Harmonikar Robert Goter o otroški iznajdljivosti: Podjetnost sem imel že nekako v krvi #video

Kdaj ste se prvič navdušili za diatonično harmoniko in kdo vas je zanjo navdušil?

Ljubezen do harmonike sem začutil že takoj, ko sem slišal njen prvi zvok. To je bila res ljubezen na prvi posluh, saj me je njen zvok res privlačil. Imel sem tudi enega soseda, ki je vadil klavirsko harmoniko, zato sem sedel pred njegovim stanovanjem in ga poslušal. Ti zvoki so mi bili res všeč že od samega začetka.

Pri nas doma ni nihče igral harmonike ali kateregakoli drugega inštrumenta. Res pa je, da je bilo glasbeno udejstvovanje v naši družini po mamini strani zelo prisotno. Skoraj vsakdo igra kakšen instrument in po mamini strani je družina res glasbeno nadarjena. Več kot očitno sem to ljubezen do glasbe podedoval po mamini strani, saj nekateri igrajo harmoniko, drugi pa tudi klarinet, trobento in bariton.

Leta 1976 rojeni Goter je leta 1999 postal absolutni svetovni prvak 1999 v Monsanu v Italiji. Foto: Bojan Puhek

Prvo diatonično harmoniko mi je kupil očim Martin, ko sem bil star devet let. Takrat sem bil res najsrečnejši fant na svetu in začel sem igrati z vsem navdušenjem. Vmes sem imel neko krizo, okoli trinajstega leta, v obdobju pubertete, saj takrat morda nisem imel pravega učitelja. Mogoče me ni znal pravilno usmerjati in sem za kakšno leto izgubil voljo do igranja, kar pa ne pomeni, da sem prenehal igrati.

Pri štirinajstih letih me je želja po igranju harmonike spet popolnoma prevzela, ko sem gledal televizijski nastop Tria Svetlin, ki so gostovali v eni izmed oddaj pri Borisu Kopitarju. Od takrat sem bil nad igranjem harmonike popolnoma navdušen in potem je šlo naprej s polno paro.

"Moj največji idol je bil vedno Franc Mihelič, ker ima lepe melodije, poleg tega pa mi je blizu tudi njegov način igranja harmonike. Njegove skladbe so melodične in tehnično zahtevne, zato mi je bil vedno glavni vzornik." Foto: Bojan Puhek

Kdo so bili vaši glasbeni idoli in ali ste želeli koga izmed njih posnemati tudi na svoji poti?

Moj največji idol je bil vedno Franc Mihelič, ker ima lepe melodije, poleg tega pa mi je blizu tudi njegov način igranja harmonike. Njegove skladbe so melodične in tehnično zahtevne, zato mi je bil vedno glavni vzornik.

Kasneje, ko sem spoznal Slavka Avsenika in ugotovil, kakšen mojster je bil, je tudi Slavko postal moj idol. Glede na to, da igram diatonično harmoniko, mi je bil v tem pogledu še večji vzornik Franc Mihelič, kasneje pa tudi Franc Delčnjak ter nenazadnje Lojze Slak, Brane Klavžar, Zoran Lupinc in Toni Sotošek.

Kaj mladim harmonikarjem Robert Goter polaga na srce? (video) Bodo prihodnje leto na Visti podrli rekord v skupinskem igranju harmonike in kaj Goter pravi o 100-urnem neprekinjenem igranju harmonike?

Brane Klavžar je bil tudi moj mentor. Vesel sem, da sem se učil pri njem in vedno sem rad hodil k njemu na vaje. Pokazal mi je okoli dvajset do petindvajset skladb, nato pa dejal, da moram z učenjem harmonike nadaljevati sam.

Kmalu zatem sem začel poučevati druge. Za svoj začetek poučevanja štejem obdobje pri sedemnajstih letih, ko sem k učencem v sosednji kraj prihajal z motorjem. To mi ni predstavljalo nikakršnega problema. Ko pa sem pri osemnajstih naredil vozniški izpit, je bilo vse skupaj še precej lažje.

"Podjeten sem bil že od samih začetkov, saj sem imel podjetnost nekako v krvi. Ko sem bil majhen fant, star približno pet let, sem lahko sam odšel v trgovino in kupil karkoli, kar sem potreboval, in mi to ni predstavljalo nobenega problema," pripoveduje Goter. Foto: Bojan Puhek

Kako se je razvijala vaša glasbena in karierna oziroma podjetniška pot?

Podjeten sem bil že od samih začetkov, saj sem imel podjetnost nekako v krvi. Ko sem bil majhen fant, star približno pet let, sem lahko sam odšel v trgovino in kupil karkoli, kar sem potreboval, in mi to ni predstavljalo nobenega problema.

Včasih sem bil zelo iznajdljiv že kot otrok, kar še nikoli nisem povedal javno.

Rodil sem se leta 1976. Okoli leta 1981 oziroma nekoliko kasneje, ko sem bil star približno pet let, v trgovinah ni bilo vedno mogoče dobiti kave, pralnega praška in podobnih izdelkov. Ko je mama delala ponoči in je dopoldne spala, mi je dala denar, da sem si kupil sendvič ali kaj za pod zob. To so bili povsem drugačni časi.

Ko sem nekoč prišel v trgovino, sem opazil, da so dobili pralni prašek. Zavedel sem se, da ga doma nimamo, zato sem ga kot petletnik samoiniciativno kupil. Ko se je mama zbudila in sem ji povedal, da sem kupil prašek, ni mogla verjeti, da lahko petletni otrok sam ugotovi, da ga doma ni, in ga kupi.

Foto: Bojan Puhek

Te zanimive zgodbe še nisem nikoli nikjer povedal, predstavlja pa zanimivost iz mojega otroštva.

Prav tako sem od prvega do osmega razreda pri stari mami nabiral gobe. Bil sem zelo podjeten. V Prekmurju sem jih nabiral pogosto, saj smo jih nato prodajali. Imeli smo posebna odkupna mesta in točno se je vedelo, koliko stane kilogram lisičk. Cele dneve sem nabiral gobe, zvečer pa sem jih s ponijem, z vrečami na obeh straneh krmila, odpeljal na eno izmed odkupnih mest.

Po gimnaziji sem odšel študirat ekonomijo v Maribor. Ob ponedeljkih sem poučeval harmoniko v Dupleku, ob torkih sem bil prost, kar je bil praktično edini dan za študij, ob sredah in četrtkih sem učil v Avstriji, ob petkih pa v Velenju.

Veliko sem igral tudi v različnih ansamblih, zato sem imel zelo malo časa za študij, kar je bil tudi razlog, da sem za dokončanje fakultete potreboval nekoliko več časa.

"Morda bi bilo drugače, če bi starši poslušali jazz. Harmonika pa mi je bila očitno res položena v zibelko." Foto: Bojan Puhek

Kaj je bila prelomna točka, ko ste se zavedli, da bo vaša kariera neločljivo povezana s harmoniko in glasbo?

Pri meni je bilo vse precej spontano. Nikoli ni šlo za zavestno odločitev, ampak se je vse zgodilo samo od sebe.

Ko sem začel poučevati prve učence, se je vse nekako naravno nadaljevalo, dobil pa sem tudi prostor za poučevanje v šolskih prostorih.

Včasih je bilo lažje priti do šolskih prostorov, danes pa je to nekoliko težje, kar je po eni strani tudi prav. Prav tako takrat ni bilo toliko šol in učiteljev, zato je bilo zanimanje še toliko večje.

Na prelomu tisočletja sem imel v svoji šoli tudi druge učitelje in takrat smo poučevali veliko učencev.

Na harmoniki ste vedno igrali predvsem narodnozabavno glasbo in v tem pogledu niste veliko eksperimentirali. Zakaj?

Na to vprašanje imam eno šalo komedijanta Uroša Kuzmana. Ko sem bil majhen, sem se odločil za zabavno glasbo, ampak ker živim v Velenju, je prišlo narodno samo od sebe (smeh, op. a.).

Ta glasba mi je bila in mi je še vedno res všeč. Tudi moja mama me je precej "zastrupila" s to glasbo, saj je veliko poslušala Slaka, zato sem kot otrok veliko poslušal tovrstno glasbo. Nehote me je pravzaprav usmerila v to glasbeno zvrst.

Morda bi bilo drugače, če bi starši poslušali jazz. Harmonika pa mi je bila očitno res položena v zibelko.

"Ker sem bil takrat v obdobju, ko sem imel pri šestnajstih ali sedemnajstih letih največji zagon in motivacijo za igranje ter učenje, sem si zadal cilj, da nekoč postanem svetovni prvak. Nekega dne sem se preprosto odločil in si rekel: 'To želim nekoč postati in tudi bom svetovni prvak.'" Foto: Bojan Puhek

Leta 1999 ste v italijanskem Monsanu osvojili naslov absolutnega svetovnega prvaka v igranju na diatonično harmoniko. Koliko dela in odrekanj je bilo potrebnih za osvojitev tega naziva?

Za izziv, da nekoč postanem svetovni prvak, sem se odločil enkrat med štopanjem. Šofer me je med vožnjo vprašal, kaj počnem, in sem mu, takrat še kot najstnik, povedal, da igram harmoniko. Ko me je vprašal, ali poznam Zorana Lupinca, svetovnega prvaka, sem mu odgovoril, da ga ne poznam. Do takrat namreč še nikoli nisem slišal, da lahko postaneš svetovni prvak v igranju harmonike.

Ker sem bil takrat v obdobju, ko sem imel pri šestnajstih ali sedemnajstih letih največji zagon in motivacijo za igranje ter učenje, sem si zadal cilj, da nekoč postanem svetovni prvak. Nekega dne sem se preprosto odločil in si rekel: To želim nekoč postati in tudi bom svetovni prvak.

To je nekaj, čemur težko verjameš, vendar možgani delujejo po svoje.

Ko se za nekaj odločim, to tudi uresničim. Ko sem imel ta cilj v mislih, sem res veliko treniral in vadil. Že danes lahko pri svojih učencih opazim, kdo bo prvak in kdo nikoli ne bo. Prvi pogoj, da nekdo lahko postane prvak, je močna želja. To je osnova, saj se ob tem zavedaš, da moraš veliko vaditi, zato ti je tudi lažje vaditi. Pri mladih se ta goreča želja hitro opazi.

Tudi sam sem imel v sebi močno željo in sem ves čas stremel k temu cilju, nato pa sem se leta 1999 udeležil svetovnega prvenstva v Italiji.

Bil sem res dobro pripravljen. Veliko mi je pomagalo tudi to, da sem že takrat bral psihološke knjige, saj me je to področje zanimalo že kot najstnika. Že pol leta pred svetovnim prvenstvom sem govoril, da sem svetovni prvak, in sem si to dobesedno vbil v glavo. Tudi mami sem povedal, da bom zmagal na svetovnem prvenstvu, in bil sem prepričan o svoji zmagi.

"Na letošnji podvig sem se pripravljal predvsem psihološko. Seveda tudi telesno, vendar še precej bolj v psihološkem smislu, saj me je lani, ko sem zdržal 58 ur, izdala psiha. Poleg tega nisem dovolj spal in tu ni nobene posebne matematike." Foto: Bojan Puhek

Kateri izmed dosežkov – postati svetovni prvak ali podreti Guinnessov rekord v najdaljšem igranju harmonike – vam pomeni več?

Več mi zagotovo pomeni naslov svetovnega prvaka iz leta 1999. Pri Guinnessovem rekordu moraš predvsem vzdržati napor, kakovost igranja pa ni tako pomembna. Pri naslovu svetovnega prvaka pa je kakovost igranja najpomembnejša, poleg tega pa potrebuješ veliko časa, da dosežeš takšno raven.

Če primerjam oboje, mi naslov svetovnega prvaka še vedno pomeni več. Seveda pa mi veliko pomeni tudi to, da sem igral 83 ur in podrl svetovni rekord v najdaljšem igranju harmonike.

Foto: Bojan Puhek

Kako ste se pripravljali na tako zahteven podvig, kot je podiranje Guinnessovega rekorda v najdaljšem igranju harmonike?

Na letošnji podvig sem se pripravljal predvsem psihološko. Seveda tudi telesno, vendar še precej bolj v psihološkem smislu, saj me je lani, ko sem zdržal 58 ur, izdala psiha. Poleg tega nisem dovolj spal in tu ni nobene posebne matematike.

Letos sem imel manj krajših počitkov, predpisane pavze pa sem akumuliral, tako da sem lahko v obdobjih kriz tudi zaspal.

Tistih dvajset minut je bilo zlata vrednih. Neverjetno je, kako se lahko človek naspi v dvajsetih minutah. Ko sem se po teh pavzah zbudil, sem točno vedel, kje sem in kaj se dogaja. Nihče ni imel z mano nobenih težav, da bi se po kratkem spancu upiral ali želel pavzo podaljšati. Ko so me zbudili, sem v trenutku vstal. Verjetno tudi zaradi cilja, ki sem ga imel v glavi.

Trendi Harmonikar Robert Goter podrl Guinnessov rekord

Kaj in kdaj vam je bilo med rekordnim igranjem najtežje?

Najzahtevnejša je bila zadnja kriza, ki se je pojavila nekje pri 78 ali 79 urah igranja. V zadnjih štirih ali petih urah sem imel res veliko krizo, zato so bili na trnih tudi gledalci, saj bi bila velika škoda, če mi ne bi uspelo tik pred ciljem.

Spomnim se, da sem imel občutek, kot da ne igram pred toliko ljudmi v Velenju. Zdelo se mi je, kot da sem nekje na travniku ali na veselici v šotoru in da čakam na ljudi. Pred očmi se mi je odvijal nekakšen film, vmes sem že nekoliko pozabljal igrati. Bil sem tako utrujen, da sem v glavi pomešal tudi prijeme in tonalitete.

To je nekaj, čemur težko verjameš, vendar možgani delujejo po svoje. Na srečo sem imel takrat na voljo še tistih 25 minut in sem lahko šel spat. Pošteno sem zasmrčal in se spočil. Ko sem se vrnil, sem bil nekoliko omotičen, nato pa sem hitro spet dobil svoj nasmeh in se zavedel, da je manjša kriza za menoj.

Ko kriza nastopi, se to zgodi hipoma in človeka odnese, ne da bi se tega sploh zavedal.

Ko sem se po izzivu odpravil domov spat, me je pregledalo medicinsko osebje Medicum iz Velenja. Izmerili so mi vitalne znake – krvni tlak, srčni utrip in nasičenost krvi s kisikom – in vse je bilo brezhibno. Čez tri ure so meritve ponovili in rezultati so bili znova odlični. Tako so me pustili spati naprej in sem se naspal.

Naslednji dan sem se dopoldne že odpravil na podiranje skupinskega rekorda na Visti, popoldne pa sem z odra vodil celoten harmonikarski orkester.

"Najzahtevnejša je bila zadnja kriza, ki se je pojavila nekje pri 78 ali 79 urah igranja. V zadnjih štirih ali petih urah sem imel res veliko krizo, zato so bili na trnih tudi gledalci, saj bi bila velika škoda, če mi ne bi uspelo tik pred ciljem." Foto: Bojan Puhek

Guinnessov rekord v najdaljšem igranju harmonike ste uspešno podrli. Menite, da boste prihodnje leto uspešno napadli tudi rekord v skupinskem igranju harmonike?

Da, stoodstotno in zagotovo. O tem sploh ni nobenega dvoma. Pošalimo se, da smo se spomnili eno leto prepozno, saj bi ga lani s številko 4.066 z lahkoto podrli. In to je bilo šele prvo leto, pri čemer je vedno najtežje prvič.

Veliko ljudi se sprašuje, kako vse skupaj sploh poteka, ali bo kaj narobe, če se pri igranju zmotijo ali pa, ali so sploh dovolj dobri. Na koncu pa je bil v šotoru takšen direndaj, da si komaj slišal samega sebe. Ko hkrati zaigra štiri tisoč harmonik, je to nekaj nepredstavljivega.

Ljudje se prihodnje leto tega ne bi smeli bati. Povsem dovolj je osnovno znanje igranja harmonike, da se lahko udeležijo podiranja rekorda. To bo spet nekaj posebnega, saj bomo poskušali podreti še skupinski rekord in dokazati, da lahko v mali Sloveniji z dvema milijonoma prebivalcev zberemo več tisoč harmonikarjev na enem mestu.

Že letošnja številka, 4.066 harmonikarjev, je absolutno najvišje število harmonikarjev v Evropi in seveda tudi v Sloveniji. Svetovni rekord je med letoma 2017 in 2025 znašal 2.160 harmonikarjev. Pošalimo se, da smo se spomnili eno leto prepozno, saj bi ga lahko podrli že letos.

Zato sploh ne dvomim, da prihodnje leto ne bi mogli zbrati šest ali sedem tisoč harmonikarjev in podreti tudi tega rekorda.

Trendi V Velenju Golico zaigralo 4.066 harmonikarjev iz Slovenije in tujine #video

"Seveda sta pomembni tako psihološka kot fizična priprava. Vse je pomembno, vse se mora poklopiti. Pri meni se je letos to res poklopilo," je povedal Goter. Foto: Bojan Puhek

Kaj vse je pomembno, da se podre tovrsten Guinnessov rekord v najdaljšem igranju harmonike (zagotovo sta ključni fizična in psihična pripravljenost)?

Seveda sta pomembni tako psihična kot fizična priprava. Vse mora biti usklajeno. Letos se je pri meni to res zgodilo; pri izzivu me je ves čas spremljala ekipa fizioterapije Plešnik, ki me je med samim izzivom masirala. Vse je delovalo kot ekipa v Formuli 1. Ko sem imel pavzo, so me trije hkrati masirali, mi hladili kite in sproščali mišice. Omeniti moram tudi Damjana Terška, vodjo ekipe, ki je opravil levji delež pri mojem uspehu. Brez njega bi težko uspel; on je bil kot nekakšna moja desna roka, saj je poskrbel za idealne pogoje za igranje. Med podiranjem rekorda je bil ves čas prisoten, bil je kot nekakšen angel varuh.

Nutricionist Leon Bederač mi je letos pripravil načrt prehrane in pijače, torej načrt, kaj naj pijem in jem. Lani sem imel namreč prepoved pitja kave in Red Bulla, ki naj bi mi sicer pomagala v kratkem času, v daljšem obdobju pa naj bi imelo uživanje teh pijač name negativne učinke. Bederač se s tem pristopom ni strinjal, zato sva spremenila letošnji načrt. Nisem prekoračil dnevnega oziroma priporočenega vnosa kofeina. Zato sem pogosto pil energijske pijače, kar mi je zelo pomagalo. Jedel sem tudi gele, ki jih na tekmah uporabljajo športniki in ki so mi hitro dali energijo.

Ne, niti za milisekundo nisem pomislil, da bi odnehal. Meni je bil to užitek. Ko igram na odru in nastopam, takrat najbolj živim.

Poudariti moram tudi psihološko pripravo na izziv. Na tem področju sem se pripravljal s psihoterapevtko Nežo Đorđić iz Celja, brez katere bi težko podrl rekord. Skupaj sva imela izdelano posebno taktiko. V obdobjih moje utrujenosti se je usedla poleg mene, jaz pa sem zaprl oči in igral naprej, ona pa me je usmerjala ter opozarjala na nove skladbe, tako da sem še naprej upošteval pravilnik.

A že to, da lahko za nekaj trenutkov zapreš oči pri 50 ali 60 urah brez spanja, ko tvoje telo želi spati, mi je zelo pomagalo. Z mano je izvedla nekakšno seanso in mi medtem, ko sem zaprl oči, umirjala misli ter govorila pomirjujoče besede. Po desetih minutah so tisti, ki so bili prisotni v prostoru (žirija in oboževalci), opazili, da sem po tem, ko sem spet odprl oči, deloval bistveno bolj spočit. Počutil sem se, kot da bi spal nekaj ur.

Ste kdaj med podiranjem rekorda pomislili, da bi odnehali?

Ne, niti za milisekundo nisem pomislil, da bi odnehal. Meni je bil to užitek. Ko igram na odru in nastopam, takrat najbolj živim. Najbolj živega se počutim, ko nastopam in me ljudje spodbujajo ter navijajo zame. Podiranje rekorda je bil zame užitek in čeprav je bilo na trenutke zahtevno, tega nisem čutil kot neko breme ali trpljenje.

"Ne, niti za milisekundo nisem pomislil, da bi odnehal. Meni je bil to užitek. Ko igram na odru in nastopam, takrat najbolj živim." Foto: Bojan Puhek

Kateri trenutek med podiranjem rekorda vam je najbolj ostal v spominu?

Najbolj mi je ostal v spominu trenutek, ko sem se začel zavedati, da bom podrl rekord. Ko je bilo do konca le še dve ali ena ura in že vidiš ciljno ravnino. Takrat te že vodi adrenalin in nisi več utrujen. Na Visti se je začela zbirati tudi množica ljudi; prišlo jih je okoli tri tisoč in to je bil nor občutek, ko so vzklikali moje ime.

Moj prvi cilj je bil igrati 81 ur, toliko, da podrem rekord. Rekel sem si, da bom podaljšal, če se bom dobro počutil, poleg tega pa je lažje braniti rekord, če ne gre le za nekaj minut, ampak za več ur.

So bile torej za še boljši rekord v igri tehnične težave?

Da, zaradi izvedbe in ker je bilo treba oder pripraviti za naslednji dogodek. Točno tako je bilo.

Kaj vam pomeni, da je Guinnessov rekord zdaj v lasti Slovenca, potem ko ste ta dosežek lani že poskušali preseči, a vam ni uspelo?

Ni še povsem v mojih rokah, saj še čakam potrditev s strani Guinnessa. Oni morajo pregledati video in druge dokaze, zato pričakujem, da se bo to zgodilo v nekaj tednih. Če nismo naredili kakšne posebne napake, bom na to neizmerno ponosen. Ponosen pa sem tudi že zdaj, saj sem dejansko igral 83 ur na harmoniko. Že to mi ogromno pomeni. Guinnessov rekord pa bi bil seveda češnja na torti, a na to moramo še malo počakati.

"Res pa je, da moraš imeti ljubezen do glasbe globoko v sebi. Tisti, ki pridejo tako daleč, da postanejo člani ansamblov ali učitelji, so zagotovo veliko vadili in imeli to ljubezen v sebi. Ljubezen do instrumenta in glasbe je pogoj za uspeh na tem področju." Foto: Bojan Puhek

Razvili ste tudi prvi računalniški program za učenje diatonične harmonike VSLN (Vsak se lahko nauči) in kasneje ustanovili portal Svet harmonik. Kaj ste želeli z njim ponuditi glasbenikom?

Leta 1993, ko sem začel poučevati klasično harmoniko, se mi je zdelo nesmiselno, da moram nekatere stvari vedno znova razlagati ljudem. Želel sem to modernizirati in imel sem srečo, da sem v času igranja pri zasedbi Slovenski ekspress spoznal Darka Obretana, odličnega programerja. Predstavil sem mu idejo in skupaj sva jo uresničila.

To je odlična zadeva, prvi profesionalni program za učenje harmonike na svetu, za katerega sem leta 2008 v Berlinu prejel nagrado Comenius EduMedia Siegel plus. Gre za sistem z različnimi stopnjami učenja igranja harmonike, kjer se lahko ob zvokih naučiš zaigrati različne skladbe (program pokaže, v katero smer raztegneš meh in s katerimi prsti pritiskaš posamezne gumbe). Vsak si lahko nastavi uglasitev frajtonarice in prilagodi hitrost igranja.

Na portalu goter.si si lahko posamezniki kupijo tudi posamezne pesmi ali se prijavijo na mesečno naročnino in se učijo, karkoli si želijo.

Še naprej pa poučujete tudi učence v svoji glasbeni šoli?

Da, poučujem jih po posluhu, tako kot sem se učil sam, in na ta način tudi svoje znanje predajam naprej. Mislim, da imam eno redkih glasbenih šol, kjer se lahko posameznik uči karkoli, predlaga katerokoli skladbo in se je tudi nauči.

Res pa je, da moraš imeti ljubezen do glasbe globoko v sebi. Tisti, ki pridejo tako daleč, da postanejo člani ansamblov ali učitelji, so zagotovo veliko vadili in imeli to ljubezen v sebi. Ljubezen do instrumenta in glasbe je pogoj za uspeh na tem področju.

Ko je bil star 17 let, je postal član prvega ansambla in tam pridobil veliko izkušenj pri delu v skupini. Foto: Bojan Puhek

Nekoč ste sodelovali tudi v različnih skupinah in ansamblih. Kako svojo glasbeno pot razvijate danes?

Danes sem že 20 let solist. Zelo rad prihajam na praznovanja in druge dogodke, kamor me povabijo ljudje, pogosto tudi kot presenečenje. Podjetja pogosto organizirajo praznovanja, obletnice in team buildinge, kjer nastopam. Vrsto let nastopam tudi v Avstriji in Nemčiji.

Pri 17 letih sem postal član prvega ansambla in tam pridobil veliko izkušenj pri delu v skupini, na primer, da kot harmonikar ne smeš biti preglasen in preglasiti drugih. Veliko smo igrali, in ko sem iz ansambla Sredenšek prestopil v Ansambel Slovenski ekspres, je bilo nastopov še več: poleti na morju v Fiesi, pozimi na Rogli ter na porokah. Od leta 1999 do 2005 sem imel tudi svoj ansambel, nato pa sem se po letu 2005 zaradi velikega povpraševanja po solo nastopih in naziva svetovnega prvaka odločil za samostojno pot.

Pri ansamblu je dinamika drugačna. Tam je več ljudi, več usklajevanja in prilagajanja. S solo glasbeno potjo mi ni žal in po njej hodim že dvajset let.

Kakšen nasvet (glede igranja ali uspeha na harmoniki) bi dali mladim harmonikarjem?

Svetoval bi jim, naj bodo pošteni do sebe. Marsikateri učenec ve, da se je zmotil, pa to spregleda in gre naprej. Kar je treba zvaditi, bo ostalo za vadbo, noben čudež se ne zgodi. Za učenje si je treba vzeti čas in stvari dobro vaditi. Naj veliko vadijo in naj ne bodo prehitro zadovoljni.

Pri ustanavljanju ansambla sta sprva potrebna želja in prilagajanje. Dobro je tudi, če poleg instrumenta poješ ali igraš še kakšen drug instrument. Naj ljubijo svoj instrument, veliko vadijo različne zvrsti in avtorje ter so pri tem čim bolj natančni.

"Če imaš talent in vztrajnost, je to zmagovalna kombinacija. Se pa zgodi, da ima nekdo veliko talenta, pa ne vadi, nekdo drug pa manj talenta, a veliko vadi. Tak lahko prvega premaga z voljo in trdim delom. Talent je pogoj, brez katerega je težje uspeti," meni Goter. Foto: Bojan Puhek

Kaj je bolj pomembno: imeti talent ali vztrajnost in zavzetost za igranje instrumenta?

Če imaš talent in vztrajnost, je to zmagovalna kombinacija. Se pa zgodi, da ima nekdo veliko talenta, pa ne vadi, nekdo drug pa manj talenta, a veliko vadi. Takšen lahko prvega premaga z voljo in trdim delom. Talent je pogoj, brez katerega je težje uspeti.

Kaj vas še osrečuje poleg glasbe?

Moja družina in otroci, ki so največje bogastvo. Poleg tega me osrečujejo sprehodi v naravo, obisk fitnesa in vožnja z motorjem. Sem član športnega strelskega društva, prosti čas in kakšen dober film me prav tako razveseljujeta. Najbolj pa cenim kakovosten čas z otroki. Želim jim dobro vzgojo in si prizadevam za medsebojno ljubezen.

Ste tudi svoja sinova navdušili za glasbo?

Da, starejši sin obiskuje dve srednji glasbeni šoli, eno za klavir in drugo za orgle. Mlajši sin Žan Jan v Velenju obiskuje glasbeno šolo za klavirsko harmoniko, kjer ga uči Zmago Štih, frajtonarico pa ga učim jaz. Starejši sin Val pa poleg glasbenih šol obiskuje tudi drugi letnik gimnazije, zato je zelo zaseden.

Tudi če nihče od njiju ne bo šel po moji poti, ne bo nič narobe. Če pa bo kdo sledil moji poti, bom zelo ponosen.

Foto: Bojan Puhek

Katera skladba, ki jo igrate, je vaša najljubša in jo najraje zaigrate?

To je moja avtorska skladba, valček Čarobno jutro. Gre za zelo lepo skladbo, ki jo pogosto igrajo tudi na tekmovanjih. Ta valček bi lahko igral ves čas.

Vas na nastop povabijo tudi politične stranke?

Izogibam se političnim dogodkom, ker sem apolitičen in nisem član nobene stranke. Menim, da je v Sloveniji najbolje ostati nevtralen. Če nastopaš za levo stranko, so jezni desni in obratno. Žalostno je, da je takšno stanje. Kot glasbenik se zato strankarskim zadevam izogibam.

Kaj vas je glasba naučila o življenju in kakšne vrednote vam je dala?

Glasba je sporazumevanje. Tako kot se sporazumevamo z jezikom, se sporazumevamo tudi z glasbo. Z njo izražamo čustva in razpoloženje – lahko je melanholična, žalostna, vesela ali razposajena. Ko instrument vzameš v roke, postane del tebe in z njim nekaj poveš svetu.

Tudi značaj ljudi se odraža v glasbi. Introvertiran človek bo glasbo podajal bolj umirjeno, veseljak pa bolj energično. Po duši sem veseljak in imam veliko energije, zato bi včasih harmoniko od veselja kar raztrgal. Po drugi strani sem tudi čustven in me nežne melodije močno ganijo.

Glasba, tako kot šport, uči disciplino. Velja rek, da kdor poje, zlo ne misli, lahko pa rečemo tudi: kdor igra, prav tako ne misli zla. Glasba nas lahko naredi boljše ljudi.

"Glasba, tako kot šport, uči disciplino. Velja rek, da kdor poje, zlo ne misli, lahko pa rečemo tudi: kdor igra, prav tako ne misli zla. Glasba nas lahko naredi boljše ljudi," je prepričan. Foto: Bojan Puhek

Imate še kakšne neuresničene želje za prihodnost in zanimive projekte?

Mislim, da bom opravil še izpit za lovca, saj sem že član športno-strelskega društva. Razmišljal sem tudi o izpitu za letalo, a ta ideja še ni povsem zrela. Pred leti sem opravil izpit za čoln, zato si vsako leto zastavim nov cilj. Morda si bom v prihodnje kupil tudi čoln, da bom več časa preživel na morju in med otoki.

Cilj, da s harmoniko obiščem tudi Severno Ameriko, bom uresničil letos julija. S harmoniko sem bil že skoraj povsod po svetu, ne pa tudi v Severni Ameriki. Izpopolniti si želim tudi igranje na klavirsko harmoniko, zato sem si nedavno naročil novo.

Po dopolnjenem 50. letu še bolj ceni svoj prosti čas. "Okoli petdesetega leta se človek res začne zavedati, da smo tu le na obisku in da je vsak dan darilo," nam je še zaupal Goter. Foto: Bojan Puhek

Na poslovnem področju razvijam tudi portal Svet harmonik, kjer lahko posamezniki oddajajo oglase in delijo informacije o šolah. Z njim imam v prihodnje še večje načrte, saj ga želim razširiti tudi v druge države. Takšni projekti zahtevajo čas, finančni vložek, investicije in promocijo.

Zdaj po 50. letu še bolj cenim svoj prosti čas. Okoli petdesetega leta se človek res začne zavedati, da smo tu le na obisku in da je vsak dan darilo. Posel mi danes ne pomeni več toliko kot pred 20 leti. Danes mi več pomenijo prosti čas, družina in otroci. Na stara leta bom lahko tudi več potoval (smeh op. a.).

Oglejte si še:

Trendi Mineva 15 let od smrti Branka Vunjaka - Brendija

Trendi Nova doba Lee Sirk: bolj svobodna, bolj iskrena in brez obžalovanj #Spotkast