SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Savlov sin

1

termometer

Pretresljiva drama, ki nas povleče v krvavo kolesje najsmrtonosnejšega morilskega stroja v človeški zgodovini. Če Savlov sin ne bo dobil vodomca, bo to veliko presenečenje.

O holokavstu je bilo posneto že veliko filmov, tako dokumentarnih kot igranih, toda redki med njimi so bili tako surovo neposredni in brezkompromisno avtentični, kot to velja za Savlovega sina (Saul fia/Son of Saul).

Letošnji prejemnik velike nagrade žirije na festivalu v Cannesu ter najresnejši kandidat za vodomca in tujejezičnega oskarja je film, ki ga boste težko gledali, a ga morate videti. Dejstvo, da gre za celovečerni prvenec še ne 40-letnega madžarskega režiserja Lászla Nemesa, pa dela ta pomemben kinematografski dosežek, ki nas popelje na prizorišče najhujšega zločina v človeški zgodovini, samo še bolj osupljiv.

Življenje prisilnega delavca v nacistični tovarni smrti

Film se dogaja v drugi polovici leta 1944, ko se je druga svetovna vojna približevala koncu, in spremlja poldrugi dan v življenju madžarskega Juda Savla Ausländerja (izjemen Géza Röhrig) – člana skupine judovskih zapornikov v zloglasnem koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau, ki so bili prisiljeni sodelovati pri končni rešitvi judovskega vprašanja.

Ubijanje je bila izključna domena nacistov, glavne zadolžitve t. i. sonderkommandosov pa so bile preiskovanje oblačil zaplinjenih taboriščnikov, čiščenje plinskih celic, odstranjevanje mrličev in sežiganje trupel (oziroma "kosov") v krematoriju ter odvažanje ogromnih kupov pepela, ki so ga potem z lopatami metali v reko. Le tako so lahko nacisti ustvarjali iluzijo, da bo iz prh pritekla voda. Le tako je lahko njihov grozljiv postopek potekal tekoče.

Sonderkommandosi so prebivali v posebnih barakah (od drugih taboriščnikov so bili ločeni tudi zato, da ne bi med njimi širili informacij o tem, kakšna usoda jih čaka) in malce boljših življenjskih pogojih, ki so jim omogočali premagovanje vsakodnevnih fizičnih naporov.

Njihovo delovanje v enoti je kljub temu trajalo samo nekaj mesecev, potem so jih zamenjali z drugimi, njih pa, tako kot vse druge, pomorili. Vojno jih je preživela samo peščica in še ti so svojo vlogo v tem procesu zaradi stigme, ki se jih je po krivici držala, dolgo časa skrivali.

Očetovo rutino prekine sinova smrt

Takšna je bila tudi vsakodnevna rutina Savla. Rutina, ki jo je lahko v vsakem trenutku prekinila smrt. To se nekega dne, ko v plinski celici odkrijejo komaj živega dečka, tudi zares zgodi.

Nacistični zdravnik dečka z rokami pred Savlovimi očmi takoj zaduši ter svojemu asistentu in Savlovemu sonarodnjaku, prav tako taboriščniku, naroči, naj truplo pripravi za obdukcijo. Savel ga prosi, naj tega ne stori, in pojasni, da pred njima leži njegov mrtev sin.

V naslednji uri in pol (oziroma dnevu in pol) spremljamo napore očeta, ki poskuša rešiti dečkovo truplo pred upepelitvijo in v množici živih mrličev odkriti rabina, da bo zrecitiral Kadiš, molitev za umrlega, ter s tem njegovemu sinu omogočil dostojen pokop.

Je Savel zaradi mrtvih res pustil na cedilu žive?

Opozorilo: če pred ogledom filma ne želite izvedeti preveč vsebine, vam svetujem, da naslednjih pet odstavkov preskočite.

Vse to se dogaja na dan, ko skupina sonderkommandosov pripravlja upor (ta temelji na resničnem uporu iz oktobra 1944). Pomemben član te zarotniške skupine je tudi Savel. Njegova naloga je, da iz ženskih barak pretihotapi smodnik, ki so ga jetnice v manjših količinah na skrivaj prinašale iz tovarn, v katerih so nacisti proizvajali orožje, in s katerim si sonderkommandosi nameravajo pridobiti svobodo. Slutijo namreč, da minevajo zadnje ure in minute njihovih življenj.

Toda Savel ostaja neomajno osredotočen na pokop svojega sina. Se lahko zgodi, da bo, kot se izrazi eden od vodij upora (Levente Molnár), zaradi mrtvih pustil na cedilu žive? Ne, če vemo, da so vsi že tako ali tako obsojeni na skoraj neizbežno smrt. To, kar počne Savel, se na trenutke zdi kot čista norost, v resnici pa je to edino, kar ga v tej moriji dela človeškega.

S tem, ko bo Savel pokopal svojega sina, bo pokopal vse, ki jih je v preteklosti raztresel v reko. Če zanj ni mogel skrbeti, ko je bil še živ, poskuša to narediti zdaj, ko je mrtev. Vsak pokop je simbolno dejanje. Ta, za katerega si prizadeva Savel, še posebej.

Film nam ne da dokončnega odgovora, ali je deček v resnici Savlov sin. Drugi sojetniki mu ne verjamejo, dvome pa še dodatno podkrepi eden od zadnjih prizorov filma, v katerem se Savel spogleda s podobno mladim domačinom. Pri tem Savlov obraz izraža popolno spokojnost in blaženost. To, ali je deček Savlov pravi sin, niti ni pomembno.

Teh nekaj katarzičnih sekund predstavlja edine trenutke 107-minutnega filma, v katerih občutimo nekaj, kar bi lahko opisali kot lagodje. Prave katarze ne dočakamo. Na upanje (tudi tisto lažno) kar lepo pozabite. Auschwitz ni bil kraj, kjer bi to umiralo zadnje. Nemes, ki je v tem taborišču izgubil svoje stare starše in druge člane svoje družine, se tega dobro zaveda.

Rekonstrukcija nepredstavljivega

Savlov sin ni edinstven samo zaradi okolja in okoliščin, v katerih se ta relativno preprosta antigonovska zgodba odvija, temveč predvsem zaradi načina njenega prikaza.

Izkušnje Auschwitza se z besedami praktično ne da opisati, kaj šele uprizoriti oziroma ponazoriti. Kako lahko rekonstruiraš nepredstavljivo? Kako lahko na filmskem traku poustvariš holokavst, ne da bi ga pri tem vsaj malo poveličeval, trivializiral, mitiziral ali mistificiral?

Menim, da je Savlov sin prvi igrani celovečerec, ki mu je to uspelo. (Med dokumentarci ne moremo mimo omembe Shoaha, skoraj deseturne mojstrovine Clauda Lanzmanna, ki temelji izključno na pričevanjih udeležencev holokavsta in ostaja eden najpomembnejših dokumentov tega temačnega obdobja.)

Lászlo Nemes si ne domišlja, da se lahko gledalci postavimo v kožo sonderkommandosov in drugih internirancev. Z glavnim junakom se gledalci ne moremo poistovetiti, lahko se mu samo približamo in mu kot neme priče sledimo skozi pekel.

Brez upanja, brez glasbe in brez distance

Natančno to se tudi zgodi. 35-milimetrska kamera, ki jo je mojstrsko upravljal Mátyás Erdély, je na Savla dobesedno prilepljena, sledi mu na vsakem koraku, od njega pa se redko oddalji več kot en meter. Film je posnet v razmerju 4 : 3, kar še dodatno zožuje gledalčevo vidno polje. Kadri so nadpovprečno dolgi, a spet ne toliko, da bi opozarjali sami nase in s tem kradli našo pozornost.

Ta je vseskozi usmerjena na Salva, on je v središču vsakega posnetka, medtem ko je dogajanje okoli njega zabrisano in fragmentirano. Čez njegova ramena lahko vidimo samo posamezne koščke te grozljive sestavljanke, ki Salva obdaja in pri kateri mora sodelovati, vse drugo je prepuščeno naši domišljiji.

Pri tem ima izjemno pomembno vlogo zvok. Običajno ni dobro, kadar ta v filmih izstopa, a to za Savlovega sina ne velja. Kriki in jok žrtev ter vpitje in zmerljivke njihovih mučiteljev ustvarijo večjezikovno kakofonijo smrti, ušesa in srce parajočo zvočno kuliso pa podkrepijo še hrumenje motornih vozil, žvižgi lokomotive, lajež psov, prasketanje ognja in nenehno streljanje. Trenutki, ko ti zvoki utihnejo, so redki, filmske glasbe, ki bi jih preglasila in nas pred njimi odrešila, v Savlovem sinu ni.

Ergo: režiser nam grozote holokavsta približa tako, da do njih ohranja (vizualno) distanco. Razumljivo. Če bi jih prikazoval neposredno, bi bili gledalci že po nekaj minutah za nasilje tako otopeli, da bi te na nas učinkovale groteskno, s tem pa bi njegov film izgubil ves smisel.

Manj je več. Preveč.

Naj ne bo pomote – Nemesov prvenec še zdaleč ni vaja v slogu. Cilj vseh teh natančno premišljenih tehničnih izraznih sredstev je jasen: če že ne more poustvariti življenja in smrti ob krematoriju, lahko poustvari vsaj nekatera občutja, ki so internirance takrat prevevala. Občutja, kot so kaos, dezorientiranost in občutek nemoči.

Tem občutjem je podrejen tudi minimalističen scenarij, ki ga je režiser napisal s Claro Royer. Ta je izjemno skop z informacijami, dialogi so redki. Režiser dogajanja v svojem filmu ne komentira, sonderkommandosov ne obsoja, v celoti pa se izogne tudi klišejski patetiki, ki je za filme o holokavstu tako značilna. V kolesje tega morilskega stroja nas vrže takoj, brez predzgodb in uvoda, v katerem bi opisoval zgodovinske okoliščine. Tistim, ki za holokavst še nikoli niso slišali, bi to lahko predstavljalo težavo.

In ne nazadnje, temu cilju so podrejene tudi asketske vloge in izjemni igralski nastopi na čelu z Röhrigovim. Glavni lik v filmu spregovori samo nekaj stavkov, z niti eno samo besedo pa ne izrazi svojih občutkov. Gledalci jih moramo prebrati z njegovega stoičnega obraza, kar je izjemno težko glede na to, da lik pravzaprav sploh ne izraža čustev, vsaj ne takšnih, ki bi jih gledalci poznali.

Savlova čustva so otopela, videti je, kot da je ves čas v nekakšnem transu. Naokoli hodi kot zombi, ne živ ne mrtev. Spremljamo človeka brez preteklosti in brez prihodnosti. Ustvarjalci so nam skozi njegovo intimno zgodbo izpovedali zgodbo milijonov.

Nikoli več? Savlovega sina priporočam absolutno vsem, še posebej pa tistim bralcem, ki menijo, da je filmov o holokavstu že tako preveč in da svet ne potrebuje še enega. Naj se sliši še tako grozno, si lahko predstavljam, da se je našel kakšen skrajni desničar, ki je ob Schindlerjevem seznamu užival. (Tudi Ameriška generacija X je imela protirasistično sporočilo, pa je bil film med neonacisti izjemno priljubljen). V primeru Savlovega sina se mi zdi to popolnoma nepredstavljivo.

Nemes, ki se je obrti učil tudi kot asistent velikega Béle Tarra, je film začel razvijati pred desetimi leti. Takrat je prvič naletel na zapise sonderkommandosov, ki so jih ti pred dobrega pol stoletja zakopali v krematoriju. Za njegovo dokončanje bi si težko izbral primernejši trenutek.

V času, ko se po Evropi znova širita sovraštvo in nasilje (marsikje drugje se nikoli nista nehala), so filmi, kot je Savlov sin, še toliko pomembnejši. Evropske države bi se morale proti obema boriti tudi tako, da bi Nemesovo mojstrovino prikazovale srednješolcem: francoskim, madžarskim, slovenskim … (Zanimivo je, da sta financiranje filma odklonili prav Francija in Izrael, sredstva pa so prispevali naši vzhodni sosedi.)

Upajmo, da se zgodovina ne bo ponovila in da ne bo nastopil trenutek, ko se bomo s Savlom lahko poistovetili.

Napovednik in prizori iz filma:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin