SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Rok Prašnikar: Kdo se upa pomeriti v pikadu?

1

termometer

Mladenič, ki se je v naslovnega junaka prelevil v filmu Zoran, moj nečak idiot, o največjih izzivih filma, njegovih malih radostih in o tem, zakaj bi se moral skoraj odpovedati Akademiji.

"Rok je sposoben izjemne koncentracije, kar je pri igralcih te starosti redkost. V njegovih očeh se skriva nekaj posebnega. Je kot žival; ko so kamere ugasnjene, je popolnoma normalen, ko pa sliši besedo akcija, se popolnoma spremeni. Pojavi se nenavadna iskrica. Mislim, da je to čudovit način igre," pravi goriški režiser Matteo Oleotto, ki je mladeniču Roku Prašnikarju ponudil možnost sodelovanja v svojem filmu – filmu, s katerim sta celovečerni prvenec doživela oba.

Rok, ki je letos končal dramsko-gledališko smer na gimnaziji Nova Gorica, se je tako v italijansko-slovenski koprodukciji Zoran, moj nečak idiot, ki je slavila v Benetkah, dve vesni pa si je prislužila tudi v Portorožu, prelevil v naslovnega junaka, prisrčnega, inteligentnega, a tudi sramežljivega fantiča, ki zaradi smrti svoje babice pristane v oskrbi svojega hladnega, ignorantskega strica Paola.

"Zoran in Paolo sta kot plus in minus, ki se privlačita," razmišlja Rok. "Ker sta si tako različna, sta drug drugemu zanimiva. Paolo v Zoranu vidi nekaj dobrega, tisto, kar pri sebi ne – nedolžnost, iskrenost, prijaznost."

"Zoran je nastal tako, da je vsak nekaj prispeval" In ravno to, kako si je Oleotto s svojimi soscenaristi zamislil Zoranov lik, se zdi mlademu igralcu najbolj zanimivo. "Zoran je res nekaj drugačnega, je poseben in fascinanten. Govori drugačno italijanščino kot preostali – tisto, ki se je je naučil sam. Tudi njegov stric Paolo je zelo smešen – opaziti je mogoče, da je osamljen, hkrati pa za to, da ne bi bil, ne naredi nič. Ne bo se potrudil in se dobil s prijateljem, raje ga bo zavrnil. Zoran je nasprotje – vsili se v njegovo zasebnost. Paolo je tako prisiljen, da se zbudi, z nekom druži, in s tem ga Zoran spodi ven iz njegove glave."

Rok se je moral za upodobitev Zorana naučiti italijansko, pri čemer mu je pomagala Oleottova žena. "Zoran že sam po sebi govori drugače, gleda drugače, se vede drugače – in to, da sem moral vse skupaj interpretirati še v italijanskem jeziku, ki mi ni toliko poznan, je bilo najtežje."

Nenavadno italijanščino je mladenič združil še s čudovito fizično igro, pri ustvarjanju lika, ki bi lahko obstajal zunaj prostora in časa, pa mu je pomagala tako rekoč celotna filma ekipa. "Oni so dali ideje, inspiracijo: Zoran nosi očala, torej to nekaj pomeni, pomagali sta seveda tudi maska in kostumografija, nekaj zamisli mi je dal Matteo, pomagal pa je tudi Giuseppe Battiston (Paolo, op. p.), ki je v Italiji velika zvezda. Zoran je nastal tako, da je vsak nekaj prispeval."

"Matteovo pridigo sem si dobro zapomnil" Kot pravi sam, ima Rok zelo rad šport, še posebej košarko. "Nisem ravno dovolj velik, je pa roka za koš od daleč," na pol v šali na pol zares pravi zgovorni igralec. In verjetno mu ravno zato toliko pomeni, da se je moral za vlogo Zorana naučiti igrati pikado. "Oleotto mi je dal pikado in rekel, vadi! Vadil sem in na koncu sem res dobro metal. Tudi v filmu se nekajkrat vidi, kako zadanem center. Res verjamem, da sem postal zelo dober igralec pikada," ponosno reče in doda, da bi takoj izzval svoje prijatelje, če bi se ti le upali pomeriti z Zoranom.

In ker mladost že sama po sebi tu in tam pripelje tudi do nespametnosti, je energični igralec, ki je v resnici pravo, a še vedno simpatično nasprotje svojega lika, med snemanjem filma doživel lekcijo, ki je ne bo nikoli pozabil. Na eno od snemanj je namreč prišel uro prepozno – Matteo ga je seveda okaral, nato pa ga odpeljal na pivo. "Skušal sem mu pojasniti, da je ta film zanj izjemna priložnost in da ima do konca življenja še ogromno možnosti, da počne vse, kar se mu zljubi, teh 40 dni snemanja pa naj zdrži. Navsezadnje se take priložnosti ne pojavijo kar tako," se spominja Oleotto. "Moraš razumeti, kaj so tvoje prioritete. Govoril sem dve uri, on je bil tiho, mislim pa, da je od tega nekaj odnesel."

"Matteovo pridigo sem si dobro zapomnil. Bilo je vzgojno. Vem, da tega ne smem več narediti," v smehu pravi Rok. "Matteo je sicer super režiser. Daje ti jasne napotke, pove, kaj ni bilo v redu, in zahteva, da ponoviš. Všeč mi je, da je iskren. Je super človek, fino je bilo delati z njim." Težavica po imenu matura Rok Prašnikar je sicer eden tistih mladeničev, ki so ljubezen do igre odkrili že kot otroci, in ravno zato je obiskoval dramsko-gledališko smer gimnazije Nova Gorica, letos pa so ga sprejeli tudi na AGRFT. A ko se je mladenič z nami pogovarjal še na Festivalu slovenskega filma, ga je pestila majcena težavica. "Ta težavica se imenuje matura. Zdi se mi škoda, da narediš sprejemne izpite, potem pa vse pokvari neka matematika, ki je na maturi ne opraviš. Je pa pomembna, matura mora biti, se strinjam. No, pa saj sem si sam kriv," je v Portorožu razmišljal mladenič, kakšne štiri dni pozneje pa ga je vendarle razveselila novica, da je maturo v drugem roku vendarle opravil.

Rok, ki uživa tako na odru kot pred kamero, priznava, da je kot ljubitelj filma predvsem velik nostalgik – med vzornike na primer prišteva Jamesa Stewarta in Jamesa Deana, zelo rad ima stare filme. "Življenje imam organizirano po mesecih – prosti čas si organiziram tako, da enkrat gledam filme šestdesetih, nato sedemdesetih, osemdesetih …"

In kaj mu bo prinesla prihodnost? "Zdi se mi dobro, da sem zdaj vpleten v ta filmski svet, poznam veliko ljudi. Kot igralcu se mi zdi pomembno, da igraš malo drugačne, tudi med seboj različne vloge. Da nisi vse življenje le en in isti lik."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin