OCENA FILMA: Smrt v ledu

V trilerju Smrt v ledu (The Frozen Ground) spremljamo resnično zgodbo o lovu na serijskega morilca Christiana Hansena, ki je med letoma 1971 in 1983 v okolici aljaškega mesta Anchorage umoril od 17 do 21 žensk, večinoma mladih deklet. Leta 1983 so ga ujeli s pomočjo pobegle 17-letne prostitutke Cindy Paulson in ga obsodili na 461 let zapora brez možnosti pomilostitve.

Režiser in scenarist filma Scott Walker je imel na voljo srhljiv primer serijskih umorov in dva precej dobra igralca: zanesljivega Johna Cusacka, ki igra Hansena, in neznačilno zadržanega, a toliko bolj učinkovitega Nicolasa Cagea, ki se v vlogi detektiva Jacka Halcomba, odgovornega za Hansenovo prijetje, izkaže z enim svojih najprepričljivejših igralskih nastopov zadnjih let. Walker bi potreboval še scenarij, ki se ne bi bral kot epizoda serije Na kraju zločina: Aljaska in ki bi izkoristil potencial obeh igralcev in resnično srhljive resnične zgodbe. Povedano drugače: potreboval bi scenarij, ki ga ne bi napisal sam.

Težavna je predvsem prva polovica filma, v kateri se prepletajo televizijska melodrama o ubogi mladoletni prostitutki in prizori mučenja, t. i. torture porn, kakršne bi pričakovali v seriji Žaga. Pozneje film ujame ritem in doseže pričakovan klimaks v besednem spopadu obeh zvezdnikov, a je zadnje dejanje tako klišejsko in za lase privlečeno, da gledalci do konca filma že pozabimo, da gledamo resnično zgodbo. Na to nas znova spomnijo fotografije pogrešanih deklet (v slogu videospota Runaway Train zasedbe Soul Asylum), za katere sumijo, da jih je ubil Hansen. Depresivno in dobronamerno, čeprav dvomim, da bo film pomagal razrešiti 30 let stare primere.

Ne, Smrt v ledu ni Zodiak in Walker ni Fincher. Morilca so ujeli, ta je umore, vsaj večino njih, priznal, drugih osumljencev ni bilo (še celo Hansen, "ugledni državljan" in "družinski človek", ki je do potankosti ustrezal profilu morilca, kljub pričevanju Paulsonove dolgo časa ni veljal za osumljenca). Ker morilca poznamo in ker bi bil ta v vsakdanjem življenju bolj nezanimiv, njegov skrivni "konjiček" (beri: mučenje in posiljevanje mladih deklet, ki jih na koncu, izkušen lovec, kot je, postreli kot divjad) pa težko bolj negledljiv, se zgodba pretežno osredotoča na pobeglo prostitutko, ki jo v filmu igra Vanessa Hudgens.

Igralka, ki je blestela v letošnji kriminalni drami Spring Breakers (filma v naših kinematografih še ni bilo), na žalost tokrat nalogi ni kos, res pa je, da gre za najbolj depresivno žensko vlogo po nesrečni Fantine, prav tako prostitutki, za katero je Anne Hathaway prejela oskarja. Hudgensonova lahko nanj pozabi: ob tem, da nenehno joče, kriči in preklinja, je na platnu veliko dlje časa, kot je bila Hathawayeva v Nesrečnikih. Gledalci smo z njenim likom prenasičeni do te mere, da si na koncu skoraj želimo – naj se sliši še tako grdo –, da bi jo Hansen (ali kdo drug) utišal. Enako velja za njenega zvodnika, ki ga igra ameriški hip hop zvezdnik 50 Cent. Resnična zgodba z njim postane še malo manj resnična.

Ko smo že pri prostitutkah, sem se spomnil filma, v katerem je imel Nicolas Cage prav tako razmerje z eno od njih: Zbogom, Las Vegas. Vloga detektiva Halcomba (lik temelji na detektivu Glennu Flothu) se ne more primerjati z vlogo samomorilskega kroničnega pijanca, ki je Cageu prinesla oskarja, kljub temu pa nas Smrt v ledu opomni, kako dober igralec je, še posebej kadar brzda svoje nastopaštvo. Škoda, da se tega ni spomnil tudi režiser in scenarist Walker, ki bi moral predelati scenarij tako, da bi se film več časa posvečal njegovemu liku in njegovi družini ali pa vsaj družini Hansena. Pa čeprav bi to pomenilo kakšen helikopterski posnetek ledene aljaške pokrajine manj.

Po drugi strani pa ne moremo zanikati, da film kljub predvidljivi zgodbi preveva srhljivo in napeto vzdušje. Če so vam všeč serije v slogu Na kraju zločina in temu podobni psihološki trilerji, ni razloga, da vam ne bi bila všeč tudi Smrt v ledu.