Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
1. 6. 2012,
12.52

Osveženo pred

10 mesecev, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Kino Otok

Petek, 1. 6. 2012, 12.52

10 mesecev, 2 tedna

V Izoli divjina, kjer življenje teče drugače

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Na drugem dnevu festivala Kino Otok nam je svoj svet divjine, stare šare in nevsakdanjih ljudi predstavil britanski cineast in nenavadni filmski ustvarjalec Ben Rivers.

Medtem ko se na ulicah našega malega mediteranskega mesta sprehaja pisana paleta ljudi – nekateri po opravkih, nakupih, drugi se v prelepem sončnem dnevu na terasah kavarn razvajajo s kavo ali sladoledom, tretji pa že uživajo na plaži, se v filmih Bena Riversa dogaja nekaj popolnoma drugačnega …

Na festivalu Kino Otok gostujoči britanski režiser je včeraj v temi Art kina Odeon predstavil zbirko svojih nekonvencionalnih kratkih filmov, v katerih raziskuje neznane divje pokrajine in hkrati riše slike ljudi, ki skušajo z odmikom od družbeno sprejemljivega življenja najti svoj košček sveta. V prvem filmu O, svoboda! je mogoče videti družino v naravi, prosto tekajoče živali, otroke z nenavadnimi maskami, ki se igrajo s kupi smeti, To je moja zemlja slika intimen portret Jaka Williamsa, ki si je življenje ustvaril sam sredi škotskih širjav, v filmu Svet osvobojen navad pa je Rivers dokumentiral življenje svojega prijatelja in njegovega očeta, ki živi v hiši, kamor zaradi kupov navlake ni mogoče postaviti niti kavča. Svojevrstna etnografija z edinstveno fotografijo, ki ji pridih nekonvencionalnega doda še zvok, neusklajen s sliko.

Ben Rivers svoje filme snema analogno s 16-milimetrskim filmom. Kot je ob projekciji povedal sam, mu je tovrstna tehnika pri srcu predvsem zato, ker je ne more nadzorovati, zato končni izid ni točno tak, kot bi mogoče pričakoval. Družine, ki jih portretira, obišče na domu, z njimi živi, jim pomaga pri vsakodnevnih opravilih, rezultat njegovega dela pa so avantgardno-eksperimentalni filmi, ki si jih je kljub konkretni temi mogoče razlagati na vrsto načinov. "Nikoli sicer ne razmišljam o metaforah, temveč le o konkretnih stvareh." Na filmskem festivalu v Rotterdamu nagrajeni režiser bo danes na Kinu Otok predstavil tudi svoj celovečerec Dve leti na morju, v katerem portretira življenje Jaka Williamsa, s katerim se je ukvarjal že v zgoraj omenjenem filmu.

Od šare do čudovite perzijske arhitekture

Le nekaj ur za popotovanjem v dežele Bena Riversa, ko je Izolo že ovilo zvezdnato nebo, je projekcijo na Manziolijevem trgu doživel iranski film Začasne poroke režiserja Reza Serkaniana, ki se tudi sam trenutno mudi na naši Obali. Gre za tenkočutno, v tančico skrivnostnosti zavito pripoved o iranskem načinu življenja, strahu pred prepovedanim, a obenem želji po okušanju svobode, zatirani spolnosti, spolnih vlogah, vlogi žensk in odnosu do njih, vraževerju, kompleksnih odnosih in navsezadnje stereotipih, ki jih do te dežele goji Zahod (več o filmu si lahko preberete v spodnji recenziji).

S Preprostim življenjem se je režiser na Kino Otok vrnil po tem, ko je enkrat že gostoval kot mentor delavnice in je pred sinočnjo projekcijo z navdušenjem pripomnil, da mu je v Izoli zelo všeč. Gledalcem je zaupal, da je film o iranski kulturi posnel zato, ker je tam odraščal, ker ima nanjo veliko spominov, hkrati pa se čuti tudi poklicanega, da o njej spregovori. Kot pravi sam, se lahko s tem dotakne stereotipov, ki o Iranu obstajajo, hkrati pa tematizira ljubezen, ki je tako ali tako nekaj univerzalnega.

Večer končali z zaušnico kapitalizmu

Malce pred dogajanjem na Maziolijevem trgu je avstrijski režiser Michael Glawogger na drugem prizorišču predstavil svoj dokumentarni film o prostituciji na različnih koncih sveta z naslovom Glorija Kurb (oceno filma si lahko preberete spodaj), na Svetilniku je glasbe željne zabavala jazz zasedba Areia, filmski večer pa se je pod milim nebom končal z nadrealistično komedijo, ki jo je v šestdesetih posnel francoski režiser Jacques Tati. Za film, v katerem na sebi lasten način portretira absurdnost kapitalizma in navade potrošništva, sodobni svet, kjer vsi delamo in živimi tako rekoč v izložbah, je Tati porabil več let, zanj zgradil celo pravo mestece, na koncu pa zaradi njega obubožal. Kljub temu da je film star že več desetletji, še vedno ostaja nenavadno aktualen.

Ne spreglejte