SiolNET. Trendi Film in TV
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Most vohunov

0

termometer

Spielberg in Hanks sta z Mostom vohunov, produkcijsko izpiljeno in izjemno razvedrilno dramo o prvi izmenjavi vohunov med Vzhodnim blokom in ZDA, dosegla, da je hladna vojna znova postala vroča.

Letos praktično ni minil mesec, ko ne bi v kinematografe prispel vsaj eden vohunski film. Najboljšega in najbolj izstopajočega med njimi, Most vohunov (Bridge of Spies), smo dočakali šele v izteku leta, priskrbel pa nam ga ni nihče drug kot znameniti Steven Spielberg.

Medtem ko se cela četica akcijsko navdahnjenih filmskih vohunov (z najnovejšim Bondom na čelu) na vse pretege trudi, da bi bila čim bolj izvirna, sodobna in družbeno aktualna, nam je Spielberg postregel z relativno preprosto in neposredno lekcijo iz zgodovine, iz katere se lahko marsikaj naučimo, hkrati pa se lahko ob njej še zabavamo.

Zmagovita kombinacija, še posebej v teh negotovih časih, ko se mostovi med evropskimi državami znova rušijo, meje pa zapirajo.

Zastopaj me, če me moreš

Most vohunov, ki ga je Spielberg posnel po scenariju Matta Charmana (Francoska suita), dialoge pa sta mu pomagala izpiliti brata Joel in Ethan Coen, se od drugih nedavnih vohunskih filmov loči tudi po tem, da imajo vohuni v njem stransko vlogo. Ti večino časa preživijo v ujetništvu, iz katerega jih poskuša rešiti osrednja osebnost zgodbe – newyorški odvetnik James B. Donovan (Tom Hanks).

Začetek filma nas popelje v leto 1957. Ko agenti FBI v nekem stanovanju v Brooklynu aretirajo domnevnega sovjetskega vohuna Rudolfa Abela (Mark Rylance), ameriške oblasti Donovana – odvetnika, specializiranega za odškodninske zahtevke – zaprosijo, da ga zastopa pred sodiščem, samo za to, da bi ustvarili vtis pravičnega in poštenega sojenja.

Idealistični odvetnik po pogovoru z Abelom sprejme ponujen izziv, le da se – v nasprotju s pričakovanji vseh, ki ga obkrožajo – naloge loti z vso potrebno resnostjo in zavzetostjo, s tem pa se zameri domači javnosti, ki ga obtoži izdaje domovine, in celo ogrozi varnost svoje družine.

Donovan oba postopka, tistega na prvostopenjskem in poznejšega na vrhovnem sodišču, na katerega se pritoži zaradi proceduralnih napak, sicer izgubi, zato pa mu uspe prepričati sodnika, da njegovega klienta zaradi vohunjenja obsodi na 30-letno zaporno kazen in ne na smrt, kot je to zahtevalo ljudstvo.

Zastopnikov glavni argument za milejšo kazen je verjetnost, da bo nasprotna stran nekega dne zajela katerega od ameriških vohunov in da jim bo zapornik koristil pri morebitnih pogajanjih za njegovo izročitev oziroma zamenjavo. Natančno to se pozneje tudi zgodi. Tega, da bo čez nekaj let sam glavni pogajalec v prvi tovrstni zamenjavi, Donovan takrat ni mogel predvideti.

Trije zaporniki, dva Berlina in en pogajalec

Čeprav bi se Most vohunov po junakovem navdihujočem sklepnem govoru pred vrhovnim sodiščem lahko že končal, se dogodki, ki so imeli širše mednarodne posledice in ki jih film v nadaljevanju osvetli, še sploh niso začeli odvijati.

Gledalci se natanko na polovici 135-minutnega filma z Donovanom preselimo v razdeljeni Berlin, ki se po zaslugi političnega vodstva vzhodnega dela ponaša z novo pridobljeno znamenitostjo: zidom, obdanim z bodečo žico, strojnicami in ostrostrelci. (Zanesljivejše tehnične ovire si ne moremo zamisliti.) Tu dobi Donovan novo nalogo: v tajnih pogajanjih za izpustitev ameriškega pilota Francisa Garyja Powersa (Austin Stowell), ki so ga Sovjeti zajeli po sestrelitvi njegovega naprednega vohunskega letala U-2, postane neuraden zastopnik ameriške strani.

Nova, veliko nevarnejša misija glavnega junaka večkrat popelje na drugo stran železne zavese, od njenega uspeha pa ni več odvisno samo življenje enega, ampak (najmanj) treh ljudi: Abela, Powersa in Frederica Pryorja (Will Rogers) – ameriškega študenta, ki so ga pripadniki tajne vzhodnonemške policije v Vzhodnem Berlinu, kjer je študiral ekonomijo, aretirale, tamkajšnje oblasti pa so ga obtožile vohunjenja.

Donovan si, v nasprotju z ameriškimi oblastmi, prizadeva za izročitev obeh – Powersa in Pryorja, skrbi pa ga tudi za dobrobit Abela. Mu bo v okoliščinah, ko bi se lahko hladna vojna zaradi enega nepremišljenega strela v trenutku spremenila v vročo in v katerih so informacije pomembnejše od življenja oseb, ki jih posedujejo, uspelo zamenjati eno preprogo za dve, kot se v filmu izrazi nek nasprotni pogajalec, ali pa bo "vse zajebal", česar se boji agent CIE Hoffman (Scott Shepherd)?

Netipičen vohunski film, tipičen Spielberg

Odgovor na to vprašanje verjetno že poznate. Če ga ne, vam bo nanj odgovoril eden od sklepnih prizorov filma, ki ga je Spielberg posnel na resnični zgodovinski lokaciji, to je na mostu Glienicke, ki povezuje severovzhodni Berlin s Potsdamom in ki se je zaradi izmenjave "preprog" med Vzhodnim in Zahodnim blokom prislužil naziv Most vohunov.

Že uvodni prizor filma, v katerem se je Spielberg zgledoval po Trojnem avtoportretu Normana Rockwella, nam pokaže, da smo v zanesljivih rokah mojstra oziroma mojstrov. Nadaljevanje in konec filma to samo še potrdita. Ne glede na to, kako dobro ste seznanjeni z resničnim zgodovinskim ozadjem, je nočni prizor na mostu izjemno napet, za kar se moramo med drugim zahvaliti direktorju fotografije Januszu Kaminskiju, ki z režiserjem sodeluje že štirinajstič, in skladatelju Thomasu Newmanu, ki je prispeval čudovito nevpadljivo glasbeno podlago. (Newman se je k projektu pridružil po tem, ko je moral Spielbergov redni sodelavec John Williams zaradi slabega zdravja odpovedati sodelovanje.)

Razplet se vam bo morda zdel predvidljiv, toda Most vohunov tako ali tako ni eden tistih vohunskih filmov, ki bi nas poskušal na vsakem koraku zmesti. Pravzaprav je še največje presenečenje odsotnost naglih preobratov, presenetila pa me je tudi količina humorja in ironije, s katero so se ustvarjalci lotili pripovedovanja Donovanove zgodbe. Ta je poenostavljena in lahko razumljiva, scenaristi pa že tako zapletenih zgodovinskih dogodkov niso dodatno zapletali, kar je značilnost vohunskih trilerjev.

Pozabite lahko tudi na visokotehnološke napravice, s katerimi se šopiri Bond. Če odmislimo sestreljeno vohunsko letalo z zmogljivimi panoramskimi kamerami, sta votla kovanca – v prvemu se skriva šifrirano sporočilo, v drugem pa ostra konica s strupom, ki bi jo moral ameriški pilot pred zajetjem uporabiti na sebi – višek vohunske tehnologije, ki jo film prikaže.

Res pa je, da Most vohunov ni tipičen vohunski film. Napeta igra mačke z mišjo nastopi šele v drugi polovici filma, ko Donovan prispe v nestabilen in kaotičen Berlin, in še ta je posledica dejstva, da se je glavni junak znašel v političnem trikotniku med ZDA, Nemško demokratično republiko (ki jo ZDA sploh niso priznavale) in Zvezo sovjetskih socialističnih republik, ki je trdila, da na tem ozemlju praktično nima pristojnosti.

Gledalci smo zmedeni samo toliko, kot je zmeden Donovan. Ko se ta na različnih lokacijah v Vzhodnem Berlinu srečuje s svojimi sogovorniki (večinoma gre za vodje tajnih služb in agenti, ki se neprepričljivo pretvarjajo, da so člani Abelove družine), za njegovo življenje nikoli ne trepetamo, čeprav se večkrat znajde v nevarnosti. Še najbolj nas skrbi njegov prehlad, ki ga Donovan stakne po tem, ko mu skupina vzhodnonemških prestopnikov ukrade plašč.

Vzdušje je kljub temu izjemno napeto, da so okoliščine smrtno resne, pa nas opomni tudi srhljiv prizor, v katerem pazniki med poskusom prečkanja zidu postrelijo skupino nesrečnih prebežnikov. (Vidite, tehnične ovire brez človeške sile ne zadostujejo.)

Vohun, ki me je spoštoval

Čeprav je druga polovica filma za evropski trg komercialno privlačnejša, si bom sam Most vohunov bolj zapomnil po prizorih, ki se odvijajo v ZDA in ki niso nič manj razburljivi kot pa tisti v Berlinu. V njih prideta najmočnejši orožji Spielbergovega celovečerca, igralski nastopi in scenarij, še posebej do izraza, režiser pa s pomočjo obeh na konvencionalen, vendar izjemno jasen in učinkovit način izrazi ideje (enakost pred zakonom) in načela (vsako življenje šteje), ki smo jih srečali že v nekaterih njegovih prejšnjih zgodovinskih filmih.

Lincoln, glavna osebnost režiserjevega prejšnjega filma, se je boril za vzpostavitev pravičnega pravnega reda. Donovan se bori za njegovo dosledno uveljavitev v (napol) vojnih okoliščinah, kjer so se ljudje delili na zaveznike in sovražnike, pri tem pa se niti za milimeter ne odmakne od svojih trdno začrtanih stališč. Ciniki bi ga oklicali za idealista. Abel ga poimenuje pokončen mož.

Pokončen mož je tudi Abel. Ta je v filmu prikazan kot časten človek, ki je kriv samo tega, da je vestno izvrševal ukaze in ni želel izdati svoje domovine. Film ne pušča nobenega dvoma, da je bil Abel v resnici sovjetski vohun, toda Spielberga, tako kot Donovana, podrobnosti Abelovega vohunskega delovanja ne zanimajo. Zakaj bi ju, če pa so te za samo zgodbo, pa tudi za sodni postopek, v katerem se Donovan sklicuje na nezakonito pridobljene dokaze in proceduralne napake, popolnoma nepomembne?

Vzhodno od "raja"

Most vohunov nam sicer pokaže, da so se krivice dogajale na obeh straneh železne zavese, kar pa ne pomeni, da Spielberg okoliščine, v katerih so živeli prebivalci Vzhodnega in Zahodnega bloka, enači. To je razvidno že iz fotografije in scenografije filma, ki postane v drugi polovici veliko bolj klavstrofobičen in temačnejši.

Verjetno se bodo spet našli gledalci, ki bodo režiserja obtožili ameriške propagande. Tem svetujem, da naj si film še enkrat ogledajo, še prej pa naj se vprašajo, na kateri strani berlinskega zidu bi raje živeli? Tega NDR menda ni postavila zato, da bi z njim zaustavila val beguncev z zahoda.

Čeprav Spielberg v svojih filmih pogosto poveličuje ameriške ideale, bi težko trdili, da nam z njimi sporoča, da so jih ZDA že dosegle. Prav nasprotno – najuspešnejši režiser vseh časov s svojimi filmi sodržavljane nenehno opozarja na zgodovinske kršitve človekovih pravic.

Lincoln in Donovan sta bila v svojih časih outsiderja, upornika. V Sovjetski zvezi in njenih satelitskih državah v obdobju, ki ga zgodba zajema, takšni ljudje niso prišli daleč, kar pa ne pomeni, da tam niso živeli tudi številni pokončni možje, kot sta Abel in Donovan.

Gospod Hanks gre v Berlin

Kar nas pripelje do obeh glavnih igralcev. Spielbergov hladnovojni podvig ne bi bil niti približno tako uspešen, če ne bi glavnega junaka upodabljal Hanks. Dvakratni oskarjevec ni bil že dolgo tako učinkovito izrabljen in prepričljiv. V vlogi pogumnega, inteligentnega in pretkanega, vendar načelnega odvetnika pooseblja značaj filma in ameriške ideale, njegov lik pa se nam prikupi že v prvi sekundi, ko se pojavi na platnu.

Hanks izgovarja dialoge brez kančka cinizma, vendar z veliko mero ironije, predvsem pa daje občutek, da v načela, ki jih njegov lik zastopa, tudi sam verjame. Hanks je morda edini igralec v današnjem Hollywoodu, ki mu to lahko uspe. Edini, ki izžareva skoraj izumrlo kakovost Jimmyja Stewarta in Gregoryja Pecka. Spielbergov film tudi zaradi njega spominja na ameriški klasiki: Gospod Smith gre v Washington in Ubiti ptico oponašalko.

Priljubljeni zvezdnik je še posebej prepričljiv v prizorih, v katerih nastopa s prav tako odličnim Markom Rylanceom (Intimnost) – drugim igralskim stebrom filma. Abel se nam, tako kot Donovan, prav tako že zelo kmalu prikupi, k čemur so pripomogli tudi scenaristi filma, ki so se odločili, da ga prikažejo takšnega, kot ga vidi njegov zagovornik – kot prijaznega in ostarelega ljubiteljskega slikarja.

Osrednja lika imata še marsikaj skupnega: oba sta načelna in pokončna moža, oba izražata svoja občutja že s pogledom, brez besed, oba pa se tudi precej umirjeno in preudarno odzivata na dogodke. Ko Donovan Abela vpraša, zakaj ob omembi smrtne kazni ni pokazal večje zaskrbljenosti, mu ta v škotskem naglasu (Abel se je rodil na severu Anglije, kjer je tudi odraščal) stoično odvrne: "Bi pomagalo?"

Hanks ima oporo tudi v drugih karakternih stranskih igralcih, vendar so ti na platnu premalo časa, da bi kdo od njih pustil močnejši vtis. Še najmanjšega med vsemi pusti Amy Ryan, ki igra Donovanovo ženo. Njen lik je v filmu samo zato, da je lahko glavni junak prikazan kot družinski človek, gospa pa na koncu filma poskrbi tudi za kanček skrbno odmerjene sentimentalnosti.

Ali je kaj trden Spielbergov most? Kakor kamen, skala, kost!

Ne, Spielbergov najnovejši film ni sodobni triler, ki bi ga poganjale eksplozije in kaskaderske točke, temveč dobro staro hollywoodsko razvedrilo za odrasle z jasno usmerjenim moralnim kompasom, ki črpa svojo moč iz prepričljivih igralskih nastopih in odličnega scenarija.

Most vohunov bi lahko, z nekaj manj vizualne elegance in brez prepotrebne zgodovinske distance, teoretično posneli tudi pred 50 leti, torej v času, ko se zgodba odvija, le da film takrat, v obdobju hladnovojne paranoje, ne bi bil tako toplo sprejet – ne v ZDA, še manj pa v Sovjetski zvezi.

Spielbergov in Hanksov četrti skupni projekt po filmih Reševanje vojaka Ryana, Ujemi me, če me moreš in Terminal prav v ničemer ne zaostaja za prejšnjimi tremi. Most vohunov najverjetneje ni film, po katerem se bomo oba spominjali, kljub temu pa gre za enega najbolj razvedrilnih filmov njunih karier, za čuda pa tudi enega najbolj družbeno aktualnih.

Prepričan sem, da prizori "posebnih metod zasliševanja" v sovjetskih zaporih načrtno spominjajo na opise zasliševanj v zloglasnem Guantanamu (Abel je imel vsaj to srečo, da so ga aretirali na ameriškem ozemlju in mu za očitane zločine sodili). Simbolika, ki jo predstavlja berlinski zid v času, ko evropske države na svojih mejah postavljajo "tehnične ovire" in ko se odnosi med Vzhodom in Zahodom spet zaostrujejo, je verjetno samo stvar nesrečnega naključja. V obeh primerih se lahko vprašamo – kje so današnji Donovani? Vsi, ne le Američani.

Marx je dejal, da se zgodovina ponavlja – prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Most vohunov na trenutke res spominja na farso. V kakšni obliki se bo zgodovina ponovila tretjič?

Napovednik filma:

[video: 57773 / ]

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin