SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: 300: Vzpon imperija

2

termometer

Potapljanje ladjic v starogrškem slogu: znoj mišic, klanje, kri, seks, razgaljena telesa in ponorelo Bondovo dekle. Testosteronsko predstavo na koncu ukrade ženska.

Zgodovina se ponavlja. Hollywood tudi. Po sedmih letih smo dočakali (za ene bolj, za druge manj težko) pričakovano nadaljevanje antičnega spektakla 300, v katerem se je tristo špartanskih bojevnikov pod poveljstvom kralja Leonida pogumno zoperstavilo mogočni perzijski vojski. Brutalen izvirnik, ki ga je Zack Snyder posnel po grafični noveli Franka Millerja, je postal presenetljiva svetovna uspešnica, ki je režiserja in glavnega igralca Gerarda Butlerja izstrelila v prvo zvezdniško ligo. Nadaljevanje je bilo torej samo vprašanje časa.

300: Vzpon imperija (300: Rise of an Empire) je 300 na morju. Če odmislimo skoke v preteklost, ki nam razložijo ozadja nekaterih likov, se zgodbi obeh filmov odvijata skoraj sočasno (v tem pogledu Vzpon imperija ni toliko nadaljevanje ali preddel filma 300 kot njegov sodel). Piše se leto 480 pr.n.št. Medtem ko poskuša Leonid pri Termopilah zaustaviti napredovanje kopenskih čet perzijskega kralja Kserksa (Rodrigo Santoro), se atenski general Temistokles (Sullivan Stapleton) poda v pomorsko bitko proti perzijskemu ladjevju, ki mu poveljuje maščevalna poveljnica Artemizija (Eva Green). Ker so Perzijci tudi na morju v številčni in tehnološki premoči, se mora Temistokles, junak bitke na maratonskem polju, zanesti na svoje izjemne strateške sposobnosti, pri čemer upa, da bo Leonidova samomorilska misija združila grška kraljestva v boju proti skupnemu zunanjemu sovražniku. Predpogoj za to pa je, da mu uspe skleniti zavezništvo z Leonidovo vdovo, nejevoljno špartansko kraljico Gorgo (Lena Headey). Ubogi Grki. Očitno brez pogumnih Špartancev nimajo za giros.

Ker je Butlerjev kralj Leonid na koncu prvega dela umrl, Snyder pa je prezaseden z režijo filmov o Supermanu (pri projektu ostaja kot producent in soscenarist), sta ju v Vzponu imperija zamenjala Avstralec Sullivan Stapleton in izraelski režiser Noam Murro. Dvomim, da bo nadaljevanje za njiju naredilo to, kar je izvirnik za njuna predhodnika. Že zato, ker oba zasenči Eva Green, ki upodablja glavno zlikovko. Kadarkoli se na platnu pojavi okrutna Artemizija, film zaživi, česar o njenem nasprotniku in glavnemu junaku nadaljevanja ne morem trditi. Krivda ni toliko na strani Stapletona – igralec je že v Živalskem kraljestvu dokazal, da zna igrati – kot na strani scenaristov, ki so znamenitemu atenskemu vojaškemu strategu vsili dolgočasne motivacijske nagovore vojakom. Nagovore, ki zvenijo kot recitacije dunajskega dečka, še posebej, če jih primerjamo z Butlerjevim rohnenjem iz prvega dela.

Gledalce, ki se bodo prišli naslajat ob pogledu na prave moške (citiram Artemizijo), čaka presenečenje. Če je bil 300 pojem testosterona, so nadaljevanje ugrabile ženske. In en ogromen metroseksualec, ki se potopi v magičen džakuzi in postane polbog. Pripadnice "nežnejšega" spola so tokrat veliko bolj neizprosne od svojih moških kolegov, ki so videti kot trop razgaljenih kastrirancev. Njihova telesa so sicer izklesana, toda njihova srca niso tako zelo pogumna.

Ženska, natančneje – kraljica Gorgo, je prevzela tudi naracijo. Zakaj, če je prvotni pripovedovalec Dilios (David Wenham) še živ in če kraljica večino časa tako ali tako ni prisotna na prizoriščih bojev? Da ne bo pomote: težava ni v pripovedovalkinem spolu, temveč v tem, kaj ta ženska izusti. Bolje bi bilo, da bi Gorgo prej poprijela za meč, namesto da nas utruja z blebetanjem o vetru žrtve, vetru svobode, vetru pravice in vetru maščevanja. Njeni vetrovi so me skoraj odpihnili v spanec.

Če odmislimo vremenske nevšečnosti, Artemizija – antična različica Angele Merkel – z vetrovi nima težav. Njeni dialogi so prav tako obupni, toda Greenova se vloge loti s takšnim zanosom in žarom, da ji izrečene neumnosti zlahka odpustimo. Artemizija je za kraljem Kserksom drugi najbolj grotesken lik v filmu in hkrati edini, ki je vsaj malo prepričljiv. Zasluga za to gre izključno Greenovi (Vesper Lynd v bondiadi Casino Royal), ki iz poveljnice ustvari eno najbolj nepozabnih akcijskih junakinj v zadnjem času. Malo več subtilnosti ji sicer ne bi škodilo, res pa je, da je subtilnost zadnje, kar lahko pričakujemo od filma, ki ima v naslovu število 300.

Tega so se dobro zavedali tudi ustvarjalci nadaljevanja. Svetu, ki ga gledamo, sicer vladajo ženske, toda vizija tega sveta je povsem moška. Oziroma najstniška. Vzpon imperija prekaša izvirnik po količini prelite krvi in številu odsekanih glav, pa tudi po številu posnetkov ženskih prsi – prvega dočakamo že v prvih sekundah filma (saj veste – da ne bi vse skupaj delovalo preveč homoerotično). Vrhunec filma je nebrzdan, živalski seks med Artemizijo in Temistoklesom, med katerim tudi Greenova pokaže svoje "orožje". Od tu naprej gre vse samo še navzdol. Orgazma ne dočakamo. Podobno je z zgodbo. Ta je še bolj razsekana kot trupla, ki se kopičijo na palubah, medtem ko je sklepni del filma osupljivo antiklimaktičen.

Vaja v millerjevem stripovskem, slow-motion slogu je v drugo še nasilnejša, režija manj navdahnjena, scenaristične pomanjkljivosti pa precej izrazitejše. Vzponu imperija sicer ne moremo očitati pomanjkanja ambicioznosti in krvoločnosti, toda glede na to, kako dolgo so pacali nadaljevanje, bi pričakovali, da se bodo scenaristi v tem času domislili zgodbe, ki bi odpravila napake prvega dela, ne pa, da jih bo še poglobila. Ljubitelji izvirnika, ki ste se nadaljevanja veselili, boste nad videnim najverjetneje navdušeni, medtem ko boste njegovi nasprotniki ravnali najbolje, če boste to krvavo zgodovinsko lekcijo (in vse naslednje) prešpricali.

300: Vzpon imperija je čudovita razbitina. Škoda, da se ustvarjalcem ni uspelo izogniti scenarističnim čerem.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin