SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Ni je več

1

termometer

Eden najbolj konsistentnih sodobnih ameriških režiserjev nam pokaže, kako bi morale biti videti predelave čtiva za odrasle. Spoj mojstrskega filmskega ustvarjanja na vseh ravneh!

David Fincher se je po priredbi Dekleta z zmajskim tatujem lotil predelave še ene hvaljene knjižne uspešnice. Roman Ni je več (Gone Girl) ameriške pisateljice Gillian Flynn, ki so ga opisovali kot največji literarni fenomen leta 2012 za serijo romanov 50 odtenkov sive, se je osem tednov obdržal na vrhu lestvice najbolje prodajanih knjig New York Timesa, do danes pa so ga prodali v več kot osem milijonov izvodih.

Filmska upodobitev zgodbe o moškem, ki ga mediji, javnost in preiskovalci osumijo za ženino izginotje, torej ni bila toliko vprašanje časa kot tega, kdo bo zanjo poskrbel. Producenti so režijo zaupali izkušenemu Fincherju, naloge scenaristke je prevzela avtorica romana, v vlogah (ne?)srečnih zakoncev Nicka in Amy Dunne pa sta se preizkusila Ben Affleck in Rosamund Pike.

Rezultat njihovega sodelovanja? Pomagajmo si s testom, podobnim tistim, ki jih je za ženske revije sestavljala Amy.

Film Ni je več je:

a) samo še ena cenena filmska priredba, ki se okorišča s priljubljenostjo knjižne predloge; b) nov dokaz, da bi moral Ben Affleck dokončno opustiti igralski poklic in se posvetiti režiji; c) nekaj, kar spominja na razvlečeno skupno epizodo serij Razočarane gospodinje in Na kraju zločina; d) produkcijsko izpopolnjen in odlično odigran psihološki triler par excellence ter eden najbolj razvedrilnih filmov Fincherjeve kariere.

Pravilni odgovor je d. Vsekakor d.

Umor je napisala

Film se začne z Amyjinim izginotjem, ki se zgodi natančno na peto obletnico njune poroke. Skozi pogovore s preiskovalci pod vodstvom detektivke Boneyjeve (Kim Dickens) in skozi romantično igro lova na izgubljen zaklad, ki ga je, tako kot ob vsaki obletnici, za Nicka pripravila Amy, počasi spoznavamo Nickov pogled na njuno razmerje, medtem ko nam Amyjino plat zgodbe razkrivajo njeni dnevniški zapisi.

Toda njuni različici zgodbe se precej razlikujeta, dokazi, ki prihajajo na dan, pa Nicka vedno bolj bremenijo, kar zagrabijo tudi krvoželjni mediji (zgodba je medijsko zanimiva tudi zato, ker je bila izginula Amy navdih za čudovito Amy – glavno junakinjo serije otroških knjig, s katerimi so Amyjini starši obogateli).

Amy in Nick se enako spominjata večera, ko sta se spoznala, in svojega prvega skupnega poljuba. Strinjata se, da sta bila v prvih letih zakona srečna in da se je njun odnos začel krhati, ko sta zaradi recesije izgubila službi pri revijah, zaradi česar sta se morala iz New Yorka preseliti v Nickovo rojstno mestece v Misuriju.

Ne strinjata pa se glede odgovorov na bistvena vprašanja. Sta bila po petih letih zakona še vedno srečna? Je čudovita Amy res tako čudovita? In najpomembnejše – je bil Nick Dunne sposoben ubiti svojo ženo? Amy je glede tega nedvoumna: "Pripravljena sem verjeti, da bi me moj mož lahko ubil." Smola.

V postelji s sovražnikom

Iz avtoričinega debitantskega scenarija se opazi, da ta pozna svoje junake do obisti. Očitno se spozna tudi na filmsko govorico. Flynnova se je znebila vseh stranskih likov in podrobnosti, ki ne prispevajo ničesar h glavnemu zapletu, hkrati pa ohranila vse bistvene elemente in značilnosti zgodbe, vključno s prvoosebno naracijo dveh nezanesljivih pripovedovalcev.

Zaplet se morda res sliši, kot da bi bil sposojen iz serije Zakon in red, toda Ni je več je veliko več kot samo detektivska uganka. Film je, tako kot roman, predvsem psihološka študija dolgoletnega razmerja in analiza odnosov med spoloma, ki se v sodobnem, enakopravnem svetu na novo vzpostavljajo, pri tem pa trčijo ob bolj tradicionalne delitve vlog.

Vprašanji, ki tičita v jedru zgodbe, sta: koliko v resnici poznamo svojega partnerja in kolikšen del zakonskega razmerja je laž? Nick in Amy imata vsak svojo resnico, v katero verjameta. O sebi sta si ustvarila idealizirani podobi, po svoji podobi pa poskušata ustvariti tudi drug drugega. Skrivata se za fasado normalnosti in se hkrati dolgo časa prepričujeta, da je njun zakon nekaj posebnega, drugačen.

Misel, da se bodo številni zakonci v paru prepoznali, je naravnost srhljiva. Fincher je Ni je več opisal kot film za zmenek, ki bo končal 15 milijonov zakonov. Resnica boli, hkrati pa nam sprevržen konec zgodbe pokaže, da lahko ta tudi celi.

Pravzaprav še zdaj ne vem, ali bo film utrdil skrhana razmerja ali pa bo zakonce pripravil do tega, da bodo naslednji dan začeli urejati ločitvene dokumente. Vsem možem kljub temu predlagam, da se pred ogledom pozanimajo o ženini krvni skupini. Za vsak primer.

Affleckov butast nasmešek in hladna hitchcockovska lepota Pikove ne izdata vsega

Nick in Amy sta tako kompleksna in zanimiva, da o zapletu (oziroma razpletu) niti ne razmišljamo (kar je dobra novica tako za tiste, ki še nikoli niso slišali za knjižno predlogo, kot tiste, ki znajo roman zrecitirati na pamet). Ker smo vpeti v njuna psihološka stanja, ostajamo ujeti v trenutku.

Zasluga za to gre v veliki meri obema igralcema. Affleck in Pikova sta bila idealni izbiri za vlogi zakoncev Dunne. Oba sta neznansko privlačna in oba izžarevata avro uspešnosti, toda pod njuno bleščečo zunanjostjo se skriva nekaj temačnega in zloveščega, kar v gledalcu vzbuja nemir. Neprijetno nam je, ker vemo, da se bomo morali postaviti v kožo enega ali drugega – morebitnega morilca ali morebitne žrtve. Tretje možnosti ni.

Ker sta filmska Nick in Amy še veliko bolj redkobesedna in skrivnostna, kot sta bila v romanu, je naloga obeh igralcev še toliko zahtevnejša. Marsikaj, kar je bilo v knjigi ubesedeno, sta morala ponotranjiti. Njune občutke moramo razbrati z njunih obrazov, kar je na trenutke izjemno težko, še posebej ker sta oba lika mojstra v pretvarjanju.

Čeprav nas je Affleck presenetil z enim od najbolj prepričljivih nastopov svoje igralske kariere, imam občutek, da ga bodo med podeljevanjem nagrad gladko spregledali, to pa zato, ker sta si z Nickom, vsaj na prvi pogled, v marsičem podobna.

Affleck v nasprotju z Mattom Damonom nikoli ni dajal vtisa zlatega dečka, butast nasmešek mu je v preteklosti naredil več škode kot koristi, medijska izpostavljenost pa mu je skoraj uničila kariero. Mediji ga resda niso obtožili za umor, tako kot to velja za Nicka, zato pa se je moral braniti pred veliko hujšo obtožbo – pred tem, da je igral v filmu Gigi.

Izbira zvezdniškega Afflecka za vlogo Nicka torej ni bila naključje. Vsi drugi igralci, vključno s Pikovo, so precej manj znani, vendar podobno prepričljivi, v stranski zasedbi pa še posebej izstopata Dickensova, ki se izkaže v klišejski vlogi detektivke, ter režiser Tyler Perry, ki nas zabava v vlogi Nickovega prekaljenega in neposrednega odvetnika Tannerja Bolta.

"Best of" David Fincher

Hvalospev režiserju sem prihranil za konec. Če velja, da si je vredno v kinematografih ogledati visokoproračunske spektakle, bi moralo enako veljati za filme Davida Fincherja. Vsak posnetek je mojstrski, temačno in zasanjano vzdušje, ki ga je Fincher ustvaril z vrhunsko ekipo rednih sodelavcev (za fotografijo je poskrbel Jeff Cronenweth, za montažo Kirk Baxter, imenitna glasbena podlaga pa je delo Trenta Reznorja in Atticusa Rossa), pa je tako napeto, da bi ga lahko rezali z nožem.

V rokah manj izkušenega režiserja bi se lahko film hitro sprevrgel v povsem običajen erotični triler v slogu Prvinskega nagona, s kakršnimi so nas zasipali v devetdesetih. Namesto tega smo dobili večplasten žanrski izdelek, ki nas zabava, nam nažene strah v kosti, hkrati pa nas sili k razmišljanju in ocenjevanju lastnih življenj. Ni je več je kvečjemu Prvinski nagon z možgani in film, ki nagradi večkratni ogled.

Film ni brez napak, vendar te izhajajo predvsem is same knjižne predloge. Gre za precej zvesto priredbo romana – v dobrem in slabem. Zadnja tretjina zgodbe je precej absurdna in lahko marsikaterega gledalca zmoti, za kar pa ne moremo kriviti Fincherja. Če že kaj, nam Fincher pokaže, kako bi morale biti videti vse filmske upodobitve čtiva za odrasle.

Hkrati ni težko ugotoviti, kaj je režiserja pritegnilo k projektu. "Zakonski" triler Ni je več je značilen Fincherjev film. Še več: film učinkuje kot zbirka njegovih največjih uspešnic in najbolj priljubljenih tem, ki razkrivajo temačne strani človeške osebnosti.

Ni je več resda ni tako udaren, kot je bil Klub golih pesti, šokanten, kot je bil Sedem, ali, v iskanju boljše besede bom uporabil popoln, kot sta bila Zodiac in Socialno omrežje, se pa zelo približa režiserjevim največjim mojstrovinam. Vsekakor dovolj, da se bo decembra znašel na marsikaterem seznamu najboljših filmov leta, najverjetneje tudi na mojem.

Napovednik filma Ni je več:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin