SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Specialec

4

termometer

Premetena drama o pripadniku elitne skupine izraelskih policistov, ki se mora spopasti s skupino radikalnih revolucionarjev, na izviren način opozori na številna nasprotja sodobne izraelske družbe.

Na koga ali kaj najprej pomislite, ko vam nekdo omeni Izraelca ali Izrael, če ne štejejo konkretna imena? Točno – na Palestinca oziroma Palestino. Zadnjega pol stoletja gre pač za enega najbolj konfliktnih območij na svetu, za konflikt pa sta vedno potrebna (vsaj) dva, v tem primeru so to Izraelci in Palestinci. O krivdi in odgovornosti na tem mestu ne bi razpravljali, saj o tem ne govori niti Specialec (Ha-shoter), celovečerni prvenec izraelskega režiserja in scenarista Nadava Lapida. Še več, v filmu ni z izjemo statistov nobenega Palestinca. Čeprav gre za študijo konfliktov v izraelski družbi, Palestinci v Specialcu praktično ne nastopajo.

Kljub temu gledalci nikoli ne pozabimo, kje se zgodba, razdeljena na dva dela, odvija, kar prispeva k napetemu ozračju tudi v prvem delu filma, ki naj bi bil bolj umirjen. V njem spoznamo karizmatičnega mišičnjaka Jarona (Yiftach Klein), člana elitne protiteroristične skupine policistov, ki z ženo vsak čas pričakuje rojstvo prvorojenke. Ko Jaron ne skrbi za svojo visoko nosečo življenjsko sopotnico, se tudi v prostem času druži z drugimi člani tesno povezane ekipe, ki so videti kot srečna družina: skupaj organizirajo piknike, obiskujejo lokale, se rekreirajo in pogledujejo za dekleti. Svojo službo obožujejo in življenje bi bilo rožnato, če ne bi nad njimi viselo sojenje za umor palestinskih civilistov.

In če ne bi živeli v Izraelu, kjer živi tudi skupina zblojenih, toda odločnih revolucionarjev, štirih mladeničev in mladenke, ki želijo s samomorilsko misijo opozoriti na krivice v socialno najbolj razslojeni zahodni državi. Fokus zgodbe se v drugem delu filma premakne nanje in na njihovo načrtovanje pokola treh milijarderjev, "stebrov izraelske družbe", ki jih zajamejo na poroki. Njihov boj je razredni boj, v katerem ni prostora za Palestince, ali kot se izrazi vodja skupine: "Zakaj bi morali povsod tlačiti Palestince?"

Obe zgodbi se v zadnjih minutah filma združita v ozračju, ki je tako napeto, da bi ga lahko rezali z nožem. Kot rečeno, je to napeto že od samega začetka, tudi zato, ker Jaron svojo ženo opozori, da naj nikomur ne pove za skorajšnje rojstvo, ker naj bi to prinašalo nesrečo, takoj zatem pa gre o njenem stanju razlagat svojim službenim kolegom. Od tega trenutka naprej gledalci čakamo na tragedijo. Tragedijo, v katero bi bili vpleteni Palestinci.

Ko se na platnu pojavijo robinhoodovski Travisi Bickli iz Scorsesejevega Taksista (tako kot policisti, tudi oni fetišizirajo orožje), do skrajnosti radikalizirane različice aktivistov gibanja Zavzemimo Wall Street, spoznamo, da smo bili v zmoti. To spozna tudi Jaron, samo da veliko pozneje. Časa za samorefleksijo je malo, a je ta učinkovito izrabljen. Na nasprotni strani bi bila lahko tudi njegova hčerka. Ob Palestincih se mu podobna misel najverjetneje nikoli ne bi utrnila.

Specialec je film, ki ne izbira strani in ne ponuja preprostih odgovorov. Svet ni črno-bel, temveč obstaja območje moralne sivine, v kateri se lahko znajde vsaka družba, ne glede na raso, vero in nacionalnost. Univerzalna je tudi socialna neenakost, ki lahko v kritičnih trenutkih preraste v nasilje, za katerega ni opravičila, ne glede na krivice, ki iz te neenakosti izhajajo.

Še nekaj je nedvoumno: nasilje porodi nasilje. Če ni zunanjih sovražnikov, se najdejo notranji. Izraelcem zunanjih sovražnikov ne primanjkuje, toda Specialec pokaže, da se obe kategoriji ne izključujeta. Z nasiljem pa ima ta država več kot dovolj izkušenj, da bi jo moralo skrbeti za prihodnost.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin