Eva Marija Puc na Evrovizijo: Opazila sem, da smo izseljenci najbolj zavedni Slovenci

Eva Marija ima slovensko in luksemburško državljanstvo. Foto: Eurovision.com

Dvajsetletna Eva Marija Puc je na luksemburškem evrovizijskem izboru prepričala s skladbo Mother Nature, v kateri, kot pravi, "poziva k ponovni povezavi z notranjim otrokom in odpravljanju strahov". Za uvrstitev v finalni del tekmovanja se bo potegovala v prvi polovici drugega predizbora, ki bo 14. maja.

Glasbenica slovenskih korenin se je rodila v Luksemburgu, kjer je ob treh mlajših bratih tudi odraščala. Oba njena starša sta Slovenca, oče je Ljubljančan, mati pa Prekmurka. Poleg petja Eva Marija igra tudi violino, nad katero se je navdušila pri treh letih, ko je na Evroviziji videla nastop Alexandra Rybaka, ki je s skladbo Fairytale zmagal leta 2009. Nastopa od 14. leta, na luksemburškem konservatoriju pa je študirala violino, petje, klavir in bas kitaro v različnih žanrih. Izobraževanje nadaljuje v Londonu, kjer študira kompozicijo in pisanje pesmi.

Čestitke za zmago na izboru. So se vtisi in čustva že polegli ali so še vedno tako močni?

Zdaj sem se že umirila, prvi teden pa je bil res hektičen. Imela sem toliko adrenalina, da sem ponoči težko spala, zdaj pa sem že bolje. Edino, kar se moram naučiti, je, da se organiziram in sledim novim načrtom. Seveda je okoli tega veliko priprav in vaj. Noro, kako se v treh minutah na odru vse spremeni. Tudi to, kako te ljudje vidijo. Luksemburg je res majhen in včasih kar pozabim, da me ljudje mogoče prepoznajo, jaz pa se s prijatelji zelo glasno pogovarjam (smeh, op. p.).

Ko ste zmagali na luksemburškem evrovizijskem izboru, smo vas Slovenci vzeli kar za svojo. Lahko pojasnite, kako ste povezani s Slovenijo? Se imate za Slovenko?

Seveda. Moja starša sta Slovenca, oba sta odraščala v Sloveniji, jaz pa sem bila rojena v Luksemburgu, kjer sem tudi odraščala. Imam se za Luksemburžanko, hkrati pa tudi za Slovenko. Slovenščina je moj materni jezik, hkrati pa smo zelo povezani tudi s Slovenijo. Običajno smo pol leta v Luksemburgu, pol leta pa v Sloveniji. Tja gremo ob vseh praznikih in med počitnicami, tam je naša družina. Zame ima vsaka država svoj namen – Luksemburg je za prijatelje in izobraževanje, tukaj sem se začela ukvarjati z glasbo, Slovenija pa je za družino in počitnice.

Koliko jezikov sicer govorite?

Govorim slovensko, angleško, francosko, malo tudi luksemburško in hrvaško. Razumem pa tudi druge jezike, saj sem hodila na evropsko šolo, kjer je bilo veliko Italijanov, Nemcev, Francozov, Grkov, Dancev … Ko odraščaš, teh jezikov ne govoriš, jih pa razumeš, ker se moraš navaditi, da so del pogovora.

"Če bom imela na Evroviziji priložnost govoriti slovensko, absolutno bom, da se vidi, da imam tudi slovanske korenine," je odločena. Foto: Eurovision.com

Kaj vam je v Sloveniji, ko jo z družino obiščete, najbolj všeč?

Odvisno, kje sem. Oče je iz Ljubljane, mami je iz Beltincev. Ko sem v Ljubljani, se rada sprehajam ob Ljubljanici. Prekmurje mi daje širino in etno glasbeno podlago. Rada občudujem svojo domovino. Opazila sem, da smo izseljenci najbolj zavedni Slovenci. Ne vem, ali je to zaradi tega, ker to, kar imaš, opaziš šele, ko odideš. V Sloveniji grem zelo rada tudi v gore, ker tega v Luksemburgu ni. Ko gremo v gore, se mi zdi tako lepo. Ko prideš na vrh in pogledaš okoli, je res prekrasno.

Ste že bili na Triglavu?

Na vrhu še ne. Bili so moji trije bratje. Ravno takrat sem imela neki tabor in nisem mogla iti. Priložnost še bo. Naredila sem svoje in večkrat šla nad dva tisoč metrov, tako da sem imela svoj "krst".

Nad Evrovizijo ste se navdušili že kot majhna deklica, ko je zmagal Alexander Rybak. Kako je na vašo ljubezen do glasbe vplivala njegova zmaga?

Takrat sem bila stara tri leta in spomnim se, da sem bila z njim absolutno obsedena. Risala sem risbice in podobno. Zelo mi je bila všeč ideja, da lahko nekdo igra violino, pleše in poje hkrati. To sem si želela početi tudi jaz. In tako sem mami in očija prepričevala, ali lahko igram. Bila sem tako motivirana, da me nihče ni mogel ustaviti. Več mesecev sem vsak ju dan prosila. Ko sem začela obiskovati pouk violine – najprej sem imela zasebne ure, kasneje sem šla tudi na konservatorij –, sem učiteljico spraševala, kdaj lahko plešem in igram. Hotela sem iti kar na oder. Začela sem z violino, kasneje sem pela tudi v pevskem zboru, nato pa sem se začela učiti še solo petja. Toliko sem padla v glasbo, da sem se ob njej počutila zelo domače. Kasneje sem začela igrati tudi bas kitaro in kitaro, klavir … Zdaj študiram kompozicijo in pisanje pesmi v Londonu.

Ste že ob Rybakovi zmagi izrazili željo, da bi nekoč tudi sami nastopili na Evroviziji?

Takrat sem bila še majhna punčka, a moram priznati, da sem nekaj časa verjetno to res imela v ozadju svojih misli. Ko sem bila sama v sobi, sem se pred ogledalom pretvarjala, da sem prejela evrovizijski pokal ali nagrado grammy. Še dandanes nenehno prepevam v sobi oziroma povsod, če mi je dolgčas (smeh, op. p.) ali pa se moram na nekaj mentalno pripraviti. Bomo videli, kako bo na Evroviziji, sicer pa sem zelo vesela, da sem lahko del tega.

Kakšno je vaše mnenje o današnji Evroviziji in celotnem dogajanju okoli nje?

Vem, kaj je bila zame Evrovizija, ko sem odraščala. Bila je spoznavanje novih kultur in pesmi. Pomembno je, da se zavedamo, da gre za tekmovanje pesmi, in da se spomnimo, kdo je napisal pesem. Če prav razumem – ne vem, ali v vsej zgodovini Luksemburga, zagotovo pa v zadnjih treh letih –, sem prva, ki je svojo pesem napisala sama. Zdi se mi, da je Evrovizija dobra platforma za evropske talente, še posebej iz manjših držav, kjer niso toliko povezani z večjo glasbeno industrijo. Na ta način imajo tudi manjše države priložnost pokazati svoje talente in pesmi predstaviti na večji platformi. S svojo pesmijo in sodelovanjem bi rada prinesla ljubezen in mir. To je tudi sporočilo moje pesmi – da ostaneš povezan z zemljo in ostaneš na trdnih tleh, da ne pozabiš, kdo si, in da v tem svetu ostanemo povezani z naravo in drug z drugim.

Bistveno pri Evroviziji je za vas torej to, kar je Evrovizija v osnovi, in ne toliko šov, kakršna je danes?

Zdi se mi zanimivo, da vsak prinese del svoje osebnosti. Zdi se mi odlično, da se človek izrazi, kot se želi, ker je lepo biti svoboden. Všeč pa mi je tudi bistvo Evrovizije, da se povežeš s kulturami, spoznaš nove ljudi …

Pesem ste napisali v okviru evrovizijskega tabora za pisanje pesmi. Kako je bil videti ta proces?

Tabori za pisanje pesmi so precej priljubljeni in se ob različnih priložnostih odvijajo po vsem svetu. Tam se dobijo producenti, pisci pesmi in umetniki ter skupaj ves teden pišejo pesmi. Vsak dan se napiše ena nova pesem z novo skupino. Sama sem se udeležila tudi evrovizijskega tabora v Luksemburgu. Tam sem bila tri dni in od jutra do večera sem delala z eno ekipo. Producenti in pisci pesmi so prišli iz vse Evrope, nekateri so bili tudi iz Luksemburga, medtem ko smo bili vsi umetniki Luksemburžani. Nekega dne sem se srečala s Thomasom Stengaardom, Mario Broberg in Julie Aagaard. Lahko si izrazil željo, s kom bi delal, potem pa so nas štiri nekako dali skupaj in tako je nastala Mother Nature. Na taboru smo imeli tudi neke vrste tekmovanje, bolj za šalo kot zares, in lahko smo glasovali, katera pesem nam je najbolj všeč. To je bilo junija in moja pesem je takrat zmagala. Takrat sem si mislila, mogoče pa se lahko prijavim. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Pesem mi je zelo všeč, sporočilo pesmi tudi in zdaj sem tukaj.

"To razumem. Vsak ima prosto voljo, da se odloči, kaj bo naredil, in razumem njihovo odločitev. Hkrati pa sem tudi vesela, da me imajo Slovenci za svojo in da so me tako lepo sprejeli. Za to sem zelo hvaležna," o tem, da Slovenije na Dunaju ne bo, pravi Eva Marija. Foto: Osebni arhiv Eve Marije Puc

Tabora se torej niste udeležili z namenom, da napišete pesem, s katero se boste prijavili na luksemburški evrovizijski izbor?

Nisem bila prepričana, ali je to dobra ideja in ali sploh imam kakšno možnost. Tega sem si nekako želela, ampak sem si rekla, da bom videla, kako mi bo šlo. Ko z nekom delam, mi je zelo pomembno, da imam dober občutek. S skupino, s katero sem napisala pesem, smo postali kot majhna družinica. No, in potem sem rekla, da se prijavim. Rada sem na odru, tako da se je vse dobro izšlo.

Eden izmed poznavalcev Evrovizije je za Siol.net dejal, da imajo pesmi, ki so napisane na taboru, večji potencial za uspeh oziroma boljši rezultat na Evroviziji. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Takšen tabor se mi zdi dobra priložnost, da srečaš ljudi, ki so že imeli izkušnjo z Evrovizijo. Pisci, s katerimi sem sodelovala, so napisali tudi že zmagovalne pesmi. Ampak mislim, da je Evrovizija v svoji zgodovini dala toliko različnih zmagovalcev, da ni nekega recepta. Recimo Portugalec Salvador Sobral, ki je zmagal leta 2017, svoje pesmi ni napisal na taboru in tudi ni bila značilno evrovizijska, je pa imela zelo močno sporočilo in močan nastop. Pomembno je, da imaš dobro pesem – ne glede na to, ali jo napišeš sam ali na taboru – in da se kot nastopajoči znaš vživeti v pesem. Pa tudi, da imaš dober stik s kamero, ker kamera je tvoje občinstvo. To je po mojem mnenju nekakšen recept.

Koliko pa imate sami izkušenj pred kamero?

Ko sem bila majhna, sem imela nekaj vlog v filmih, tako da s kamero sem delala že prej, ampak pri snemanju filmov ne smeš gledati v kamero. Nikoli prej še nisem s kamero delala tako, da bi morala vanjo gledati. Mogoče le, ko se snemam za TikTok in Instagram, ampak to je drugače (smeh, op. p.). Smo pa imelo toliko vaj, da mi je bilo na koncu že povsem naravno, saj točno veš, kdaj bo katera kamera prišla kam. Kar vedela sem, katero kamero moram gledati.

Od tekmovanja na Dunaju nas ločijo še slabi trije meseci. Kaj vse vas čaka v prihodnjih mesecih?

V tem mesecu imam predvsem intervjuje, fotografiranje za uradno evrovizijsko stran, potem gremo na Dunaj posnet razglednico, imamo pa tudi intenzivne vaje. Posneti moramo tudi drugo različico pesmi Mother Nature, in sicer v drugem žanru po izbiri. Imam nekaj idej, nismo pa se še dokončno odločili. Potem moram posneti še priredbo ene evrovizijske pesmi iz prejšnjih let in izbrala sem Ne partez pas sans moi Celine Dion. Glede videospota pa še ne vem. Bomo videli, ali nam ga bo uspelo posneti.

Pokal zmagovalke luksemburškega nacionalnega izbora ji je predala lanska predstavnica Laura Thorn. Foto: Eurovision.com

Ste morda razmišljali, da bi v svoj nastop vključili kakšen element, povezan s Slovenijo?

Če bom imela na Evroviziji priložnost govoriti slovensko, absolutno bom, da se vidi, da imam tudi slovanske korenine. Sem pa razmišljala, kako bi na oder prinesla obe svoji kulturi oziroma domova, in ugotovila, da bom to storila z violino, saj predstavlja velik del mojega odraščanja. Med odraščanjem smo poslušali veliko prekmurske folklore. Pa še zdaj, ko pogrešam slovenski jezik, poslušam Vlada Kreslina, on je moj vzornik. Violina je velik del prekmurske folklore in tudi moja pesem je malo navdihnjena z njo. Hkrati pa sem violino začela igrati v Luksemburgu, tukaj sem se glasbeno izobraževala in tukaj me je glasba tudi navdušila. Na ta način lahko povežem obe kulturi.

Verjetno veste, da Slovenije na letošnji Evroviziji ne bo. Se vam zdi prav, da se je Slovenija tekmovanju odpovedala?

To razumem. Vsak ima prosto voljo, da se odloči, kaj bo naredil, in razumem njihovo odločitev. Hkrati pa sem tudi vesela, da me imajo Slovenci za svojo in da so me tako lepo sprejeli. Za to sem zelo hvaležna.

Ste seznanjeni s tem, da se za nastop na Evroviziji na drugih nacionalnih izborih bori več slovenskih izvajalcev?

Sem slišala. To se mi zdi super. Vedno sem si želela, da če bi na Evroviziji zastopala Luksemburg, da bi bil tam še kakšen slovenski predstavnik. Slovenije zdaj ne bo, bo pa mogoče kakšen izvajalec zastopal katero drugo državo. Maraayo poznam, ker sta že bila na Evroviziji, za Luko Basija sem tudi že slišala, ampak njegove glasbe ne poslušam. Mogoče jo bom začela zdaj. Opazila sem tudi Slovenko, ki je nastopila na Dori. Vsi se mi zdijo super, tako da me zanima, kako se bo razpletlo.

Preberite še:

Trendi Luksemburg bo na Evroviziji predstavljala Slovenka

Trendi Kar štirje Slovenci vedno bližje Evroviziji

Trendi Maraaya na Evroviziji v barvah San Marina? "V to smo vstopili z veliko strasti."