OCENA FILMA: Sovražnik pred vrati

"Karkoli misliš, premisli še enkrat," v filmu Sovražnik pred vrati (Homefront) nekemu nepridipravu zabrusi Jason Statham. Stathamov nasvet bi morali upoštevati tudi vsi, ki si mislite ogledati njegov najnovejši akcijski triler. Medtem ko boste razmišljali, je velika verjetnost, da bo posnel že novega, gledljivejšega. V njem sicer ne bo vsepovsod prisotnega Jamesa Franca, boste pa lahko igralca letos ujeli v številnih drugih filmih, ki ne bodo videti kot postan de javu tipičnega stathamovskega izdelka.

Katerega silaka igra Statham tokrat? Spoznajte Phila Brokerja – nekdanjega agenta agencije za boju prodi drogam in vdovca, ki se po prikriti operaciji, v kateri umre sin vodje zloglasne motoristične tolpe, s svojo devetletno hčerko Maddy preseli v neko zakotno luisiansko mestece. Stvari se zapletejo, ko Maddy na šolskem igrišču knokavtira nasilnega vrstnika, Broker pa njegovega očeta (saj veste: jabolko ne pade daleč od drevesa). Šolska psihologinja med flirtanjem z Brokerjem njegovo hčerko najprej pohvali, nato pa pojasni, da prebivalci teh krajev še vedno gojijo krvno maščevanje in da je od otroškega prepira do urgence kratka pot. In res: dečkova mati (Kate Bosworth) Brokerja zatoži svojemu bratu Gatorju Bodinu (Franco). Ustrežljivi bratec, ki služi s proizvodnjo amfetaminov (s katerimi zalaga tudi svojo nemirno sestrico), naj bi Brokerja samo malo prestrašil, ko pa odkrije njegovo pravo identiteto, se nespametno odloči, da bo informacijo unovčil. Gator pač ne ve, da bi mu že kraja Maddyjinega mačka prinesla dovolj velike nevšečnosti.

Gator in njegovi sovaščani kmalu spoznajo to, kar ve že ves svet: da je od prepira s Stathamom do mrtvašnice kratka pot. No, tokrat se zdi gledalcem ta pot precej daljša, kot je v resnici. Pri oceni triurnega Volka z Wall Streeta sem zapisal, da obstajajo filmi, pri katerih se še uvodna špica bolj vleče. Eden takšnih filmov je tudi Sovražnik pred vrati, ki ga je po scenariju Sylvestra Stallona (!) posnel pozabljen režiser trilerjev Zbogom dekleta in Niti besede Gary Fleder. Od filma, med katerim gremo lahko kadarkoli na stranišče ali po novo porcijo pokovke, vedoč, da ne bomo zamudili popolnoma ničesar, kaj drugega niti ne moremo pričakovati. Statham je posnel že malo morje podobnih izdelkov in skoraj vsi so bili kakovostnejši od tega amaterskega zmazka, ki bi moral zaobiti kinodvorane in se takoj znajti na zaprašenih policah z DVD-ji.

Zgodba je tako klišejska in predvidljiva, da se lahko samo vprašamo, kaj v filmu počne Franco. Druge razlage kot to, da je izgubil stavo s Sethom Rogenom ali pa da je sprejel vlogo pretirano zakajen, ne vidim. Igralec se trudi po najboljših močeh in videti je, da v vlogi celo uživa, toda končni rezultat je skoraj tako boleč kot njegovo vodenje Oskarjev. Naj ob tem takoj poudarim, da je Francova prisotnost največja odlika filma in edini vzrok za drugo zvezdico. Tako je to: črna pika v filmografiji nekega igralca lahko pomeni velik plus za film, s katerim si je ta igralec prislužil piko.

Plus še vedno ni dovolj velik, da bi vam lahko priporočal ogled Sovražnika pred vrati. Franco je na platnu precej manj časa kot Izabela Vidovic, ki igra Stathamovo nadležno hčerkico. "Očka, zakaj sva se preselila nekam, kjer lahko jaham konje in se celo igram s poniji? Očka, zakaj je mogla mamica umreti in kaj misliš o moji seksi, prijazni psihologinji? Očka, zakaj imaš potolčene pesti in krvav obraz?" Morala bi ga vprašati, zakaj ju želi celo mesto videti mrtva in zakaj ni pred selitvijo preveril okoliških kriminalcev.

Še težje deklico poslušamo na koncu, ko kriči samo še očka, očka. Spoiler alert: ugrabi jo Gatorjevo zadrogirano dekle, ki ga igra zdelana in pozabljena Winona Ryder. Kako lahko shirana odvisnica od metamfetaminov obvlada za svoja leta dobro izurjeno borko, ki je onesposobila trikrat težjega dečka, mi ni najbolj jasno, vem pa, da ne prenašam filmov, ki v pomanjkanju izvirnejših idej poskušajo ustvarjati napetost tako, da potiskajo otroke v nevarne in zanje neprimerne situacije, kar se v Sovražniku pred vrati nenehno dogaja. V filmu, ki naj bi bili razvedrilen, so metamfetamini in otroci recept za katastrofo.

Nič čudnega torej, da v depresivnem Sovražniku pred vrati ne zasledimo niti trohice namernega humorja ali samoironije. Res pa je, da si film domišlja, da je več kot samo tipična stathamovska pretepačina. Akcije je pravzaprav malo, večino časa spremljamo sentimentalno družinsko dramo v slogu stathamovskega Šepetalca konjem (bog nam pomagaj), peščica akcijskih prizorov pa je tako temačnih in hitro kadriranih, da gledalci ne vemo, kaj se na platnu sploh dogaja. Dobro, vemo, da Statham lomi kosti zlikovcem, kaj več od tega pa ne.

Če se za trenutek vrnem k Francu: edina misel, ki me je ob filmu zabavala, je bila, kako je uspelo igralcu ob tako butastih dialogih na obrazu obdržati resen izraz. Naj vam citiram delček: "Kaj za klinca se je zgodilo?!" "Vse se je zgodilo!" "Kaj za klinca to pomeni?!" Sovražnik pred vrati je pač film, v katerem se zgodi vse in hkrati nič. Stallone naj bi si zgodbo zamislil kot nadaljevanje Ramba, v času, ko še ni začel služiti s franšizo Plačanci. V filmu bi moral tudi igrati, a se je vmes preveč postaral. Vidite, starost ima včasih tudi svoje prednosti. Kdo ve, morda pa so bila leta samo priročen izgovor?

Počasi bi se lahko začel na leta izgovarjati tudi glavni zvezdnik filma. Dopuščam možnost, da bodo ob Sovražniku pred vrati uživali odvisniki, ki potrebujejo nekajkrat na leto svoj odmerek Stathama, vsem drugim pa svetujem, da teh vrat ne odpirate.