Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
30. 5. 2013,
10.49

Osveženo pred

6 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

ocenili smo Sylvester Stallone Jean-Claude Van Damme

Četrtek, 30. 5. 2013, 10.49

6 let, 7 mesecev

OCENA FILMA: Plačanci 2

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Ostareli superzvezdniki v brezglavi zabavi, ki nam postreže s staromodno adrenalinsko akcijo in na srečo samo sebe ne jemlje preveč resno.

Ste se kdaj vprašali, kaj lahko naredi pet ton ukradenega plutonija, če vemo, da lahko že nekaj kilogramov tega radioaktivnega elementa poruši razmerje svetovnih sil? Odgovor je preprost – pet kilogramov ukradenega plutonija v istem filmu združi skoraj vse akcijske zvezdnike 80. let prejšnjega stoletja: Sylvestra Stallona, Brucea Willisa, Arnolda Schwarzeneggerja, Dolpha Lundgrena in seveda Chucka Norrisa, ki se postavijo po robu znamenitim "mišicam iz Bruslja", znanimi pod imenom Jean-Claude Van Damme.

Ob taki zvezdniški zasedbi je zgodba še najmanj pomembna, zato pa je toliko večji poudarek na adrenalinski akciji. Režijsko taktirko je od Slyja v drugo prevzel Simon West, ki ima z režijo akcijskih spektaklov že veliko izkušenj, saj se je podpisal pod uspešnice Letalo prekletih, Tomb Raider: Zibelka življenja in Ledeni morilec. Akcija je staromodna, a zato nič manj spektakularna, podobno kot to velja za ostarele akcijske ikone, med katerimi so nekateri videti kot živi oglasi za botoks in steroide, cel film pa bi lahko opisali kot muzej odsluženih akcijskih superzvezdnikov.

V nasprotju z razvlečeno Bournovo zapuščino pa lahko govorimo o brezglavi zabavi, ki samo sebe vsaj ne jemlje preveč resno. Samoironične izjave, ob katerih gledalci čakamo, kdaj bodo zvezdniki pomežiknili v kamero, kar dežujejo, podobno kot dežujejo trupla, ki jih je toliko, da filmi o Rambu v primerjavi s Plačanci spominjajo na drame Ingmarja Bergmana. Hkrati so Plačanci dokaz, da je večje včasih res bolje. Če je to dovolj dobro za vas, pa boste najbolje presodili sami.

Ne spreglejte