Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
26. 1. 2015,
15.55

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Neuklonljiv Angelina Jolie Jack OConnell biografija ocena filma ocenili smo filmska recenzija

Ponedeljek, 26. 1. 2015, 15.55

6 let, 6 mesecev

OCENA FILMA: Neuklonljiv

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Angelininemu drugemu celovečercu ne moremo očitati veliko drugega kot to, da smo podobne biografske zgodbe o moči človeškega duha že (pre)večkrat videli. Plemenit dolgčas.

Neuklonljiv (Unbroken) prikazuje neverjetno resnično zgodbo ameriškega olimpijskega atleta, vojnega ujetnika in junaka Louisa Zamperinija - Louieja (Jack O'Connell). Ta je na berlinskih olimpijskih v teku na 5.000 metrov zasedel 8. mesto ter v zadnjem krogu podrl svetovni hitrostni rekord. Med drugo svetovno vojno je skupaj z dvema soborcema preživel strmoglavljenje bombnika v Tihi ocean, iz katerega so ga po 47 dneh plovbe na rešilnem čolnu (še en rekord!) rešili Japonci.

Po mesecih ujetništva v japonskih koncentracijskih taboriščih in izživljanja s strani sadističnega desetnika Mutsuhira Watanabeja - Ptiča (Takamasa Ishihara) se je Loiue vrnil v domovino, kjer je najprej srečal boga, dobrih 60 let pozneje pa še Angelino Jolie, ki se je o njegovem življenju odločila posneti film. Tega Louie ni dočakal. Umrl je julija lani v visoki starosti 97 let.

Angelinin kolaž oskarjevskih filmov

Studio Universal je pravice za upodobitev Zamperinijeve življenjske zgodbe odkupil že v 50. letih prejšnjega stoletja. Če bi film posneli takrat, bi morda dobili nekaj posebnega, tako pa je Neuklonljiv videti kot kolaž izpuščenih prizorov iz že videnih biografij, vojnih dram in drugih prestižnih "oskarjevskih" filmov, ki slavijo moč človeškega duha – od Ognjenih kočij in Mosta na reki Kwai do Imperija sonca in predlanskega, na Oskarjih sicer spregledanega, Vse je izgubljeno, če naštejem le tiste najbolj očitne.

Njegovo zgodbo so torej povedali že drugi, veliko izkušenejši režiserji, zgodbe, ki jih slišimo prepogosto, pa običajno niso najbolj navdihujoče. Angelina Jolie poskuša nadoknaditi ta primanjkljaj z moteče veličastno glasbo Alexandra "dajte-mu-že-oskarja" Desplata, a ji to ne uspeva najbolje. Film se nas preprosto ne dotakne v takšni meri, kot bi to od njega pričakovali.

Neuklonljiv = nepremagljiv = nezanimiv

Občutek deja vuja ne bi bil tako močan, če bi film črpal identiteto iz glavnega protagonista. Težava je v tem, da je filmski Zamperini – ta nastopa v vsakem prizoru – precej nezanimiv. Nanj ne gledamo kot na človeka iz mesa in krvi, temveč kot na simbol odločnosti, poguma, odpuščanja, neuklonljive volje do življenja in ljubezni do domovine. Plemenito, toda s simboli se težko poistovetimo in z njimi ne sočustvujemo.

Čeprav Joliejeva svojega junaka pošlje skozi pekel – Neuklonljiv je kljub mili cenzorski oznaki PG-13 precej nasilen, večina nasilja pa je skoncentrirana v zadnji, najbolj razvlečeni tretjini filma, ki se v celoti odvije na japonskih tleh –, za njegovo usodo ne trepetamo, saj že vnaprej vemo, da bo premagal vse prepreke in izšel iz vojne kot heroj in zmagovalec.

Namesto ponavljajočih prizor izživljanja v japonskih taboriščih, s katerimi režiserka po nepotrebnem pretirava (v drugi uri 137-minutnega filma sem že komaj čakal "radostno" novico, da so Američani odvrgli atomski bombi), bi bilo bolje, če bi Joliejeva v film vključila kakšen prizor Zamperinijevega boja z njegovimi notranjimi demoni.

Filmska kanonizacija resničnega junaka

Filmski Zamperini ni samo simbol, ampak je tudi svetnik. Kot otrok italijanskih priseljencev skorajda zaide na kriva pota, pozneje pa živi brezmadežno življenje, ki je, kot se za svetnika spodobi, polno čudežev.

Scenarij (ta temelji na istoimenski biografiji avtorice Seabiscuita Laure Hillenbrand, pri njegovem pisanju pa sta sodelovala tudi Joel in Ethan Coen, kar iz končnega izdelka sicer ni razvidno) nam na primer zamolči, da je Zamperini po koncu vojne travmatične spomine utapljal v alkoholu, ne pozabi pa omeniti, da je odrešitev odkril v veri. Resda se to zgodi šele na koncu filma, med obveznimi napisi pred odjavno špico, a vendarle – režiserkine prioritete so jasne.

Joliejevi svetniški status ne zadošča, Zamperinija bi očitno najraje razglasila kar za božjega sina. Med vrhuncem filma, ko mu Ptič ukaže, da mora dvigniti lesen tram, ga režiserka simbolno pribije na križ. Drugi sojetniki in japonski vojaki, vključno s Ptičem, nanj medtem gledajo kot na boga. Sam sem imel pred očmi ves čas igralca in režiserko, ki hrepeni po zlatih kipcih.

Potrata igralskega talenta

Pretirano poveličevanje Zamperinija liku in filmu samo škodi. Največja žrtev tega poveličevanja je Jack O'Connell. Britanski igralec je lani v izvrstni zaporniški Starred Up prikazal neverjetno karizmo in širok igralski razpon, tu pa preprosto ne dobi priložnosti, da zasije.

Igralci so lahko prepričljivi le toliko, kot jim to dopuščata scenarij in režija, motivacijski stavki v slogu "Trenutek bolečine je vreden več kot celo življenje slave" ter posiljevanje z glasbo in nasiljem pa njihov manevrski prostor avtomatično zožijo.

Ustvarjalci bi morali večjo pozornost nameniti tudi stranskim likom, pa čeprav bi se s tem oddaljili od knjižne predloge in resničnih zgodovinskih dogodkov. Vsi drugi igralci v filmu, vključno s talentiranim Ircem Domhnallom Gleesonom, sinom bolj znanega Brendana Gleesona, so namreč tako marginalizirani, da bi njihove vloge lahko odigrali kar statisti.

Neuklonljiva zvezdnica v lovu na zlate kipce

Neuklonljiv še največ identitete črpa iz ambiciozne zvezdnice. Joliejeva ne skriva, da se je želela z njim proslaviti kot režiserka. Deloma ji je to celo uspelo, še posebej, če sodimo po njenem obupnem režijskem prvencu V deželi krvi in medu. Potihoma sem pričakoval Angelinin Pearl Harbor, a je Neuklonljiv vse prej kot to (filmov, ki jih ta posnema, ne bom znova našteval). Če vas pomanjkanje izvirnosti in subtilnosti pri celovečercih ne moti in če se radi prepustite tovrstnim zgodbam, mu dajte priložnost.

Film je izjemno lepo posnet in Joliejeva v številnih prizorih izkaže žilico za režijo, toda če res želi, da jo bomo kdaj primerjali z mojstri, kot so David Lean, Steven Spielberg in Robert Redford, se bo morala nehati pehati za oskarji in odkriti lasten glas. Upajmo samo, da se ne bo ravnala po reku, da gre v tretje rado, in ga znova iskala v koncentracijskih taboriščih. To res ne bi bilo navdihujoče.

Če vendarle ne bo mogla iz svoje kože, pa naj se vsaj poglobi v zgodbe japonskih civilistov, ki so jih Američani med drugo svetovno vojno stlačili v svoja taborišča. To bi bilo drzno in izvirno. V tem primeru lahko Joliejeva na oskarje sicer pozabi, bi si pa prislužila spoštovanje gledalcev.

Napovednik filma Neuklonljiv:

Ne spreglejte