SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Seanse

3

termometer

Vse, kar ste vedno želeli vedeti o seksu tetraplegikov, a si nikoli niste upali vprašati. Iskren, zabaven in topel film, ki ga odlikujeta dva od najprepričljivejših igralskih nastopov leta 2012.

Da se seks prodaja, vemo, toda težko bi trdili, da se prodaja vsakršen seks. Medtem ko gredo izumetničene podobe idealiziranih romantičnih razmerij popolnih parov v Hollywoodu (pa tudi glasbeni in oglaševalski industriji) praktično za med, ostaja spolnost invalidov v filmih tabu – redko jo zasledimo, če pa že, je ta depresivna (Lom valov) ali sprevržena (Trk, Grenak mesec). Seks med dvema odraslima je nekaj lepega, če nisi invalid – potem je seks nemogoč ali pa vsaj neprijeten. Neodvisna komična drama Seanse režiserja in scenarista Bena Lewina, ki temelji na članku Marka O'Briana On Seeing a Sex Surrogate, objavljenem leta 1990 v reviji The Sun, se na lahkoten in zabaven način upre tej logiki.

Tej logiki se s pomočjo spolne terapevtke upre tudi O'Brian (John Hawkes), pesnik in novinar iz kalifornijskega Berkleyja, ki je pri šestih letih zbolel za otroško paralizo, zaradi katere je od vratu navzdol paraliziran. Čuti sicer lahko, vendar ne more premikati mišic, zato je popolnoma odvisen od pomočnikov in respiratorja, v katerem spi, dela in preživlja večino časa. Med pisanjem članka o spolnosti med invalidi se Mark pri 38 letih odloči, da bo izgubil nedolžnost, tudi zato, ker se mu "izteka rok uporabe". Ob blagoslovu katoliškega duhovnika najame spolno namestnico Cheryl (Helen Hunt), ki mu prek omejenega števila seans pomaga stopiti v stik z lastno seksualnostjo in lastnim telesom.

Lewine, ki je v otroštvu prav tako zbolel za paralizo, je s pomočjo izvrstne igralske zasedbe ustvaril veder in ganljiv film, ki se občutljive teme loteva s sproščenostjo, optimizmom in humorjem – z lastnostmi, ki so označevale tudi O'Briana. Osebnosti so barvite in življenjske, tudi tiste izmišljene, kot je lik očeta Brendana (igra ga vedno prepričljivi William H. Macey), kul duhovnika, ki ga O'Brian med svojimi "spovedmi" marsikdaj spravi v zadrego. Številne zabavne misli o penisih, penetraciji, ejakulaciji in simultanih orgazmih, ki bi jih lahko pripisali Woodyju Allenu (misli, ne orgazme), niso nikoli vulgarne, medtem ko so z veliko mero občutka posnete tudi same seanse.

Film nam veliko pove o spolnosti na splošno, ne samo o spolnosti invalidov. Ne glede na telesne okoliščine partnerjev je pri seksu pomembna komunikacija. Sproščenost tudi – temeljite priprave in prevelika pričakovanja lahko hitro škodijo. Zato pa je toliko bolj priporočljivo, da odnos temelji na ljubezni, kar je tudi O'Brianov končni cilj. Cheryl je veliko več kot samo spolna terapevtka, saj O'Briana prisili, da se spopade z občutkom krivde in sramu ter začne spoštovati telo, ki ga je "Bog z zlobnim smislom za humor ustvaril po svoji lastni podobi".

Ti občutki izhajajo tudi iz stroge katoliške vzgoje in vere, ki je O'Briana vodila skozi življenje, kot ponavljajoča tema pa je močno prisotna tudi v filmu. Ta se iz vere nikoli ne norčuje ali zmanjšuje njenega pomena – kot pravi O'Brian: "Misel na to, da ne bi mogel nikogar kriviti za svoje stanje, se mi zdi neznosna." –, toda jasno je, da vera na določena vprašanja ne more odgovoriti. Ne moremo pričakovati, da bo Božja Marija O'Brianu pojasnila, kaj so vaje za zavedanje telesa, če pa je tudi sama devica.

Svojih teles pa se izjemno dobro zavedata John Hawkes in Helen Hunt, ki nam prikažeta dva od najprepričljivejših igralskih nastopov leta 2012. Osrednja vloga bi bila lahko hitro preveč nastopaška, toda Hawkesova igra ne temelji toliko na O'Brianovi telesni hibi kot na njegovem značaju – O'Brian se nas dotakne zaradi neizmerne volje do življenja in ne zaradi tega, ker bi ga pomilovali. Zato pa lahko pomilujemo Akademijo, ki je igralca pozabila nominirati za oskarja. Podobne napake ni naredila vsaj pri Huntovi. Igralka je po oskarju za Bolje ne bo nikoli kar nekako izpuhtela, zdaj pa se vrača s kompleksno vlogo, ki je od nje zahtevala veliko zrelosti in poguma – Huntova namreč večino časa pred kamero preživi gola.

Oba, Huntova in Hawkes, verjetno nikoli ne bosta boljša, medtem ko bi pri filmu še lahko našli prostor za izboljšave: struktura scenarija je ponavljajoča (izmenjujejo se seanse in pogovori z duhovniki), film je slogovno precej konservativen in spominja na TV-produkcijo, na samem koncu pa se v zgodbo prikrade tudi nekaj sentimentalnosti. Na srečo jo preostanek filma opravičuje.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin