OCENA FILMA: Vse je izgubljeno

"Vse sem naredil, da bi bil dober, da bi bil prijazen, da bi imel prav. Toda zdaj je vse izgubljeno – vse, razen duše in telesa." To so prve in skoraj edine besede, ki jih v odlični akcijski monodrami Vse je izgubljeno (All Is Lost), ki jo je po svojem scenariju posnel J. C. Chandor, izreče Robert Redford. Človek, ki sredi Indijskega oceana obtiči na potapljajoči se jadrnici, in film z Redfordom v vrhunski igralski (in za njegova leta fizični) kondiciji ne potrebujeta besed.

Sedeminsedemdesetletni Redford igra moža brez imena, našega človeka. Ko se Our Man na začetku filma prebudi, odkrije, da je v njegovo barko trčil ladijski zabojnik in da skozi luknjo v podpalubje priteka voda. Luknjo na jadrnici poskuša zakrpati, vendar gledalci že slutimo, da je vse izgubljeno, če že ne vse, pa vsaj veliko. Zalog za preživetje ima malo, navigacijska oprema in radijske povezave ne delujejo, približuje se neurje. Boj za preživetje, boj proti naravi, se lahko začne. Besede so odveč, pomorščak jih varčuje za poslovilno pismo, za čas, ko mu bo zmanjkalo pitne vode in hrane in ko se bo sprijaznil s tem, da bo izgubil še tisto malo, kar ima. Dokler ima upanje, duša še ne bo zapustila telesa, toda upanja je vsak dan manj.

Vse je izgubljeno so številni oklicali za Gravitacijo na morju. Povsem upravičeno. Oba filma sta tehnično izpopolnjeni akcijski drami, ki obravnavata podobne teme in nas brez odvečnega balasta posrkata v zgodbo, alegorijo življenja, v središču katere je človek. Vse je izgubljeno je vizualno nekoliko manj razburljiv, napreden in kompleksen film od Cuaronove vesoljske mojstrovine, a zato nič manj napet. In to kljub temu, da je zaplet še bolj preprost kot pri Gravitaciji, da karakternega razvoja lika praktično ni in da o nemem protagonistu ne izvemo popolnoma ničesar – ne imena, ne poklica, ne tega, ali je imel družino. Sinopsis bi se lahko glasil: starec in morje.

Plovba je predvidljiva: Redfordov rešilni čoln obkolijo morski psi, posadka ladje, ki odpelje mimo, ga ne opazi, odpove mu oprema. Režiser in igralec nam lik približata skozi povsem banalne aktivnosti: pomorščaka spremljamo med spanjem, hranjenjem in preučevanjem zemljevida. Vse to bi lahko počel pred trkom z zabojnikom, iz katerega priplavajo športni copati (ti spominjajo na naftni madež ali kri, ki bi se razlila po morski gladini). Vsak dan je enak, vsak dan je boj za preživetje, vsak dan je bližje smrti. Spreminja se samo vreme, a se še to ponavlja – vedno znova se mora spopadati z nevihtami. Mar nismo v tem čolnu vsi?

Sporočilo je, tako kot pri Gravitaciji, optimistično – pomembno je, da se ne vdamo v usodo –, le da se Chandorjev film bolj konkretno dotakne smrti. Če je astronavtka Ryan do konca ohranjala upanje na srečen razplet, je neimenovan pomorščak tako ali drugače na koncu svoje življenjske poti. Film lahko primerjamo še z eno mojstrovino: Vse je izgubljeno je Pijevo življenje brez tigra, z manjšim številom posebnih učinkov in z veliko manj upanja na junakovo preživetje. Naslov filma bi se lahko glasil Redfordova smrt.

Redford je duša in telo filma. Pomorščaka bolj uteleša kot igra, in to brez trohice ega, ki bi ga pričakovali od hollywoodski ikone (ki pa je, ne smemo pozabiti, s festivalom Sundance naredila več za ameriški neodvisni film kot katerikoli drug posameznik). Res pa je, da je bil Redford od nekdaj prizemljen zvezdnik, ki je bežal od slave, torej Our Man, le da na velikem platnu že dolgo ni bil tako dober. Njegova igra je minimalistična, v filmu ni nobenih velikih "oskarjevskih" trenutkov. Tomu Hanksu je v Brodolomcu družbo delala vsaj žoga, da somalijskih piratov v Kapitanu Phillipsu niti ne omenjam. Če bi naš pomorščak srečal pirata Muso, bi ga najverjetneje kar objel.

Kot zanimivost: Redford, ki se je v zadnjih desetletjih posvečal predvsem režiji in vodenju Sundancea, še nikoli ni prejel oskarja za igro. Leta 1981 ga je prejel za režijo Navadnih ljudi (priznajmo si, tistega leta bi si ga za režijo Pobesnelega bika veliko bolj zaslužil Martin Scorsese), toda igralskega še nima. Vem, da so nagrade drugotnega pomena, vendar še ni vse izgubljeno. Če že ne za igro, bi mu lahko Akademija podelila vsaj časten kipec za posebne dosežke na področju kaskaderstva. Ne boste verjeli, toda Redford, sicer izkušen pomorščak, je skoraj vse prizore posnel sam!

Najpametneje, kar je lahko storil, pa je, da se ni vpletal v režijo in da je krmilo prepustil J. C. Chandorju. Vse je izgubljeno je njegov film. Chandor, ki si je z Velikim padcem, svojim celovečernim prvencem in najboljšim igranim filmom o vzrokih za nedavno finančno krizo, prislužil nominacijo za oskarja za najboljši izvirni scenarij, se izkaže z očesom za detajle in dobrim občutkom za ritem. Slog snemanja je realističen in nevpadljiv, fotografija je vrhunska, kamera se prilagaja vremenskim okoliščinam. Med prevračanjem barke imamo občutek, kot da smo se z Redfordom znašli v barki, na njej in pogosto tudi pod njo.

Film učinkuje kot akcija in kot drama, toda če bi moral izbirati med obema žanroma, bi brez pomisleka izbral dramo. Minimalistična monodrama, v kateri ne govorijo. Na to bodite pozorni, preden boste kupili vstopnico, sicer se vam bo sto minut precej vleklo, s svojim početjem pa boste motili druge v dvorani. Dekle, ki je sedelo pred menoj in se kratkočasilo s pregledom zbirke fotografij na svojem mobilnem telefonu, si lahko sama izračuna, koliko je plačala za ogled posamezne fotografije. Gospoda za menoj, "pomorščaka" Redfordovih let, sta med filmom nenehno klepetala in delila svoje znanje o pomorstvu z drugimi gledalci, medtem ko sta se njuni ženi očitno odpravili po prazničnih nakupih. Bolje bi bilo, če bi šla na deci rujnega.

A pustimo te neprijetnosti ob strani. Z njimi sem vas želel samo opozoriti, da film ni za vsakogar. Če ste v mlajših letih oboževali Redforda, še ne pomeni, da vam bo film všeč, oboževati morate tudi filme, ki si upajo biti drugačni. Vse je izgubljeno je primer takšnega filma. To, da v njem igra Robert Redford, je samo dodaten plus.