveže še z drugimi stvarmi. Recimo, ko gredo starši od doma, razumeš, saj so že toliko stari. Zaveš se, da si v drugi polovici življenja. Ampak to je mogoče bolj fizično – psihično sem pa jaz v glavi še vedno mlad, ne počutim se starega.

Foto: Uroš Abram

23 operacij, šest tednov umetne kome, opekline na 40 odstotkih telesa 

Nesreča se je zgodila v bližini naselja Jickovice na Češkem, po njej pa so vas prepeljali v Prago, kjer ste preživeli velik del zdravljenja. Kako se danes spominjate časa v praški bolnišnici?

Tam sem bil najdalj. Tam so me sestavili, fizično pokrpali, če lahko tako rečem. Uredili so vse življenjsko pomembne stvari, me zakrpali od znotraj in od zunaj, uredili vse, kar zadeva plastične operacije. Mislim, da jih je bilo skupaj 23. Morali so mi presaditi kožo, na začetku sem imel tudi notranje krvavitve … Moje telo je šlo čez veliko šokov. Ko sem bil dovolj stabilen, so me poslali domov. Potem sem bil pa en mesec tukaj na kliniki.

Na UKC Ljubljana?

Tako je, na plastiki, na opeklinskem oddelku. Potem sem šel v Sočo, ker so v tem času mišice atrofirale, oslabele, in potem so morali še noge postaviti nazaj v pogon. To je bila vedno moja mantra. Prvo vprašanje je bilo: "Kdaj bom lahko spet hodil?" Rekli so mi: "Ne vemo, odvisno od tebe." Potrebuješ nekaj dni, da dojameš vse skupaj, potem pa si rečeš: v redu. Ena kolegica mi je rekla: "Samo vsak dan naredi en korak in bo boljše."

Torej, korak za korakom?

Tako, vsak dan. To je bila moja mini mantra: vsak dan fizično eno stopnico več. Stopnice so bile pri meni že nekakšna nadgradnja. Najprej se je bilo treba samo postaviti na noge, se usesti na voziček. Bil sem šibek. Toliko časa sem ležal, da sem bil brez moči. Potem pa je seveda treba jesti čim večkrat in počivati. 

Kakšne so bile pravzaprav vaše poškodbe?

Imel sem 40 odstotkov opeklin tretje stopnje, to so najgloblje opekline, počeno vretence – na srečo zelo malo, da ni imelo nekega posebnega vpliva na karkoli –, notranje krvavitve, glavna žila pri črevesju je bila raztrgana, imel sem odprt zlom roke, zlomljene prste, zlom desne roke, obe koleni sta bili odprti. Pa mogoče sem še kaj pozabil.

Zdravnik na Češkem je rekel, da so bile moje možnosti za preživetje po njihovih izračunih negativne.

Kako lahko človeško telo sploh prestane kaj takega?

Srečo sem imel. Srečo sem imel, da se je vse izšlo. Srečo sem imel, da ima Češka zelo dobro organiziran sistem helikopterske nujne medicinske pomoči in so bili pri meni v desetih minutah. Pa takrat sem bil v primerjavi z danes malo bolj fit. Telo je bilo v tistem trenutku precej močno in je lahko zdržalo vse te šoke. Pri opeklinah, tako so mi povedali, pride največji šok šele čez nekaj dni. Koža je največji organ in ko telo dojame, da je ni več, gre v šok. Potem pridejo še infekcije in vse drugo.

Potem ste bili verjetno nekaj časa v umetni komi?

Ja, šest tednov. V komo te dajo iz več razlogov: da si pri miru, da se stvari lažje zarastejo. Aja, pa medenica je bila razsuta, to sem pozabil povedati. Medenica je bila počena in tam so se dogajale notranje krvavitve. Zato sem moral biti pri miru. Tudi koža, ki so mi jo vzeli z drugega dela telesa, se mora pravilno vrasti. Če preveč migaš, je slabše. Telo je manj v šoku in potem te pač hranijo po tistih cevkah in te počasi prižigajo nazaj.

Foto: Bojan Puhek

Halucinacije in prvi pogled na fotografije nesreče

Kako pa je bilo, ko ste se začeli prebujati?

To ni tako, kot bi pritisnil na stikalo, ampak gre počasi. Takrat je tvoje telo polno opiatov, ki te – po domače povedano – zadenejo, in haluciniraš. Vmes vidiš določene stvari ...

Se kaj spomnite, o čem ste halucinirali, ko ste bili v komi?

Vse žive neumnosti sem sanjal. Da me je ugrabila italijanska mafija in da se je potem POP TV (nekoč je bil tam zaposlen, op. p.) pogajal zame. Res bizarne sanje. Potem pa pride neke vrste izkrivljena resničnost. Vidiš medicinsko sestro, ki gre mimo ali pa na balkon kadit, jaz pa sem mislil, da opazuje, kaj bodo naredili z mano. Ne znam dobro opisati. Imel sem čudne asociacije. Haluciniral sem tudi, da sem bil zaprt v Murski Soboti. Takrat je bil aktualen Money Heist in tam je bil tisti Profesor. Mene so v teh sanjah zaprli v neki hotel. Res same neumnosti. Ampak nisem bil edini. Tadej Golob (pisatelj, novinar, kolumnist in alpinist, op. p.), ki se je poškodoval pri plezanju, je recimo sanjal, da se je na soški fronti boril v prvi svetovni vojni. To se očitno precej dogaja.

Kaj je bila vaša prva misel, ko so vam povedali, kaj se je zgodilo?

Mislim, da na začetku sploh nisem dojel. Prišel je zdravnik Bohumil Bakář, glavni internist, in me vprašal: "Veš, kje si?" Nisem vedel. Potem mi je povedal, da sem v Pragi in da sem imel nesrečo. Fotografij mi takrat niso kazali. Te sem videl šele pozneje, ko sem šel domov. Zdravnika, ki me je spremljal v rešilnem avtomobilu, sem vprašal, ali ima kakšno fotografijo nesreče. Vprašal me je: "Si prepričan, da jo želiš videti?" Čakala sva na medicinski polet proti Ljubljani in mi jo je pokazal. Ampak moj odziv je bil: "Aha, v redu, pleh." V življenju sem namreč videl že ogromno fotografij nesreč. To me sploh ni šokiralo. To je prišlo pozneje.

Kdaj?

Ko sem imel čas. Ko sem počival. Ko sem bil sam. Takrat sem začel premlevati. Takoj, ko sem lahko, sem se povezal nazaj s svetom. Prinesli so mi računalnik in jaz sem šel takoj na Facebook. Potreboval sem komunikacijo. Manjkala mi je glasba. In takrat imaš čas za razmišljanje. Greš malo vase. Ugotoviš: v redu, zgodilo se je nekaj slabega, gremo naprej.

Foto: Bojan Puhek

Brez PTSM in še vedno brez strahu pred letenjem

Ste imeli kaj PTSM (posttravmatska stresna motnja, op. p.)?

Neposrednega PTSM ne, vsaj ne tako, da bi se tega zavedal. Prvo krizo sem imel, ko sem v Soči v hotelski sobi na računalniku poslušal posnetke koncertov. Takrat me je res zadelo. Pomislil sem: "Pismo, kako dobro sem se imel včasih." Pogrešal sem vse te stvari, vse koncerte, ki sem jih videl. Nisem pa imel klasičnega PTSM. Če sem iskren, me je bolj prizadelo kaj drugega. Recimo kakšen fotografski teren v Ukrajini. Tam sem videl stvari, ki so me bolj pretresle. Verjetno se takrat niti nisem toliko zavedal vsega, ker je bil moj fokus predvsem na tem, da se čim prej sestavim.

V Soči sem se veselil vsakega konca tedna. Takoj ko si dovolj sposoben, te za konec tedna pošljejo domov. V petek greš domov, v nedeljo zvečer pa nazaj. Takoj ko sem bil sposoben, sem šel. Prvi konec tedna še ne, drugi pa sem se že nekako zbasal v avto. Nisem še mogel prepogniti noge, iz vozička sem se komaj spravil. Tudi obremenjevati noge nisem smel, ker medenica potrebuje približno tri mesece, da se dobro zaceli. Ampak takrat je bil to, da sem šel ven, občutek svobode.

Foto: Uroš Abram

Ob letalskih nesrečah, pri katerih so možnosti preživetja res majhne – pilot letala, v katerem ste leteli vi, je žal umrl –, lahko preživeli občutijo tako imenovani sindrom preživelega. Ste ga morda občutili tudi vi?

Ne. Nimam nobenega občutka krivde, ker sem preživel. Seveda mi je žal za vsakega človeka, ki umre v nesreči, to je logično. Ne zastavljam pa si vprašanj v smislu: "Zakaj ravno jaz?"

Lahko bi tudi umrl. Pa nisem. Kot je rekel zdravnik na Češkem, moje možnosti za preživetje so bile negativne. Pa se je izšlo. Imel sem srečo. Dostikrat se pošalim, da sem zadel loterijski listek. Če se hočeš peljati z mano v letalu, je to verjetno najvarneje.

Čakajte, vi še vedno letite?

Ja. Čeprav še nimam vseh zdravstvenih dovoljenj, letim s kolegi in inštruktorji. Ni me strah, sem pa bolj izbirčen. Prej bi šel letet skoraj z vsakim, danes pa imam malo več filtra. S kakšnim kavbojem ne bi več šel. Akrobacij pa verjetno ne bi več počel na tak način kot prej. 

Začel sem se ukvarjati še z eno stvarjo. Imel sem priložnost delati kot airboss na letalskem mitingu Red Bull Flugtag v Mariboru. V bistvu sem nadzoroval letalski program, kar mi je bilo res zelo zanimivo. To delo mi je bilo tako všeč, da bi ga z veseljem še kdaj opravljal. Pri letalskem mitingu si namreč ti tisti, ki, po domače povedano, spušča letala v program. Temu se reče airboss. Imel pa sem tudi že eno misijo s Slovensko vojsko. Skupaj smo fotografirali iz Spartana pri odprtih vratih letala.

Tudi ko so vas z letalom prepeljali iz praške bolnišnice v ljubljanski UKC, vas ni bilo strah?

Ne. Celo prosil sem za slušalke, ker sem hotel poslušati komunikacijo s kontrolo letenja. Res pa je, da sem bil takrat še precej zadet od protibolečinskih zdravil. Iskreno povedano se poleta sploh ne spomnim veliko. Spomnim se samo tega občutka, da grem domov. Zelo sem bil navdušen, da grem končno domov. Ni bilo ravno udobno potovanje, ampak v glavi sem imel samo, da odhajam domov. Ko prideš domov, imaš pa nasmeh do ušes.

"Moje noge in pod njimi v zraku slovenski pilatusi na misiji za slovensko vojsko, kjer smo iz Spartana fotografirali nad Alpami. Pri odprti rampi. Noro!" Foto: Osebni arhiv

"Skupinska terapija" v Soči in soočenje z novo realnostjo

Neverjetno je, kako pragmatično ste vse to sprejeli.

Mislim, da moraš. Najtežje je priti nazaj v pogon. Jeseni bi rad postavil spletno trgovino za fotografije in printe. Rad bi postal mentor za mlajše fotografe. Ne želim organizirati klasičnih tečajev fotografije, ampak bolj individualno delo. V tem vidim svojo prihodnost.

Ste se po pomoč morda obrnili na psihoterapijo ali ste vse predelali sami?

Na psihoterapijo ne. Na Češkem sem imel nekaj pogovorov s psihologinjo, ki pa je rekla: "Ti si v bistvu čisto v redu." Z njo sem se pogovarjal tako, kot se midva zdaj. Nisem imel nekih hudih padcev. Res ne. Tudi pri nas sem imel razne teste, v Soči dobiš celostno oskrbo. Ampak v tem smislu nisem imel večjih težav. Imel sem tudi dobre cimre.

Veliko smo se pogovarjali. V sobi imaš ogromno časa. Dopoldne so terapije, popoldne pa počivaš in takrat pride čas za pogovore o tem, kaj se je komu zgodilo in kako kdo dojema vse skupaj. Moji terapevti so moji najbližji, družina, partnerica, prijatelji pa tudi naključni ljudje, ki so se mi s svojo zgodbo oglasili po sporočilih. 

Kot nekakšna skupinska terapija?

Ja, v bistvu je bilo to največ vredno. Saj smo imeli tudi formalne oblike pomoči, ampak največ smo naredili s pogovori in smehom. Gledali smo šport, filme. Neki starejši gospod je hotel ves čas gledati nogomet ali pa kakšne akcijske filme, jaz in drugi cimer, oba popolnoma polomljena, pa sva hotela gledati film o neki nemški violinistki. Ampak smo se dobro razumeli. Potem smo igrali namizni tenis na vozičkih.

Takrat je bil aktualna serija Igre lignja in smo si na vozičke lepili številke kot v seriji. Jaz sem imel vedno zalogo Red Bulla in sem ga pil ves čas. Če je kakšna sestra ponoči potrebovala pločevinko, je prišla k meni. Tako pozitivno je bilo treba peljati stvari. Zdi se mi, da sem bil takrat zelo poln energije. Mislim, da te bolj zadene pozneje, ko prideš nazaj v realnost.

Ko se moraš navaditi na novo realnost?

Ja, točno to. Potem si sam, svet pa gre naprej. To je največji šok. Svet gre naprej. Fotografija gre naprej.

Ko vidiš, da se svet premika naprej ne glede na to, kaj se je zgodilo tebi?

Ja. Takrat sem dobil neverjetno podporo ljudi. Res izjemen odziv, moralna podpora z vseh strani. Ampak potem si moraš življenje na novo organizirati.

Foto: Marko Alpner

Vrnitev k fotografiranju, a ne brez naporov

Kako se vam je bilo vrniti v vsakdanje življenje?

Največ težav sem imel s tem, da sem se postavil nazaj v svojo vlogo. Urediti je bilo treba papirologijo, zavarovanja, invalidske postopke in vse drugo. Ogromno je birokracije, preden se spet postaviš na noge. Potem pa moraš samo naprej, nebo je meja. Ne smeš se ustaviti. Jaz se nočem ustaviti. Vem, kje so moje omejitve. Tudi ko grem fotografirat koncerte, povem: "Glej, ne morem teči z enega konca arene na drugega tako hitro kot prej." Glede tega sem iskren.

Poznate svoje omejitve.

Ja. Po drugi strani pa sem začel veliko bolj ceniti čas zase. Mir. To, da imam malo miru. Prej sem bil ves čas v pogonu. Saj veste, kako je v novinarstvu. Zdaj pa mi ustrezajo mirni trenutki. Začel sem urejati arhive, pripravljati knjigo ...

Bo to koncertna knjiga? Kaj pa knjiga o vaši izkušnji?

Ta je trenutno malo na čakanju. Napisanih imam nekaj poglavij, ampak nočem siliti. Naj se stvar sestavi sama. Ključne stvari sem si zapisal, nekaj sem tudi posnel, potem pa bo že prišel pravi trenutek. Produkcija sama po sebi ni težava. Sem se pa zelo resno lotil koncertne knjige. Imam 25 let digitalnih arhivov in to je ogromno materiala. Pregledati vse fotografije, jih organizirati, najti koncept ... Iščem tudi kakšnega dobrega mladega oblikovalca ali oblikovalko, ki bi prinesla še svojo kreativnost. To je trenutno moj velik fokus.

Sliši se, da prav zares v polnosti izkoriščate to drugo priložnost, ki ste jo dobili.

Poskušam. Še vedno malo tavam, ker nikoli ne veš čisto točno, kam zaviti. Kakšni dnevi so boljši, kakšni slabši – ne samo fizično, tudi v glavi. Ampak ne v smislu samopomilovanja. Daleč od tega. Mislim, da je to priložnost. Tukaj smo in gremo naprej. Pet let je od tega. Nočem se preveč ozirati nazaj. Treba je gledati naprej.

Z Jurijem Zrnecem in Tjašo Železnik na Flugtagu. "Moja vloga je bila letalsko vodenje in usmerjanje mini airshowa pravih letal, ki so naredila nekaj krogov nad prizoriščem v Mariboru. Bil sem air boss. Krasno delo, kjer sem lahko združil svoje znanje iz pilotiranja in poznavanja letalskih mitingov ter letenja nasploh." Foto: Jure Makovec

Kako je videti vaše življenje danes? Koliko vas posledice nesreče še omejujejo?

Fizično nisem stoodstoten. Malo počasneje grem skozi stvari. Ampak fotografiral sem pa ogromno koncertov. V bistvu sem zelo napredoval. Najprej je bila korona in se je zamenjala generacija. Potem je bila moja nesreča in se je spet zamenjala generacija. Prišli so mlajši fotografi, novi bendi in vse drugo. Potem sem si pa rekel: "Ne, Miro, bori se naprej." In sem se začel še bolj posvečati mlajšim bendom. Čim več sem jih hotel fotografirati, da ne bi česa zamudil. Začel sem tudi sodelovati pri novih projektih. 

S kom vse ste sodelovali po svoji nesreči?

Dvakrat s Cirque du Soleil, pa z Jeanom-Michelom Jarrom, kar me res veseli, bil sem njegov uradni fotograf v Pulju, fotografiral sem ga tudi na odru med njegovimi klaviaturami, kar je redkost. Potem sem fotografiral koncert Joker Out v Stožicah in zdaj na Kardeljevi ploščadi. Jokerje sem po svoji nesreči fotografiral vsaj desetkrat. Ne samo njih, tudi druge mlajše bende in glasbenike: MRFY, Jet Black Diamonds, Vazz, Kokosy, Koala Voice, Masayah, Žan Serčič … Te generacije me niti ne poznaj dosti, pa kakšna informacija oziroma povabilo tudi ne pride do mene. Imamo pa super mladi val in mladina si dela dobro sceno.

Sodeloval sem tudi kot uradni fotograf Senidah v Stožicah, pa z Avseniki, tudi v Stožicah. Siddharta me vedno pozdravi z odprtimi rokami, pa tudi BFM in seveda Vlado Kreslin, s katerim sodelujem že 25 let, Nieti itd. Zdaj že nekaj let delam vse večje koncerte pri nas in v bližnji tujini, z izjemo tistih, predvsem festivalov, ki so zaradi velikosti in veliko hoje zame malce težje dostopni. Zelo si želim fotografirati izstrelitve rakete, misijo Nasa Artemis in SLS rocket, SpaceX, karkoli. Upam, da uspe. To bi bil res krasen izziv. Nasploh so mi zelo blizu skrivnosti vesolja, zato sem si kupil teleskop in se učim astrofotografijo, ki je zelo zahtevna.

Koncert Jeana-Michela Jarra v Pulju Foto: Miro Majcen

Mislite, da bo še kdaj priložnost delati za Rolling Stonese?

Za Rolling Stonese nikoli ne veš, kaj bo s turnejo in kdaj bo kaj. Če bo priložnost, zakaj pa ne. Sem pa bil vmes že na precej velikih koncertih. Lani sem jih po mojem naredil kakšnih 40 ali 50.

Koliko napora vam danes predstavljajo takšni dogodki?

So naporni. Zdržim brez težav, samo nimam več tiste dinamike kot prej. Ne vržem se več na kolena zaradi fotografije, to mi malo manjka. Ampak se da tudi drugače delati. Nikoli nisem bil fotograf, ki bi ves čas šprintal sem in tja, ampak ko tri, štiri ali šest ur fotografiraš, se pozna.

Katere fizične omejitve pa najbolj občutite?

Malenkost počasnejši sem. Ne morem dobro počepniti. Saj lahko vse naredim, ampak ni več tako kot prej. Na srečo nimam živčnih poškodb. Te (leve, op. p.) dlani ne morem povsem premakniti oziroma ne morem narediti pesti, imam bolj robotski prijem, a dobro dela (smeh, op. p.). Pa desni kolk je omejeno gibljiv, zato sem nekoliko kot plesalec salse, če me gledaš med hojo (smeh, op. p.).

Vidim tudi nekaj brazgotin po rokah ...

Ja, povsod so. Veliko brazgotin imam. To je koža, ki so mi jo presadili z drugih delov telesa. Na nekaterih delih čutim vse, vroče, mrzlo, karkoli. Drugje pa nič. Tukaj mi lahko daš led na roko in ga ne bom čutil. Noge so večinoma normalne. Malo se vidijo madeži, ampak drugače so čisto normalne. Po glavi imam še nekaj sledi, drugače pa na srečo ni neke iznakaženosti.

Po obrazu sploh niste bili huje opečeni?

Malo sem bil, ampak na srečo ne veliko. Bolj ali manj se je vse lepo popravilo. Malo bolj bled sem bil dolgo, to je bilo najbolj opazno. Na začetku sem imel res čudne kontraste in sem bil videti kar grozno. Zdaj sem pa že dobil nekaj barve.

Foto: Bojan Puhek

"Ljudje, ki smo preživeli nekaj takega, imamo moč, da pomagamo drugim"

Kako se danes odzovete, ko slišite za kakšno hudo nesrečo, kakršna je bila letos denimo v Crans-Montani?

Nazadnje sem recimo pisal Robiju Kranjcu po njegovi nesreči. Napisal sem mu: "Stari, drži se. Vsak dan bo malo boljše." Potem sva si izmenjala še nekaj sporočil. Tudi nekateri drugi so stopili v stik z mano po intervjujih. Na Vrhniki se je zgodila pirotehnična nesreča in eden od poškodovanih je bil hudo opečen. Spraševal me je za kreme in podobne stvari. Tudi mene so po nesreči klicali različni ljudje, ki so želeli pomagati, verjetno tudi zaradi medijske izpostavljenosti.

Enkrat sem šel na Češko, ker so na nekem letališču imeli dogodek, kjer je bil tudi moj glavni zdravnik za opekline, doc. dr. Robert Zajíček, predstojnik klinike, kjer sem se zdravil. Organizirali so dobrodelni koncert in manjši letalski miting za otroke, žrtve opeklin. Zbirali so sredstva in povabili so me, da tam spregovorim. Šel sem in tam imel govor. Nekako moraš nekaj vrniti. Zelo rad bi našel še kakšne podobne priložnosti. Če mi kdo reče, naj pridem v bolnišnico ali v Sočo malo poklepetat s pacienti, bi šel z veseljem. Tam je bilo zanimivo videti, kako različne zgodbe imajo ljudje, srečaš res marsikoga.

Zdi se mi, da imamo ljudje, ki smo preživeli nekaj takega, moč, da pomagamo drugim. Že samo s tem, da govorimo o tem. Zato jaz govorim o tem. Marsikdo se zapre vase, meni pa je že dolgo blizu misel Knowledge gained but not shared is lost forever (Znanje, ki si ga pridobil, a ga ne deliš, je za vedno izgubljeno, op. p.). In tudi to je neke vrste znanje.

Kaj ste se v vsem tem naučili o ljudeh? O družbi? Navsezadnje ste imeli za sabo celo ekipo ljudi, ki vas je postavila nazaj na noge.

Vsi ti ljudje so srčni. Čeprav so v službi in si na papirju samo številka, v resnici nisi. Ko si tam, nisi številka. Daleč od tega. V Soči imajo tak sistem, da v najbolj intenzivni fazi dobiš svojega fizioterapevta, svojega delovnega terapevta in še druge strokovnjake. Oni spremljajo tvoj napredek, poročajo konziliju, kje si in kako napreduješ. Dejansko dajo vse od sebe. Ta mlada generacija fizioterapevtov in terapevtov je bila super. Mogoče sem imel kot medijski človek kdaj kakšna vrata malo bolj odprta, ampak jaz o tem nisem razmišljal. Oni so naredili vse, da bi mi pomagali. So me pa znali tudi ustaviti.

Če sem jaz hotel po stopnicah desetkrat namesto petkrat, so rekli, da imam dovolj. Ker če bi se še enkrat poškodoval, bi lahko naredil več škode kot koristi. Verjetno sem bil tudi malo tečen, ker sem preveč pritiskal. Ampak tudi to so mi znali povedati. Z nekaterimi sem danes še vedno v stikih. Tam so bile res neverjetne zgodbe. Prometne nesreče, motoristi, ljudje z zlomljenimi hrbti, nekoga je potegnilo v industrijski drobilec stiropora ... Poslušaš take zgodbe in samo gledaš.

Ali potrebujete še kakšno operacijo?

Ne. Zadnjo operacijo sem imel leta 2023 zaradi kolka. Pred tem sem imel še poseg na roki, da smo uredili prste. Pri kolku pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Zaradi poškodbe in šoka je telo začelo v mehkem tkivu tvoriti kost. Temu rečejo osifikacija (proces nastajanja in razvoja kostnega tkiva, op. p.). Kot da bi telo hotelo vse skupaj zabetonirati, ker misli, da je nekaj narobe. To pa ti potem omejuje gibanje.

Pa fizioterapija? Je še potrebna?

Ne, poskušam pa čim več kolesariti. S koleni imam največ težav, ker ene noge ne morem popolnoma iztegniti. Zaradi tega je drža malo drugačna in potem se pozna tudi na hrbtu. Malo večkrat moram sesti in si odpočiti. Pa kakšen kilogram bo treba izgubiti in iti v fitnes.

Foto: Bojan Puhek

Ni ga strah smrti, bolj ga potre misel, da bi ga pozabil trg

Vas je ob tako bližnjem srečanju s smrtjo in po preživetju kaj strah smrti?

Ne. Se pa veliko bolj zavedam minljivosti. Sliši se klišejsko, ampak res je: treba je izkoristiti vsak dan. Poskušam se čim manj obremenjevati s stvarmi, na katere nimam vpliva. Če lahko kaj naredim, bom naredil vse. Če ne morem, pa pač spustim. To sem se naučil. Nočem, da bi se ljudje ukvarjali z mano zaradi nesreče. To je samo ena stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Vsi imamo svoje bitke. Rad bi, da se me ljudje spomnijo po fotografijah, ne po nesreči. Tega pa ni več toliko in to je edino, kar me trenutno malo potre.

To, da bi vas trg pozabil?

Ja. To je v bistvu tisto, kar me najbolj žene. Če nisi aktiven, trg pozabi nate. E-pošta neha prihajati. In to je težava. Zato se skušam čim prej postaviti nazaj na noge. To je edini način. Res je zanimivo, kako trg pozabi nate.

Ne glede na to, kdo ste? Navsezadnje ste fotograf, ki je delal za Rolling Stonese!

To nima nobene zveze. Mlada generacija sploh ne ve več, kdo so Rolling Stonesi. Če greva danes v kakšno marketinško agencijo, kjer delajo tridesetletniki, jih veliko ne ve, kdo je Miro Majcen. Zanje smo dinozavri. Se mi je pa pred kratkim zgodila lepa stvar. Na Festivalu 202 je do mene prišla mlada glasbenica in me vprašala, ali se lahko fotografira z mano. Takrat sem si rekel: "Aha, mogoče pa vseeno še kdo ve zame."

Nekoč me je neki mladi fotograf na koncertu Nietov vprašal, ali sem že kdaj fotografiral kakšen koncert. Hotel mi je pomagati. Sem mu rekel, da sem jih že nekaj (smeh, op. p.).

Kako gledate na mlajšo generacijo fotografov?

Od njih se lahko ogromno naučimo. Nikoli si ne domišljam, da zato, ker sem starejši, vse vem. Njihova kreativnost je drugačna. Drugače razmišljajo. Že način fotografiranja je drugačen. Večina fotografira prek zaslona, ker so navajeni telefonov. Jaz še vedno gledam skozi iskalo. Sem stara šola.

Potem jih opazuješ in vidiš drugačne pristope. Včasih mi kakšna stvar ni všeč, recimo izbira kadra pri koncertni fotografiji. Ampak njihova logika je drugačna. In to je v redu. Od njih se lahko samo učimo. Zato bi rad delal mentorstva ena na ena. Vzel bi nekaj fantov ali deklet in jih spremljal pol leta ali leto. Mi, ki smo v tem poslu že 20 ali 25 let, imamo ogromno znanja. Škoda bi bilo, da bi ostalo samo pri nas.

Foto: Janez Štrukelj

Hočete pustiti svoj pečat?

Ne vem, ali gre za pečat. Ampak zakaj ne bi predajali znanja naprej? Kot sem rekel prej: Znanje, ki si ga pridobil, a ga ne deliš, je za vedno izgubljeno. To imam v glavi že od mladosti. Nekatere stvari pa mora vsak odkriti sam. Če ti dam kontaktne podatke Rolling Stonesov, ti to nič ne pomaga, ne bodo se ti oglasili na telefon. Nekatere stvari moraš doseči sam. 

Vam bi se oglasili, če bi zdaj poklicali?

Ne. No, PR-ovci bi se mi slej ko prej najbrž oglasili. Ampak hočem reči – priti moraš do tja. Preskakovanje stopnic je v tem primeru sicer dobro, ker si hitreje na cilju, ampak ta generacija točno ve, kaj morajo narediti, da pride do tega. Pa tudi dostop do vsebine je danes veliko lažji. Danes imajo dostop do vsega znanja, mi nismo imeli nič tega. 

So Rollingi izvedeli za vašo nesrečo?

Ja, so. Iz njihove ekipe je prek nekoga prišla želja, naj hitro okrevam. Ni bilo nič posebnega, ker jaz nisem velika riba v njihovem sistemu, sem bolj plankton. Ampak saj veste, to je posel.

Sodelovanje s Stonesi je posel. Ti si tam, ker oni hočejo, da si tam, zato da narediš tisto, kar oni potrebujejo. Moja vloga tam ni, da se družim z njimi. Nikoli ni bila. In tudi noben fotograf tam ni zato, da bi se družil z njimi.

To je posel na najvišji ravni. Tam ne moreš iti v zaodrje, tako kot lahko grem z Vladom Kreslinom, ki je bil, mimogrede, konstantno pri meni. Po nesreči me je poklical, prišel je v bolnišnico, prišel je k mojim staršem domov ... Tudi Lado Bizovičar je bil nekajkrat pri meni. V pilotskem svetu pa vsi vedo zame samo zaradi te nesreče.

Vas poznajo kot tistega, ki je preživel?

Ja. Marsikdo se boji vprašati, to je zelo zanimivo. Ampak jaz se s komerkoli pogovarjam brez težav. Sem pa postal malo bolj natančen pri varnosti – vendar ne v paranoičnem smislu. Nekemu kolegu sem na primer rekel, naj si tudi v športnem letalu obleče kombinezon, naj ne leti v kratkih hlačah ali kavbojkah, naj si obleče negorljiv kombinezon, ker če bi ga jaz imel, bi imel veliko manj ali pa skoraj nič opeklin.

Kaj pa ste imeli vi oblečeno?

Jaz sem imel kratke hlače. Poglejte (pokaže na zapestje, op. p.), tu sem imel uro, črta se še vedno vidi. Vidite razliko? To ni bilo gorenje, kot da bi me zažgali kot čarovnico, ampak je olje brizgalo in gorelo. Jaz sem bil zadaj, potnik, nisem bil kopilot, samo potnik, kot v avtobusu. Ampak to je bilo pred petimi leti, gremo dalje. Ne moreš se ves čas vračati v preteklost.

Moram priznati, da se mi zdite res neverjetni, kako ste ne samo preživeli – ampak predelali vse to, kar bi lahko bila huda PTSM. 

Jaz moram ravno tako še živeti in delati.

Reportaža z letalonosilke CVN 78, USS Gerald R, Ford, leta 2023. "To je bila že moja četrta letalonosilka, a takrat je bilo zaradi omejitev res naporno. Veliko je stopnic, ozko, jaz pa sem bil takrat še dosti bolj fizično šibek. Ampak je šlo." Foto: Jure Tepina

Mirova (ne)sreča spomni na še enega fotografa

Razmišljam, da imate fotografi očitno podobno mentaliteto, kot recimo Dejan Mijović, ki je po svoji hudi nesreči razmišljal na enak način.

Ja, on se je zelo uredil. Ko sem šel v Sočo, sem mu to rekel, on pa mi je odgovoril: "Ja, ta hudo se zdaj šele začne." Tudi od njega sem dobil koristne stvari. On se je res lepo postavil nazaj.

Imate fotografi nekaj takega v sebi?

Ne vem, mislim, to je odvisno od človeka. Niso vsi taki, eni bi se zaprli. Jaz sem hitro ugotovil, da se nima smisla zapreti, ker od tega ne bi imel nič. Rekel sem si: gremo delat naprej.

Ste že pred nesrečo razmišljali na tak način?

Ja. Vedno. Zanimivo je bilo tudi v bolnišnici v Pragi, ko so me medicinske sestre uredile in me vprašale, ali se bom pogledal v ogledalo, preden grem na letalo. Dodale so, da nimam več dolgih las. Rekel sem, da vem.

Kako vam je bilo, ko ste se pogledali?

Nič posebnega. O tem smo se tudi v Soči veliko šalili.

Je bila v bistvu tudi Soča ena terapija?

Soča je bila fina terapija. Ne bom rekel, da je bilo dobro vzdušje, ampak bilo je dobro. Čisto vsak, ki je bil v Soči in sem z njim govoril, je imel tak občutek. Le zadnja faza, ko si že pri koncu, je bila malo moreča, ko že komaj čakajo, da greš, ti pa bi še ostal. Nisi še dobro, ampak zanje si dober. Takoj ko greš lahko sam na stranišče, si čez dva tedna doma. Jaz sem prišel v Sočo 30. ali 31. avgusta, domov pa sem šel po prvonovembrskih praznikih.

Tako hitro?

V dveh mesecih so me postavili na noge. Nesreča se je zgodila 20. junija 2021, novembra sem šel že z berglami domov. Potem sem še dve leti trikrat na teden hodil na terapijo v Sočo. Kupil sem si malo večji avto, da sem se lažje usedel vanj, ker se nisem mogel prepogniti, ampak sem že vozil sam. Zdravnik mi ni odvzel vozniškega dovoljenja, ker nisem imel nobenih živčnih poškodb. Mislim, da sem začel voziti konec decembra ali sredi januarja. Junija 2022 sem se sam odpeljal na Češko, da sem obiskal zdravnike, ki so me rešili, in se jim zahvalil.

Eno leto po nesreči ste se že sami odpeljali tja?

Ja, malo so me čudno pogledali, ko sem prišel. Jaz sem zanje mali čudež.

Foto: Bojan Puhek

Trendi Znani slovenski fotograf Miro Majcen po hudi letalski nesreči uspešno okreva

Novice Na Češkem strmoglavilo letalo, med potniki tudi znani slovenski fotograf