Kako je Psiho spremenil film?

Film je posnet po scenariju, ki ga je Joseph Stefano napisal po istoimenskem romanu Roberta Blocha iz leta 1959. Roman je temeljil na zločinih serijskega morilca Eda Geina iz Wisconsina.

Zgodba pripoveduje o srečanju med tajnico Marion Crane (Janet Leigh), ki se pred svojim šefom skriva v motelu, in lastnikom motela Normanom Batesom (Anthony Perkins) ter o posledicah njunega srečanja.

Izjemen dosežek filmske umetnosti

Psiho najprej prejel mešane kritike, vendar je neverjeten dobiček zahteval ponovno oceno filma, ki je bila potem izjemno pozitivna in je privedla do štirih nominacij za oskarje. Psiho zdaj velja za enega najboljših Hitchcockovih filmov, mednarodni kritiki ga cenijo kot izjemen dosežek filmske umetnosti. Posneli so dve nadaljevanji, uvod v zgodbo filma, predelavo in neuspešno televizijsko različico.

Psiho je s šokantnimi prizori nasilja in seksualnosti preizkušal stroge meje cenzure takratnega časa ter zagnanost občinstva.

Kako je spremenil film?

45-sekundni prizor umora pod prho je verjetno eden najslavnejših filmskih prizorov vseh časov. Marion (Janet Leigh) se odpravlja spat, ko jo pod prho do smrti večkrat zabode komaj opazna stara ženska. Občinstvo do tedaj ni videlo še ničesar podobnega. Tudi črno-bela tehnika je bila za Hitchcocka v tistem času dokaj nenavadna, vendar se je zavedal, da škropljenje rdeče krvi po stenah in tleh strogi cenzorji ne bodo sprejeli. Barvni prizor umora pod prho leta 1960 pač ne bi prišel v kinematografe. Je pa odprl vrata neštetim nasilnim prizorom na velikem platnu. Film je bil leta 1960 primeren samo za odrasle, dobil je oznako "x", sedaj je spodnja starostna meja 15 let.

Ključen preobrat

Najbolj prijeten junak filma je Norman Bates, ki ga igra Anthony Perkins, okoren, milozvočen mladi moški, ki resignirano vodi propadajoč družinski motel in skrbi za izkoriščevalsko invalidno mamo. Po umoru se v filmu zgodi preobrat in gledalec začne simpatizirati z Batesom in njegovo zadrego, kako naj skrije mamin grozljiv zločin. Gledalec kmalu po umoru zagleda avto, ki se potaplja v močvirje, in si zaželi, da bi se še naprej potapljal. Gledalec si ne želi, da bi bil Bates razkrit, čeprav briše sledi za mamo. Hitchcock se je poigraval z gledalčevimi čustvi, kot se tedanje grozljivke še niso. Gledalci so v tej točki verjeli, da je Bates nedolžen, ter se identificirali z njegovo krizo. Preobrat zornega kota je od takrat običajen pripomoček "slasher" filmov.

Do groze z violinami

Film je zaslovel tudi zaradi seksualnih prizorov. Kamera na začetku ujame Leighovo v perilu in Johna Gavina brez srajce, ki sta se malo pred tem ljubila. S tem je Hitchcock brez dvoma preizkušal meje, saj so bili moralni standardi filmov takrat zelo puritanski.

Vreščeče violine po umoru so dosegle status kulturnega hitropisa - označile so neposredno nasilno norost. Med poskusnimi projekcijami so gledalci reagirali precej ravnodušno, ko v prizoru še ni bilo glasbe. Ko pa so v prizor dodali še vreščeče violine, je občinstvo skoraj dobesedno popadalo s stolov. Glasba sproža občutek groze in potencira nenaden šok.

V Veliki Britaniji bodo danes zopet prikazovali film Psiho.