Filmi katastrofe

Najnovejši celovečerec, ki raziskuje neverjetne možnosti svetovne katastrofe, je 2012 režiserja Rolanda Emmericha, ki ni novinec v tem žanru. Poprej je namreč v kina poslal že zelo uspešen celovečerec Dan neodvisnosti (Independence Day, 1996), ki je z Willom Smithom v glavni vlogi borca proti invaziji vesoljcev po svetu zaslužil več kot 300 milijonov dolarjev. Emmerichov izdelek je tudi malo manj uspešen Dan po jutrišnjem (The Day After Tomorrow, 2004), v katerem sta se z naravno katastrofo spopadala Jake Gyllenhaal in njegov filmski oče Dennis Quaid.

Filmi katastrofe z zmesjo pravljice in kančkom realne možnosti že dolgo fascinirajo gledalce. Svet filmskih junakov ponavadi ogrožajo naravne nesreče ali takšne, ki jih je zakrivil človek sam, čeprav je načinov, na katerega lahko razpade svet, kot ga poznamo, nešteto. Tudi katastrofe bi se lahko pripetile kjerkoli, ampak v hollywoodskih filmih je središče nevarnosti seveda praviloma locirano v ZDA, pa čeprav gre za globalno katastrofo.

Izredne dogodke praviloma (in sploh zadnja leta) spremljajo posebni učinki, katerih pomen je čedalje večji, filmi katastrofe pa ponudijo tudi glavnega junaka (ali junakinjo), ki skuša tako ali drugače rešiti situacijo. Tako je bilo že pred razvojem posebnih učinkov, ko sta se Paul Newman in Steve McQueen spopadala s peklenskim požarom v stolpnici (The Towering Inferno), ko je Gene Hackman vodil skupino preživelih nesrečo ladje (The Poseidon Adventure) ali ko se je Burt Lancaster soočal z bombo na letalu (Airport). Vsi trije filmi so bili posneti v 70. letih, ki veljajo za zlato dobo filmov katastrofe.

Med najslabšimi filmi katastrofe, ki so prišli iz hollywoodskih studiev, kritiki radi omenjajo Volcano iz leta 1997 s Tommyjem Leejem Jonesom v glavni vlogi (bori se kakopak z vulkanskim izbruhom), Twister (1996) s Helen Hunt in Billom Paxtonom v vlogi raziskovalcev tornadov, Daylight (1996), v katerem ujete ljudi v tunelu pred poplavo rešuje Sylvester Stallone in Dante's Peak (1997) z junaškim Piercom Brosnanom, ki pred izbruhom vulkana rešuje Lindo Hamilton. Ne, 90. leta res niso skoparila s slabo izvedenimi katastrofami in pobegi pred njimi.

Katastrofa ni vedno apokaliptična, včasih se vrti le okoli peščice ljudi. Tako se je za preživetje na nevihtnem morju boril George Clooney v Viharju vseh viharjev (The Perfect Storm, 2000), voda pa ni bila preveč prijazna niti s skupinico, ki je preživela nesrečo ladje v rimejku poprej omenjenega filma iz 70. let, tokrat naslovljenega le Poseidon (2006). Oba filma je režiral Wolfgang Peterson, ki se je s svetom pod vodo veliko bolj impresivno spogledoval v klavstrofobični (in kultni) Podmornici (Das Boot, 1981), katastrofo, le da je svetu tokrat grozil virus ebole, pa se je ukvarjal tudi v filmu Izbruh (Outbreak, 1995).

Virusi so sploh zelo hvaležen (in grozeče realen) material za filme katastrofe. V ospredju so tudi v po zgodbi Michaela Crichtona posnetem filmu The Andromeda Strain (1971), ki je lani dobil rimejk v obliki televizijske serije. Na Virus (1999) z Jamie Lee Curtis bomo raje pozabili, virus je pa je poskrbel tudi za zombije v 28 dni pozneje (28 Days Later, 2002) in opustošenje v Jaz legenda (I Am Legend, 2007).

Katastrofo so nam kdaj pa kdaj zakuhale tudi pošasti, nenazadnje v izvirno posnetem Cloverfieldu (2008), medtem ko sta Godzila in King Kong pravi legendi med orjaškimi kreaturami, ki povzročajo upostošenje.

S takšnimi in drugačnimi globalnimi preizkušnjami, ki nam jih prinašajo za Zemljo pogubni meteorji, vesoljni potopi, potresi, vulkani, zlobni zavojevalci iz vesolja ali mikroskopski virusi, se bomo v bodoče bržkone še srečali (če bomo imeli srečo, le na velikem ekranu). Svoj okus po vizualno impresivnem opustošenju bomo lahko kot že omenjeno zaenkrat potešili z 2012, morda pa nam v prihodnjih mesecih v slovenskih kinih ne uide niti postapokaliptična Cesta (The Road), posneta po romanu Cormaca McCarthyja.