SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Namišljene ljubezni

1

termometer

S svojim drugim celovečercem, poetično meditacijo na temo ljubezenskega hrepenenja, 22-letni Xavier Dolan potrjuje, da gre za eno najsvetlejših vzhajajočih zvezd svetovnega avtorskega filma.

"Ni moj tip," dahne Francis (Xavier Dolan) prijateljici Mary (Monia Chokri) na začetku Namišljenih ljubezni (Les amours imaginaires), ko na neki večerji strmi v visokoraslega svetlolasega mladeniča Nicka (Niels Schneider), ki se je s podeželja pravkar preselil v Montreal. "Niti moj," mu odvrne Mary, čeprav tudi sama ne more odvrniti pogleda od "samozadovoljnega Adonisa", kot ga poimenuje. Očitno je, da Francis in Mary drug drugemu (v danem trenutku pa morda tudi samima sebi) ne govorita resnice – že po prvem srečanju postane Nick objekt (ne subjekt) poželenja obeh. Njuni občutki se bodo v prihodnjih tednih, ko bo trojica preživljala skupaj vedno več časa, samo še krepili, tekmovanje za mladeničevo naklonjenost pa bo postavilo njuno prijateljstvo na preizkušnjo.

Komu ga bo uspelo premamiti z dragimi darili in komplimenti, kdo bo iz ljubezenske igre izšel kot zmagovalec in komu bo uspelo osvojiti glavno nagrado? Bistveno in glede na njuni osebnosti skoraj retorično vprašanje je: ali je to sploh pomembno? Prej ko si boste nanj odgovorili, več užitka lahko pričakujete od ogleda. Če boste z odgovorom sploh zadovoljni, saj je treba poudariti subjektivno, poetično in precej eksperimentalno naravo filma, ki bo brez dvoma odbila številne gledalce. Vse druge, ki se bodo prepustili čudovitim podobam, pa čaka precej bolj poglobljena izkušnja, kot bi jo na prvi pogled ali ob samem prebiranju scenarija pričakovali.

Središčna točka filma sta njegovi osrednji osebnosti, njune pomanjkljivosti pa bi lahko hitro preslikal na sam film. S Truffautovo klasiko Jules in Jim ga lahko primerjamo kvečjemu po lahkotnosti vsebine, drugače pa nam Dolan ne prikaže ljubezenskega trikotnika, temveč dvoboj vase zagledanih, plehkih hipsterjev, ki sta tako površinska, da gledalcem ne omogočata osnovnega poistovetenja. Podobna a še manj izrazita je osebnost lomilca src, ki si z ničimer ne zasluži takšne naklonjenosti, kot mu jo izražata Mary in Francis. V trenutku, ko odmislimo zunanji videz, so vsi trije precej banalni, nezanimivi in nekarizmatični. Na enak način bi lahko opisali tudi zgodbo in zaplete v njej, zato od scenarija ne pričakujte pretirane inovativnosti.

Dejstvo, da ni proti zaljubljenosti nihče popolnoma imun, bi avtor lahko izkoristil na pripovedni ravni, a tega namenoma ne stori. Ne zanimajo ga toliko značaji posameznikov kot značaj same zaljubljenosti in univerzalni učinki, ki jih ima ta na ljudi – zaslepljenost, nagnjenost k idealiziranju, fantaziranje, ljubosumje, rivalstvo, potreba po zadovoljitvi lastnih želja in obsedenost z namišljeno podobo osebe namesto obsedenosti z osebo.

Izpovedi posameznikov, razočaranih v ljubezenskih zvezah, ki se pojavljajo skozi film, ta občutenja samo poglobijo. Njihovi egoistični monologi ne izražajo žalovanja za ljubljenimi osebami, temveč hrepenenje po "sorodni duši". Obsedeni so z namišljeno in idealizirano podobo, ne pa s samo osebo. Enako velja za Francisa in Mary. Zanimivo je, da izražajo največ miline in čustev prav njuni prizori intimnosti s partnerji, s katerimi se srečujeta zgolj zaradi seksa. Če jemljejo številni spolnost za nekaj površinskega, nam Dolan prikaže seks kot simfonijo dotikov, ki se še najbolj približa romantičnemu pojmovanju ljubezni. Ne glede na spolno usmerjenost, ki jo tokrat niti posebej ne izpostavlja, temveč jemlje vse njene oblike za samoumevne.

Ko daje Dolan prednost formi pred vsebino, počne to namensko. S kamero fetišizira oblačila in modne dodatke, kajenje, gibe, podobe klasičnih hollywoodskih zvezd, ... Ko smo zaljubljeni, se znajdemo v lastnem filmu, vsi smo James Dean ali Audrey Hepburn. S počasnimi posnetki, glasbenimi vložki, različnimi barvnimi paletami in nenavadnimi koti poudarja filmsko hiperstiliziranost, ki jo izrabi do skrajnosti. S tem doseže troje – z določenimi prizori poustvari dejansko občutenje zaljubljenosti, poudari površinskost nastopajočih karakterjev in nam hkrati omogoča občasen pobeg od njih. Glavna ideja in vsebina Namišljenih ljubezni je prav v pomanjkanju vsebine. Vsekakor pa gre za primer filma, pri katerem težko pozabimo, da gledamo film.

Kot ne moremo pozabiti, da gledamo delo edinstvenega ustvarjalca, ki pri svojih 22 letih končuje že tretji celovečerni film. Avtobiografski režijski prvenec Ubil sem svojo mamo, ki je prejel nagrado občinstva na 20. Liffu in številne druge nagrade, je posnel pri rosnih 19 letih. Pod prva dva svoja filma se je podpisal kot režiser, scenarist, producent, eden od glavnih igralcev in montažer. Pri obeh, še posebej pa pri Namišljenih ljubeznih, se čutijo vplivi vzornikov – novovalovcev Godarda in Truffauta, Kar-Waija, Van Santa, Almodovarja in nekaterih drugih.

Čeprav še ni dosegel veličine omenjenih, gre za enega redkih ustvarjalcev mlajše generacije, če ne celo edinega, od katerih lahko to pričakujemo. Že sedaj pa je eden najbolj avtentičnih in iskrenih.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin