Sobota, 21. 3. 2026, 12.48
1 mesec, 3 tedne
Intervju
Big Foot Mama: Dokler bomo znali stopiti skupaj, bo šla ta skupina naprej #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,97
Člani zasedbe Big Foot Mama, tokrat brez pevca in frontmana Grega Skočirja (od leve proti desni): kitarist Daniel Gregorič, kitarist Zoran Čalić, bobnar Jože Habula in bas kitarist Alen Steržaj.
Ena najbolj znanih in priljubljenih slovenskih rockovskih zasedb Big Foot Mama, je na glasbeni sceni dejavna že več kot 35 let, a kljub temu člani skupine ohranjajo začetni elan in zagnanost. "Band je nastal iz čistega vzgiba, da se družimo s prijatelji, ki imajo podoben pogled na glasbo. Všeč so nam bili podobni komadi in z glasbo smo se igrali ter preizkušali nove smeri. Bila je čista zabava, druženje, ni bilo niti ideje ali najmanjše želje, da bi iz tega karkoli nastalo," nam povedo člani zasedbe, ki jo še danes poslušajo tri generacije, od najmlajših do najstarejših. V intervjuju za Siol.net so štirje člani, tokrat brez frontmana Grega Skočirja, odstrnili vse plasti svojega dolgoletnega delovanja in njihove številne prigode, razkrili svoje načrte z akustično turnejo in pogledali tudi v prihodnost. Vsi člani se čutijo kot del ekipe in to ves čas tudi poudarjajo: "Dokler bomo znali stopiti skupaj, bo šla ta skupina naprej in bomo ostali band Big Foot Mama."
Kako se spominjate svojih začetkov? So bili te obetavni, ste čutili, da bi se lahko iz začetne vneme razvilo nekaj več?
Jože Habula: Niti slučajno ne. Band je nastal iz čistega vzgiba, da se družimo s prijatelji, ki imajo podoben pogled na glasbo. Všeč so nam bili podobni komadi in z glasbo smo se igrali ter preizkušali nove smeri. Bila je čista zabava, druženje, ni bilo niti ideje ali najmanjše želje, da bi iz tega karkoli nastalo.
Alen Steržaj: Tega si nisi mogel niti zamisliti. Bilo je imaginarno, da bi kot band kar čez noč uspeli. Imeli smo ambicije nastopati po srednjih šolah, kjer so takrat potekali plesi, in zato, da smo prišli v stik z dekleti. To je bil osnovni vzgib.
Ste na začetku vedeli, katero zvrst želite igrati?
Jože: To pa seveda. Tiste stvari, ki so nam bile všeč, smo poznali in nam je bilo to dobro preigravati. Tudi igranje instrumentov smo si določili po tem, kdo je kaj znal zaigrati.
Alen: Spremljali smo bende, kot so Rolling Stones, The Beatles, Guns'N'Roses, Queen, Black Rose in smo z njimi zrasli ter smo imeli radi to glasbo. Včasih ni bilo tako kot danes, ko je mladina zelo preračunljiva, ko se začne ukvarjati z glasbo, in se sprašuje, kaj bodo igrali, zato da jim bo uspelo ali pa bodo dosegli to ali ono. Takrat je bila to čista ljubezen do glasbe in nas je to zabavalo.
"Tega si niti mogel niti zamisliti. Bilo je imaginarno, da bi kot band kar čez noč uspeli. Imeli smo ambicije nastopati po srednjih šolah, kjer so takrat potekali plesi, in zato, da smo prišli v stik z dekleti. To je bil osnovni vzgib," pove avtor številnih skladb zasedbe in basist Alen Steržaj.
Kdaj se je zgodil vaš preboj ali pa trenutek, ko ste vedeli, da se vaša profesionalna zgodba zares začenja?
Alen: To se je zgodilo zelo postopoma, po stopničkah. Potem ko smo dejansko osvojili srca mladenk iz ljubljanskih gimnazij, se je pojavila lastna kreativna žilica in smo začeli delati avtorsko glasbo. Ampak tudi takrat brez večjih ciljev, nekoč v prihodnosti smo si želeli izdati CD. Ko smo ga izdali, je bilo to ljudem po Sloveniji všeč in so nas na koncertih začeli sprejemati bolj množično. Počasi se je to začelo oblikovati v bolj profesionalni pristop. Ko smo v nekem trenutku postali središčni band v Sloveniji, to je bilo konec 90. let, pa se je začela stvar institucionalizirati, to pomeni, da smo k stvari pristopili bolj managersko in projektno.
En mejnik je bil takrat napolniti Križanke in zatem se je vse skupaj začelo odvijati malo intenzivneje, a kljub temu smo obdržali službe oziroma neko vzporedno dejavnost. Tako da prav zares, da smo postali "profesionalci glasbeno", se je začelo dogajati pred desetimi ali 15 leti, recimo leta 2009. Vse se je odvijalo postopoma, trajalo je 20 let.
Kako pomembni so bili v prvih letih vaši mentorji, tudi producenti, med njimi Zdravko Toplak?
Jože Habula: Zdravko Toplak konkretno je bil v tistem času manager in je "prodajal" bande, ki so bili zanimivi, ter tiste, ki so lahko napolnili dvorane po Sloveniji. To so bile slovenske zasedbe, hrvaški ali drugi bandi, med njimi je imel tudi ameriške izvajalce, na primer La Toyo Jackson. V nas je recimo videl potencial, a ko smo se kasneje z njim pogovarjali, nam je priznal, da mu naša glasba ni bila preveč všeč, ampak smo mu bili mi dobri in zabavni, zato je z nami sodeloval in nam rekel, da bi lahko z nami nekaj naredil.
Bobnar Jože Habula je eden izmed ustanoviteljev zasedbe: "Mi prihajamo še iz tistih časov, ko je bil naš pogled na glasbo še zelo oseben. Potem pa smo to poskušali implementirati v posel. Še vedno pa je bilo na eni strani malo te osebne in prijateljske plati in malo tega, "da se gremo resnega posla". Na srečo smo mi še ujeli nekaj tega, da je bila lahko ta kohezija še na eni in na drugi strani."
Z nami je nato naredil ta prodor, ki si ga sami nismo mogli zamisliti, da bi preko telefonov ali pa drugje prosjačili, ali bi lahko igrali kjerkoli. Začel nas je potiskati v ospredje in nam hkrati dajati tudi neko veljavo in vrednost. Ko si del banda, imaš zelo emocionalen odnos do tega in skupini tudi težko postaviš neko vrednost.
Hkrati smo v tistih časih močno spoštovali skupine, kot so Martin Krpan, Sokoli, in zdelo se nam je, da nikoli ne bomo kot oni. Ko nam je nekdo dal samo za stroške nastopa, smo zadeve takoj pograbili in šli. Toplak je postavil neke normative na terenu, mi pa smo imeli srečo, da smo na ljubljanski sceni poznali ljudi, ki so se ukvarjali s filmom, gledališčem in videospoti. A to je bilo tako v povojih, da si to tisti, ki tega niso doživeli, sploh težko predstavljajo.
Prav zato je bil takrat tudi pogled na glasbo kompletno drugačen. Ljudje so vse doživljali zelo fanovsko oz. ljubiteljsko. Tudi Slovenija se je formirala ravno takrat in ljudje niso ravno razumeli, za kaj gre, a neka generacija nas je začela spremljati in sprejemati kot slovenski band in neki samosvoj, mladi glas.
Kitarist Daniel Gregorčič
Daniel Gregorič: Včasih je bilo drugače. Nekoč so nas managerji učili, danes pa mi učimo naše managerje osnov in potem skupaj sodelujemo naprej.
Alen Steržaj: Največji razkorak je morda v tem, da managerji včasih ne razumejo svoje vloge. Obstajata namreč dva pristopa: na primer booking manager, ki samo dviguje telefon in organizira koncerte, na drugi strani pa je biti manager takega banda kot smo mi, precej več. Tu so še druge stvari, na primer kako projektno razvijati stvari, imeti ideje in biti kreativen. Ne gre samo za prodajanje, ampak za grajenje artikla. In tukaj se včasih ustvari ta razkorak ali pa se morda pokaže pomanjkanje razumevanja.
Jože: Mi prihajamo iz tistih časov, ko je bil naš pogled na glasbo še zelo oseben. Potem pa smo to poskušali implementirati v posel. Še vedno pa je bilo na eni strani malo te osebne in prijateljske plati in malo tega "da se gremo resnega posla". Na srečo smo mi še ujeli nekaj tega, da je bila lahko ta kohezija še na eni in na drugi strani.
Daniel: Imaš različne pristope bandov. Naš band je nastal organsko, imeli smo narejene komade in nato so nas vzeli managerji. Imaš pa managerje, ki band ustvarijo, ter povedo, kaj bo kdo delal, kakšno glasbo bo zasedba ustvarjala in kako bodo kaj posneli. To so nekakšne instantne zadeve.
Organizacije dela in dogovorov za koncerte in obvladovanja financ smo se naučili sami, saj smo to precej časa delali neodvisno od drugih. Toplak nam je rekel, da moramo delati v ameriškem sistemu dela, torej da vsak naredi tisto, kar najbolje zna. In tako je razdelil delo.
Zakaj ste si izbrali ravno ime Big Foot Mama? Je do tega prišlo naključno?
Jože: Na prvem nastopu smo si izbrali to ime, a se kmalu zatem z njim nisem najbolj poistovetil in rekel, da bi bilo dobro, če ga zamenjamo. Gimnazija Šentvid je organizirala naš prvi in drugi koncert, organizatorka pa je, še preden sem ji za napis na plakate povedal novo ime, nanje že napisala Big Foot Mama. Rekel sem ji, naj potem ime pusti na plakatih, saj ga bomo tako ali tako spremenili kasneje. In nato ga nismo spremenili nikoli.
Ime v resnici nima nekega globljega pomena, predstavlja le skupino, ki pa je še danes enaka.
Ko smo začeli ustvarjati svoje avtorske pesmi, smo si želeli ustvarjati izključno v slovenščini. Čeprav smo bili oboževalci različnih skupin, smo želeli biti samosvoji in nismo želeli biti nekdo drug.
Ko pogledate nazaj na svojo kariero, kateri trenutek je bil za vas res prelomnica?
Jože: Do prve plošče BFM sva z Alenom igrala še v zasedbi Perota Lovšina. Ko smo prišli na enega izmed koncertov, je bil oder postavljen sredi trga in ljudje so bili postavljeni precej stran od odra. Igrali smo več pesmi, v nekem trenutku pa je Lovšin predlagal, da zaigramo zadnji komad, ki smo ga posneli in zanj posneli videospot. Rekla sva, da je to samo eden, in sicer Nimfomanka. Rekel je, naj to odigramo, in ko smo začeli igrati skladbo, se je publika dvignila in prišla k odru. Ko sem to videl, se mi je zdelo nemogoče: "Na komade Lovšina sedijo, na naš komad pa so vstali in prišli k odru." V tistem trenutku se mi je prvič zazdelo, da se je nekaj zgodilo. To je bil zame prvi prelom, potem pa se je vse skupaj nadaljevalo.
Daniel: Predvsem bi omenil Križanke leta 1999, ko smo jih napolnili in posneli tudi Led s severa. Takrat se mi je zdelo, da je to to, čeprav se je že prej začelo po različnih koncih Slovenije in smo delali samostojne koncerte.
Alen: Ko smo igrali v Hali Tivoli, smo bili med bandi, ki so igrali na nekem festivalu. Ko je napovedovalka, mislim da Katarina Čas, naštela vse bande – tako slovenske kot hrvaške, ki bodo nastopili ta dan, je celotna dvorana, ko je omenila BFM, zarjula v primerjavi z omembo drugih zasedb. In takrat smo videli, da gre zares.
Daniel: Spomnim se še ene zanimive prelomnice s festivala Rock Otočec leta 1998, ko smo igrali ob sedmih zvečer in je bil še dan. Vsi udeleženci festivala so bili še v šotorih, in ko sem začel igrati riff skladbe Nisem več s tabo, so se na prizorišče pod oder vsule trume ljudi in napolnile prostor.
Alen: Po nastopu na Rock Otočcu je do nas prišel organizator festivala Franci Kek in nam rekel: "Drugo leto boste pa igrali v malce kasnejšem terminu."
Nedavno ste izdali akustične komade iz Cankarjevega doma (preurejene z godali, tolkali, klaviaturami in backvokalisti) na vseh digitalnih platformah. Lahko poveste kaj več o tem projektu?
Alen: Akustika je eno poglavje v naši karieri, na katero tradicionalno nismo mislili oziroma smo ga odlašali za obdobje, ko bomo starejši. Nato pa je prišlo obdobje covida in nas je predčasno postaralo. Takrat je bila edina možnost, da igraš na terenu s sedečo akustiko, in tega smo se tudi lotili.
Nismo vedeli, da imamo to v sebi, a nas je takrat prav potegnilo noter in nam je bilo prav v izziv. Že takrat smo izdali akustično ploščo, kar se je zelo dobro obneslo. To nas je tako potegnilo noter, da smo se odločili, da to dvignemo še na eno višjo raven. Zato smo šli lani v Cankarjev dom, se obdali z godali, perkusijami, backvokalisti in gosti. Vse smo dali še v predstavo višje in se odločili, da moramo to obelodaniti, saj gre za "cukrček" v naši karieri, ki pride zelo redko.
Daniel: Izdajamo tudi CD, vse skupaj pa je na koncertu, s katerim smo tudi obeležili 35. letnico skupine, posnela RTV Slovenija.
Jože: To obdobje je bilo res zanimivo, saj se po našem DNK po telesu teče elektrika. Vedno smo si želeli to delati proti penziji. To obdobje nam je res prineslo priložnost, da s tem poskusimo, a nismo želeli narediti neke kopije. Tu pa je kasneje do izraza prišla še kreativnost in ves ta vpliv, ki ga imamo od vseh skupin, ki smo jih poslušali. Vsak je dodal nekaj svojega, kar je nanj osebno vplivalo. To ni samo akustika, ampak gre za prerez zgodovine skupine, ki se je akumuliral v tej točki, Cankarjev dom pa predstavlja češnjo na torti.
Zoran Čalić: Spomnim se konec devetdesetih let preteklega stoletja, ko se je na MTV pojavil format unplugged in sploh še nisem bil član zasedbe Big Foot Mama. Spomnim se tega obdobja, ko smo vsi to spremljali, in tam sem zasledil te akustične izvedbe, ki so tako dobro zvenele, poleg tega pa so se zgodili tudi nepričakovani obrati in aranžmaji. Lahko bi našteval vse bande in izvajalce, ki so se tam zvrstili: od Rolling Stonesov do Erica Claptona idr.
Takrat se mi je prižgala posebna lučka in sem si rekel, da si tovrstnega formata enkrat želim preizkusiti. Mi smo bili predvsem rockerji, ki smo si želeli elektrike in moč, ki jo ta prinese. A ko malo pogrebeš po akustiki, se ti odpre ena popolnoma druga dimenzija. Na ta način je lahko band prikazal še drugo plat svoje kreative. Ko je prišlo obdobje covida, pa smo dejansko uvideli, da se lahko temu posvetimo. Jaz sem v tem neskončno užival in tudi letos imamo koncerte z gosti, kjer bomo pesmi lahko spet predstavili na ta način.
Nedavno ste objavili tudi že video akustične izvedbe Dež bo spral na YouTube iz Cankarjevega doma, ko ste praznovali 35 let delovanja skupine. Kaj lahko poveste o tej izvedbi, skladbi sami in akustični verziji?
Alen: Skladba je izšla že septembra v električni verziji, a nam ni uspelo posneti videospota. Zato je bila zdaj krasna priložnost, da nadaljujemo promocijo tega komada preko akustike. Iz tega posnetka smo izluščili videospot, tudi na terenu pa se komad dobro prijemlje in se nam zdi, da ima potencial. Gre za rockerski komad Big Foot Mame in na tem področju smo najbolj doma in tudi tako muziko res čutimo. Tudi besedilo se nam zdi zabavno, govori o tem, kako se v stanovanjski soseski zgodi incident in sveže prepleskana fasada dobi velik črn madež. A kmalu vidimo, da bo to dež vse sčasoma spral in gre za nekakšno alegorijo o tem, kako čas na dolgi rok zaceli vse rane.
Kako poteka vaše sodelovanje v bandu? Se kdaj pojavijo kakšna razhajanja?
Alen: Pravzaprav je glasba stvar, pri kateri imamo še najmanj konfliktov. Imamo srečo, da je glasba središče našega delovanja in smo pri tem, vsaj tako se je oblikovalo čez leta, na isti valovni dolžini. Zadnji deset ali 15 let med nami ni nekih večjih bistvenih razhajanj pri kreativi. Lahko se prepiramo o managementu, strategiji, o medijih in ne vem še o čem, ter recimo o tem, kdaj gremo in se vračamo iz nastopov, a kar zadeva glasbo, smo res na isti valovni dolžini.
Akustični projekt iz Cankarjevega doma obenem napoveduje izid koncertnega albuma Klasika iz Cankarja, ki ga boste kmalu prvič ponudili svojim poslušalcem in oboževalcem tudi v fizični obliki – na vinilu in CD.
Jože: 21. marca bo to, kar smo si želeli povedati v Cankarjevem domu, na voljo na vinilu in CD tudi preostalim, ki tega niso imeli možnosti videti in slišati. Na voljo bodo LP, digitalne platforme in streamingi.
Kitarist Zoran Čalić: "Spomnim se konec devetdesetih let preteklega stoletja, ko se je na MTV pojavil format unplugged in sploh še nisem bil član zasedbe Big Foot Mama. Spomnim se tega obdobja, ko smo vsi to spremljali in tam sem zasledil te akustične izvedbe, ki so tako dobro zvenele, poleg tega pa so se zgodili tudi nepričakovani obrati in aranžmaji. Lahko bi našteval vse bande in izvajalce, ki so se tam zvrstili: od Rolling Stonesov do Erica Claptona idr."
Vam je kakšen trenutek, prigoda s kateregakoli koncerta v vseh teh letih kariere še posebej ostal v spominu? Ali pa vas morda presenetil, ganil?
Alen: Najbolj ostanejo v krvi in v spominu veliki koncerti, kot so dvakrat razprodane Stožice, Križanke in koncerti ob obletnicah, ko vedno pripravimo kaj izrednega. Recimo naša 15-letnica je bila zelo famozna, ko so drugi izvajalci igrali naše komade, tudi Siddharta in celo ansambel Lojzeta Slaka. Med njimi so tudi prve Stožice, ki smo jih pripravili ob 25-letnici, ko smo zbrali in nastopili z vsemi gosti, ki so kadarkoli igrali z nami.
Daniel: To so presežki, na terenu pa se je zgodilo ogromno zanimivih stvari. Od tega, da je zmanjkalo elektrike, do tega, da je na nas kapljal dež. Prevrnili so se zvočniki, do tega da smo se prevrnili mi in celo do tega, da se je kdo tako napil, da je cel koncert ležal na tleh. Ali pa je imel kdo tako močnega mačka, da je igral v zaodrju skrit za zaveso. Tudi na oder so priletele različne stvari, ki jih hranimo v našem prostoru za vaje.
Zoran: Posebno se spomnim Stožic, ki smo jih prestavili zaradi epidemije covida. Ko smo nastopali tisto pomlad (leta 2022), ko je bilo epidemije konec, me je to tako zelo butnilo. Na odru sem se počutil, kot da sem tri metre nad tlemi, saj nas je nosila ta publika, ki je z entuziazmom komaj čakala na ves ta bandovski vrvež. Spomnim se, ko sem pred koncertom videl avtobuse iz vseh delov države in sem se zavedel, koliko to pomeni ljudem, skoraj toliko kot meni, ki mi to pomeni največ na svetu. In ko sem tako videl in to doživel kot potrditev za svoje delo, mi je ta koncert zacelil vse rane in dal motivacijo za nadaljnje delo. To je bila res prelomnica z mojega zornega kota.
Jože: Če bandu uspe preživeti tovrstna zahtevna obdobja in gre po vseh teh letih ponovno na oder z nekim entuziazmom in željo, ko se vse zdi kot ponovno rojstvo, potem ugotoviš, da ti to res predstavlja način življenja, ki ga živiš, in so se ti zaradi skupine zgodile res močne emocionalne stvari. Gre za res močno stvar in zelo močno povezavo.
V času vašega delovanja se je vaša začetna postava malce spremenila. Je to v tistem času pretreslo skupino ali pa ji je morda to pomagalo, da so se preostali člani znova poenotili in usmerili na pot, za katero so menili, da je v tistem obdobju zanjo najboljša?
Jože: Pravzaprav mi niti nismo imeli neke večje menjave članov. In to, da tako dolgo obdobje ostaneš skupaj, je prava redkost.
Kako zahtevno je sicer usklajevanje želja, pogledov na glasbeni in poslovni razvoj ter tudi usklajevanje glede prihodnosti skupine, ko je v njej več članov, vsak izmed njih pa ima neki svoj pogled?
Alen: Včasih je to usklajevanje težko. Razhajanja se začnejo, ko se spremenijo karakterji članov, v smislu, da začneš z neko skupno vizijo in odnosom do dela, potem pa se z leti karakterno vsak razvije v svojo smer. Vprašanje potem je, koliko si po desetih letih sploh še kompatibilen. Vsake toliko se lahko zgodi, da kdo spremeni svojo pot in svojo smer. Logično je, da to pretrese band do neke mere, ker si bil navajen skupaj nastopati in so bili te forme navajeni tudi ljudje, a mi smo imeli to srečo, da smo lahko normalno in suvereno zadevo peljali naprej.
V bistvu so to mediji bolj izpostavljali kot mi. Še zdaj to včasih izpostavljajo, a to je že preživeta in že zdavnaj zaključena zadeva.
Daniel: V našem primeru je prišlo do razhajanja predvsem v pogledu na glasbo, zato je tudi leta 2001 prišlo do premora skupine in so se nato zadeve razvile, tako kot so se.
Jože: Veš kako pravijo? "Vsaka stvar je za nekaj dobra". Prišli smo do neke točke, ko se nam je zdelo, da je najbolj normalno, da vsak pove, kaj si misli. In če je bila želja, da bi bila lahko pot drugačna in se nekdo ne vidi v naši sredini, je imel prosto pot. Iz tega pa se je kljub temu izcimilo nekaj dobrega, ker je k skupini prišel Zoki (Zoran Čalić), ki je dal neki svoj pogled in energijo, ki sta nas morda veliko bolj združila. Ta kohezija je tako postala še močnejša. Tudi nam štirim se je potem zdelo, da moramo še bolj stopiti skupaj, če želimo to stvar čuvati in še naprej ohranjati. Vse skupaj je šlo v neko krasno smer, ki jo ohranjamo še danes.
Se vam zdi, da se mora pevec ali pa lider skupine prevečkrat izpostavljati?
Daniel: Smo Big Foot Mama in ne Grega Skočir & Big Foot Mama. To jaz zagovarjam vedno in zagotovo tudi preostali člani, čeprav se že dolgo nismo pogovarjali o tem. Dokler bomo znali stopiti skupaj, bo šla ta skupina naprej in bomo ostali band Big Foot Mama. Ostala bo ta energija in ta formula bo šla naprej. Takoj ko se bo začelo nekaj drugače, stvar ne bo več funkcionirala. Zagotovo pa je za mediji in publiko normalno, da izpostavljajo pevca. Pevci komunicirajo verbalno s publiko in oni z njim verbalno nazaj. On ne drži kitare ali pa bobnarskih palčk, zato je seveda pevec tisti, na katerega je usmerjen fokus, ga ljudje gledajo in z njimi vzpostavlja to retoriko.
To je normalno. Tudi mediji so ugotovili, da če dajo na naslovnico celoten band, se stvar slabše prodaja, kot če dajo na naslovnico samo en obraz, recimo samo Grega. Tudi to se je že dogajalo in včasih jim uspe, a kljub temu poskušamo dati vedeti, da gre za Big Foot Mamo, torej ekipo ljudi, da vse to pride ven.
Alen: Imamo tudi to srečo, da je tudi Grega ta, ki zavrača to, da bi bil izpostavljen samo on. Tudi on se počuti kot del ekipe. Ponavadi je težava pri skupinah, ko se pevcem dejansko tako dvignejo krila, da imajo občutek, da so oni ta falcon. In potem jih začne vleči drugam in v druge sfere, kar smo že dostikrat videli pri svetovno znanih skupinah. Je pa dejstvo in povsem naravno, da je pevec najbolj na udaru.
Daniel: Vprašanje je tudi, kakšna je vloga pevca. Ali je samo pevec, ali je tudi avtor pesmi. Ali je on tisti, na katerem vse sloni. Če so te moči prerazporejene, je dosti lažje.
Alen: Pevci, ki so bili tudi avtorji, so šli sčasoma in na dolgi rok na svoje.
Daniel: Tudi člani svetovno znanih bandov, kot so Rolling Stonesi in The Beatles, so zanimivi, ker ima vsak še svoj projekt, svoje koncerte in CD. So tako močne osebnosti in avtorji, da imajo ali pa so imeli vzporedno poleg skupine še svoje samostojne kariere.
Jože: Nič pa ni tako močnega kot band. Nihče posamično nima tako velike moči in priljubljenosti, kot jo ima skupina kot celota. Grega je vedno zagovarjal to kohezijo med nami, da nastopamo kot band, in je to vedno želel čuvati. Vedno je rekel, da je tudi on sam član banda. Vsak izmed nas ve, kakšna je njegova pozicija v skupini. To se mi zdi v bandu zelo pomembno.
Ste kdaj čutili, da je treba, da je v skupini nekdo "lider", ki skupino povleče naprej, ali pri vaši zasedbi vse poteka demokratično in se za vsako naslednjo potezo odločate skupaj?
Alen: Odvisno od teme in od predmeta. Vsak izmed nas se na nekem področju bolj spozna na stvari in zato poslušamo drug drugega, ko nekdo več ve o določeni stvari. Prav posebnega vodje v našem bandu ni. V tem pogledu smo bolj socialistično naravnani (smeh, op. a.).
Jože: V vseh teh letih smo prišli do te točke, da se zelo dobro poznamo in razumemo situacije, da nekoga ne siliš v nekaj in z glavo skozi zid. Treba je vsakega poslušati in poiskati neko sredino. Škoda bi bila, da se kdo ne bi dobro počutil v neki ideji, za katero se odločimo.
Kako je vaše občinstvo sprejelo vaš izlet in preplet vaše zvrsti z narodnozabavno glasbo (spomnimo se sodelovanja z ansamblom Lojzeta Slaka leta 2005)? Ste to načrtovali ali se je večina stvari zgodila spontano?
Alen: Konketen primer s Slakom (Lojzetom Slakom, op. a.) se je zgodil kot nekakšna fora oziroma kot eksperiment, saj smo bili najprej prepričani, da Slak ne bo pripravljen na sodelovanje. Seveda nismo vedeli, kako se bodo ljudje na to odzvali. Tradicionalno sta si bila rock in narodno-zabavna glasba na nasprotnih bregovih in tega povezovanja si takrat nihče ni mogel zamisliti. Ker pa smo to naredili kot neki eksperiment, se je nekako razvilo, da je Slak te komade posvojil in jih izvajal tudi na svojih koncertih, v sami špici svojih nastopov.
Dejansko se je zgodilo to, da je skrajni del rockerskega občinstva oz. tistih strogih zagovornikov rock glasbe rekel, da je to velik poraz in smo se jim morda v njihovih očeh zamerili. Ampak mislim, da se je čas tako spremenil, da na splošno ljudje na to ne gledajo le z dveh bregov, ampak bolj iz pozicije, ali jim je nekaj dobro ali pa jim ni dobro. In to jim je bilo dobro.
Vedno bolj se v ospredje postavlja vprašanje, ko želiš iti ven iz svojih okvirjev. Po eni strani se ne želiš preveč zasidrati v svojem žanru, ker si potem vedno isti. Ali pa greš v eksperimente in lahko postaneš nekaj drugega ter tvegaš, da nisi več to, kar si bil oziroma po čem so te oboževalci poznali. A to morda bolj govorijo tisti ljudje, ki ne poznajo in ne razumejo dinamike skupine. Morda je bilo sodelovanje s Slakom za nekatere manj sporno, kot ko smo na naši četrti plošči Doba norih, kjer smo eksperimentirali z zelo drugačnimi, ne našimi rockerskimi žanri, recimo v disco in elektronskimi žanri.
Tudi mi smo se takrat morali pogledati v ogledalo, a mislim, da je to za band, ki dela dolgoročno, dobro. Vsi svetovni bandi so šli skozi te faze.
Postali ste tudi prvi slovenski rock bend, ki je razprodal največjo koncertno dvorano v Sloveniji. Mediji so takrat poročali o zgodovinskem prazniku slovenskega rock'n'rolla. Kako danes gledate na ta dosežek?
Alen: Velikokrat smo orali ledino in mislim, da smo tudi kot prvi rockerski band napolnili Križanke v 90. letih. Takrat noben slovenski band ni igral v Križankah, tako kot danes, ko lahko Križanke dela skoraj vsak izvajalec. To je bila velika prelomnica za našo skupino.
Občutki so bili fenomenalni, ko imaš pred sabo toliko ljudi, ki na pamet pojejo tvoje komade. To so emocije, ki so nezamenljive in jih ne moreš doživeti nikjer drugje. Po drugi strani pa gre tudi za osebnostni kontraučinek. Namreč, ko razprodaš take dvorane, polne ljudi, in se vrneš domov med štiri stene, si tako prazen in izčrpan, da se v bistvu vprašaš: "Kaj sem sploh naredil? Ali je to sploh to?" Greš bolj v globino in se sprašuješ, kaj je sploh smisel tega, kar počneš. Ko prideš domov, si izžet. A to je seveda samo trenutni vzgib.
Sprva na te stvari gledaš kot na neko željo, si tega želiš in si misliš, da boš vsemogočen, ko boš to dosegel. V resnici si kot faraon, a samo v tistem trenutku, ko si na odru, že naslednji dan, ko se vrneš domov, pa ne več, ko je treba spet iti v trgovino in posesati po stanovanju.
Jože: Gre ta popoln čustveni roller coaster.
A kljub temu ostajate prizemljeni.
Alen: Nimaš druge možnosti. V to te prisili okolje. Če delaš na dolgi rok, pridejo vzponi in padci. Recimo po napolnjenih Križankah zagotovo pride padec in se znova prevprašuješ, kaj si sploh naredil. A kmalu ugotoviš, da je to nekaj naravnega, in ko se na to navadiš, veš, da boš to prebrodil, če spet pride kriza.
Daniel: Igrati zvezdnika in visoko letati v Sloveniji je popolnoma nesmiselno. Velika razlika je biti zvezda v Sloveniji ali pa nekje drugje v tujini. Treba je imeti trdna tla in biti prizemljen ter se vedno znova dokazovati s polnimi dvoranami, dobrimi komadi in s tem, da si tega še želiš in v to vlagaš energijo.
Jože: Zelo pomembno je, da ostajaš na tleh. Da ti je jasno, kje je zemlja in kje si in kdo si ti. V resnici te začnejo poveličevati drugi in v istem trenutku, ko se to zgodi, te že začnejo tlačiti k tlom. Najbolj pomembno je, da ostaneš pokončen, hodiš po svoji "špuri", tvoja hrbtenica ostane hrbtenica in se ne uklanjaš drugim.
Kako se, posebej po novih projektih (na primer izdaji albumov), spopadate s kritiki in s spletnimi komentatorji, ki morda niso najbolj navdušeni nad vašim novim materialom? Ali pa so morda od vas pričakovali kaj drugega?
Daniel: Včasih je bilo tega veliko več, tega "pametovanja" danes skoraj več ne opazim. Zdaj smo nekaj že pokazali in dokazali, kaj smo naredili in dosegli. Imamo neki status, ki smo si ga pridobili. Težko nas danes kdo provocira.
Alen: Spletnih forumov in komentarjev pod objavami ne spremljamo. To se mi zdi čisto brezpredmetno.
Jože: Ljudje pač imajo svoje mnenje in naj povedo, kaj si mislijo. Nam petim se zdi najpomembnejše, kaj si mislimo mi. Če menimo, da je neka pot za nas prava, ji bomo sledili. Če drugi mislijo drugače, je to njihova stvar.
Alen: Ko si enkrat tako velik band, je iluzorno misliti, da ti bo uspelo zadovoljiti vse. Poleg tega nas poslušajo tri generacije, od najmlajših do najstarejših. Jasno je, da ima vsak svoje ideale in svoje najljubše komade skupine.
Kako gledate na novo generacijo mladih in obetajočih skupin? Je prihodnost rocka v Sloveniji v varnih rokah?
Alen: Pozdravljamo to, da se scena razvija. Bilo je dolgo obdobje, ko je bila nova slovenska scena v mrtvilu. Kar več deset ali 15, 20 let, ko sta bili samo ali Siddharta ali pa Big Foot Mama. Zdaj se je to malo razširilo, kar je dobro.
Res je morda, novodobne glasbe mladih zasedb ne razumemo tako dobro, ker smo iz drugega časovnega obdobja in so tukaj drugi pristopi. Razumemo se v redu in tudi oni nas spoštujejo in na nas gledajo kot na neke očake, ki so dolgo pred njimi orali ledino, in to nam dajo tudi vedeti.
Jože: Dejansko podpiramo vsakogar, ki se ukvarja z glasbo in ki ima povedati kaj svojega. Ne morem pa primerjati današnjih mladih zasedb z nami. To ne gre, ker gre za popolnoma drug svet.
Alen: Mi smo si kariero ustvarjali pred internetizacijo glasbe in to je velika razlika, oni pa so zdaj v času, ko so medijski kanali popolnoma drugi in obvladajo družbena omrežja. Glede tega smo mi zelo konservativni in vse to poskušamo kompenzirati s svojo legendarnostjo.
Ali ste kdaj v obdobju svojega ustvarjanja občutili kakšno rivalstvo med (predvsem rock) zasedbami?
Alen: To pa so nam želeli podtakniti. Mediji radi vidijo kri, kot smo govorili že prej. Ko smo bili na vrhu scene in je na sceno prišla Siddharta, so jih vsi videli kot nove prišleke v odnosu do nas. "Kdo je zdaj boljši? Kaj bo pa zdaj?" in podobno. K sreči smo tako mi kot Siddharta taki, da tega ne priznavamo in se nam to zdi otročje. Kot odgovor na vse to smo se združili v nogometno ekipo in izzvali novinarje, ki so pisali tovrstne stvari, na nogometno tekmo, kjer smo jih seveda premagali (smeh, op. a.).
Zoran: Gre za zdravo konkurenco, ne gre za neko bolno ljubosumje. Tu smo vsi na kupu, izmenjujejo se ideje, spremljamo se in to je za sceno fenomenalno. To je velik plus in tu ni nekega nezdravega pristopa ali pa, da ti nekdo nečesa ne privošči. Drug drugega motiviramo.
Daniel: Včasih so bili oboževalci strogo ločeni pri obeh zasedbah, danes pa si upam trditi, da 80 ali 90 odstotkov oboževalcev obožuje tako Siddharto in Big Foot Mamo. Večji del je takih, ki hodi na koncerte obojih. So pa tudi orto oboževalci, ki poslušajo samo eno ali drugo zasedbo in nam to tudi pridejo povedat.
Kakšni so načrti skupine za prihodnost? Počasi, a vztrajno se skupina bliža 40-letnici delovanja.
Jože: Srbski igralci bi rekli: "Preživljeti v zdravlju i radu." Torej preživeti v delu in zdravju, da bomo živi in zdravi in da bomo lahko še naprej delali to, kar smo si do zdaj zamislili.
Daniel: Načrti zagotovo obstajajo. Zagotovo nas prihodnje leto čaka nova avtorska plošča, material je že tukaj in tudi komadi se ustvarjajo ter se že pospešeno dela na vsem tem.
Kaj bi svetovali mladim glasbenikom, ki si želijo podobne kariere kot vi?
Jože: Naj ostane(jo) zvest(i) sam(i) sebi in dela(jo) tisto, kar želi(jo) delati in ustvarjati. Da se ne uklanja(jo) stvarem, ki prihajajo iz okolja.
Daniel: Da zrastejo organsko in delajo tisto, kar jim je kul in kar čutijo. Naj furajo svojo "špuro" in ekspresionirajo sami sebe ter ne poskušajo biti "isti kot drugi". Moraš se razlikovati od drugih, če se želiš prijeti "na sceni".
Preberite še:
