Kako zgleda staranje v filmih?

S staranjem smo imeli vedno težave. Pripravljeni smo se dušiti v raznih mažah, se prepuščati rokam kirurgov, barvati lase in lagati o starosti. Tiste, ki niso več sposobni skrivati razdejanja, ki ga s seboj prinaša starost, gledamo podcenjujoče ali še huje. Sploh jim ne rečemo več, da so stari, ampak se moramo zadovoljiti z evfemizmom, kot je "seniorji", kot da gre za žrtve nepredstavljive bolezni.

Medije obtožujejo, da pripomorejo k oblikovanju neprimernega odnosa, in film ima v tem primeru levji delež. V iskanju najstniške pozornosti se je izmojstril v odkrivanju lastnosti, ki jim lahko verjamejo le mladi. Starejši pa se pritožujejo, da na velikem zaslonu ni več prostora za starce.

Do neke mere je to krivično. Filmi, kot so Gran Torino, Punčka za milijon dolarjev, Tokyo Story, Fear Eats the Soul, Harold and Maude, The Sunshine Boys, Šofer gospodične Daisy in Resnična zgodba so starejše like obravnavali z empatijo in spoštovanjem.

Včasih pa so pritožbe upravičene. V filmih What Ever Happened to Baby Jane? in Sunset Boulevard je staranje prikazano kot vir groze. Starejši liki so večkrat odrinjeni na rob akcije ali posledično na rob življenja.

Najbolj zastopani trideset- in štiridesetletniki Leta 2005 sta dve akademski raziskavi prikazali, da so v 88 filmskih uspešnicah najbolj zastopani trideset- in štiridesetletniki, petdeset- ali šestdesetletnikov pa je bilo komaj kaj. S tem, ko so jim filmarji odmerili zelo malo časa na velikem platnu, jim ni preostalo drugega, kot da jih zreducirajo na nekaj stereotipov. Prikazani so kot neučinkoviti, godrnjavi, zaostali, depresivni, osamljeni, nedojemljivi, bolehni, tarnajoči, grobi, bedni, naglušni, grdi, moteči ali brezsrčni.

S prihodom novega tisočletja se je film odločil, da se bo poboljšal. Začel se je zavedati vrednosti denarja v denarnicah starejših ljudi, prav tako, kot se je tega zavedal, ko je pustošil po denarnicah mladih.

Starejši liki oponašajo vedenje mladih Tako smo lahko gledali film Red – Upokojeni, izjemno nevarni in Plačance, vendar to ni zadovoljilo nergačev, saj v njih starejši liki oponašajo vedenje mladih. Morali so uporabiti druge trike. Filmi Iris, Daleč od nje in Železna lady so se neposredno ukvarjali s težavami starostnikov. Njihov pogled je bil resnično empatičen, pa še vedno niso bili vedno dobro sprejeti. Pripisujejo jim, da so preveč sterilno prikazali položaj starostnikov in zanemarili potrebe resničnih ljudi.

Gledalci so se veselili filma The Best Exotic Marigold Hotel, v katerem igrajo Bill Nighy, Tom Wilkinson in Judi Dench, ki naj bi starostnikom pripisal več vrednosti, kot jo ima le mladostni videz. In po pisanju časnika The Guardian je delno opravil svojo nalogo. Film prinese le začasen predah pred našo prihajajočo bolečino staranja. Za več trajne utehe bi moral film prečistiti odnos do staranja, kot ga je imel do zdaj, kar pa je tudi za veliko platno verjetno prevelik izziv.