Deset filmov o superjunakih, ki so razočarali

Največ uspeha pri tem ima studio Marvel, ki mu je uspelo z Iron Manom, Thorom, Stotnikom Ameriko in Maščevalci. Tudi Marvelova filmska prihodnost obeta: letos Thor: Temačni svet, prihodnje leto Stotnik Amerika: Zimski vojak in Varuhi galaksije, leto zatem Maščevalci: Ultronova doba.

Prav tako je studiu Warner Bros uspel veliki met z Jeklenim možem režiserja Zacka Snyderja. In zagotovo mu bo uspelo tudi z njegovim nadaljevanjem leta 2015, Batman vs. Superman,, ko se bosta v istem filmu spopadla zagotovo dva največja stripovska junaka vseh časov.

Ljudje mislijo, da je posneti uspešen film s superjunakom v naslovni vlogi dokaj lahka naloga: vzameš priljubljenega junaka, spišeš dober scenarij, najameš še boljšega režiserja in angažiraš izvrstne igralce, ki bodo film in zgodbo na koncu tudi prodali. A pot do tako uspešnih filmskih priredb stripovskih likov, kot so danes, je bila v zadnjih treh desetletjih precej trnova. Dokaz za to je seznam desetih filmov, ki jim ni uspelo prepričati ne kritikov, ne občinstva, ne kinoblagajn.

Superman se vrača (Superman Returns) – 2006 Superman je poleg Batmana zaščitni znak stripovskega imperija DC Comics. Čeprav ni nikoli dosegel take slave kot temni vitez, pa tetralogija filmov s Christopherjem Reeveom v glavni vlogi danes velja za klasiko (no, razen poraznega četrtega dela z radioaktivnim nasprotnikom), h kateri se vrača nemalo nostalgikov in filmofilov. Superman se vrača je leta 2006 poskusil obnoviti staro slavo letečega moža. Z novim obrazom (takrat dokaj neznan igralec Brandon Routh) in izkušenim režiserjem (Bryan Singer) je filmu 21. stoletja želel vdahniti žlahtno patino starega. Da bi bila mera polna, so za potrebe filma celo "klonirali" Marlona Branda v vlogi njegovega očeta Jor-Ela (ta je svoje delo očeta Nezemljana opravil tudi leta 1978 v prvem Supermanu). Na koncu se je izkazalo, da neprestano opominjanje na original ni bila dobra odločitev studia, in film, kljub sicer dokaj dobremu odzivu občinstva in kritikov, ni zaslužil toliko, kot so želeli.

Zelena svetilka (Green Lantern) – 2011 Kozmični superpolicist – še en predstavnik sveta DC Comics. Studio Warner Bros je k sodelovanju želel pritegniti kultnega filmskega ustvarjalca Kevina Smitha, ki je sodelovanje zavrnil, saj je bil prepričan, da bi bili drugi scenaristi bolj primerni za delo. A ni se mogel bolj motiti. Produkcija je prestala več kot desetletni pekel z neprestanim menjavanjem scenarijev (med njimi je bila tudi komedija, v kateri bi naslovno vlogo zaigral Jack Black). Končna zgodba filma se naslanja na prispevke Dannyja O'Neilla in Geoffa Johnsa, vloga postavnega "zelenca" pa je pripadla Ryanu Reynoldsu, ki tudi s svojo karizmo ni mogel rešiti zmede na platnu. Film je studiu prinesel veliko izgubo, pa tudi kritiki so ga raztrgali. Končna ocena: "Ehhh ..."

Stotnik Amerika (Captain America) – 1992 Današnji Stotnik Amerika je modern ultimativni Marvelov junak. Filmska priredba iz leta 1992 pa je le površen odziv Marvela na uspeh, ki sta ga leta 1989 z Batmanom dosegla Tim Burton in Michael Keaton. Studio Golan, odgovoren za to priredbo, je k sodelovanju povabil zloglasnega režiserja Alberta Pyuna, ki ga mnogi imenujejo kar Ed Wood osemdesetih let (referenca na najslabšega režiserja vseh časov). Pyun je film, v katerem mora Steve Rogers aka Stotnik Amerika pred mafijo rešiti okoljevarstvenega predsednika in se obenem bojevati z Rdečo lobanjo (ki, niti ne vemo, zakaj, je kar naenkrat Italijan), načrtoval za leto 1990. Zaradi številnih težav, ki so spremljale produkcijo, je film izšel šele dve leti pozneje, in to neposredno na videokasetah. Ocene mu, seveda, niso bile naklonjene. A to ni prvi film o Stotniku Amerike, ki je doživel hladen tuš.

Stotnik Amerika (Captain America) – 1979 Sodelovanje TV-hiše CBS in Marvela je bilo ob koncu 70. let prejšnjega stoletja precej tesno. TV-serija o Čudežni ženski (Wonder Woman) se je bližala h koncu in čas je bil za TV-film o Stotniku Amerike. A iz neznanih razlogov (mnogi sicer krivijo droge) so originalno zgodbo o stotniku opustili in naš junak je postal nekdanji marinec hipijevskega videza, vpleten v nevarno igro pokojnega očeta. V čudnem zapletu mu vbrizgajo poskusne supersteroide, mu dajo motor z neumnim plastičnim ščitom, še bolj na videz neumno in ponižujočo čelado … in superjunak je rojen. Ne! Čeprav je bil v tistem času film kar dobro sprejet, pa danes ne moremo mimo opazke, da je celotna zadeva, z vidika scenarija, kostumov in scenografije, neprivlačna, absurdna in ... preprosto butasta.

Fantastični štirje (Fantastic Four) – 1994 (neizdan) Dejansko ne gre za "flop", saj omenjeni film ni nikoli doživel uradne kinematografske premiere, a je zgodba o njegovi produkciji tako bizarna, da ne moremo mimo nje. Leta 1986 je nemški producent Bernd Eichinger za malo denarja od Marvela odkupil pravice za snemanje filma o Fantastičnih štirih. Pravice si je lastil dolgih sedem let, seveda brez kakršnegakoli razvoja filma, in si drznil ponovno zaprositi za podaljšanje pravic. Marvel mu ni ugodil. Vendar pa je v teh sedmih letih izkoristil pravno zanko ter si zagotovil pravico do izdaje filma, če in ko bi ga posnel. K sodelovanju je povabil Rogerja Cormana, kralja budžeta, da bi s čim manj denarja posnel nekaj, kar bi lahko poimenovali film. Izkazalo se je, da je bil končni izdelek zagotovo ena najbolj nepremišljenih odločitev o porabi več milijonov dolarjev sredstev. V filmu ni nastopilo nobeno veliko igralsko ime, scena je bila, kot bi jo pripravili za osnovnošolsko predstavo, da o slabih specialnih efektih ne izgubljamo besed. Takratni Marvelov direktor in filmski producent Avi Arad je osebno odkupil ves posnet material z namenom, da ga uniči. Žal pa je do takrat svet preplavilo že precej "bootlegov" in film si je še danes mogoče v celoti ogledati na YouTubu. Si upate?

Jeklo (Steel) – 1997 Orožarski inženir John Henry Irons – Steel je eden najbolj prominentnih afroameriških junakov, ki so si jih zamislili pri DC Comics. Legendarni glasbeni producent Quincy Jones je bil tako velik privrženec Steela, da se je odločil sproducirati film o tem stripovskem junaku. V produkcijo je vložil 16 milijonov dolarjev in za sodelovanje, kljub prvotnemu nasprotovanju, navdušil scenarista Kennetha Johnsona. Jones je Steela Johnsonu opisal kot "superčloveško bitje in ne kot superjunaka, saj ne more leteti in nima kakšnih posebnih moči". Vendar Steel še kako dobro leti, in to ves čas. A Johnson in njegov sodelavec Joel Simon sta se odločila, da močno oklestita Steelove moči. Pri vsem skupaj pa je bil še najbolj zgrešen angažma košarkarja Shaquillea O'Neala v naslovni vlogi. Snemanje filma je bilo zaradi njegovih športnih terminov oteženo, pa tudi, priznajmo, njegove igralske sposobnosti niso najbolj prepričljive. Steel je s predvajanjem povrnil le 1,7 milijona od vloženih 16 milijonov in njegova filmska kariera se je neslavno končala.

Sodnik Dredd (Judge Dredd) – 1995 Sanjska kombinacija: mišičast in na videz grob Sly Stallone v naslovni vlogi britanskega futurističnega krvnika, dolgoletni ljubitelj tega junaka režiser Danny Cannon, vizualni dizajn, skoraj identičen tistemu, ki se pojavlja v papirnatih izdajah o Dreddovih dogodivščinah, ter legendarni modni oblikovalec Gianni Versace, odgovoren za Dreddov kostum. Le kaj bi lahko šlo narobe? Najprej, nadvse zanimiva mešanica britanske popkulturne satire in grafičnega nasilja je na platnu izpadla kot generična akcijska žajfnica. Drugič, film preveč zaznamujejo nič kaj smešne šale, še posebej, ko jih izusti Rob Schneider. Tretjič, Stallone je bil v kostumu videti kot preveč spoliran futuristični maneken. In kot zadnje – za ljubitelje Dredda neopravičljiv greh –, Stallone se v večini filma pojavi brez svoje kultne čelade. Temačnejši Judge Dredd iz leta 2012 (upodobil ga je Karl Urban) je mnogo bolje opravil svoje delo (govori se tudi o snemanju nadaljevanja).

Catwoman – 2004 Film, v katerem Halle Berry paradira naokoli v tesno prilegajočem se mačjem kostumu iz črnega usnja, pogrne na celi črti. Bizarno, film se dogaja v svetu brez Batmana. Nekako si ne moremo predstavljati nore ženske, ki se preoblači v mačko, brez norega moškega, ki se preoblači v netopirja in je dejansko njena inspiracija za shizofreno metamorfozo. Zgodba sledi junakinji Patience Phillips, zaposleni v kozmetičnem podjetju, ki jo, potem ko odkrije, da njihova krema uporabnice spremeni v mumijo ali kip, utopijo. V svet živih jo kot vigilantko s sposobnostjo borilnih veščin, mačje gracioznosti in oblečeno kot idiot povrne egipčanska mačja boginja Bast. Končni obračun med Berryjevo in Sharon Stone v vlogi, kako prikladno, zlobne direktorice podjetja, dvema hollywoodskima sekssimboloma, je tako vznemirljiv in zanimiv, kot bi spremljali oddajo o izdelovanju steklenih izdelkov. Pa še ta je bolj gledljiva.

Duh (The Spirit) – 2008 The Spirit je v osnovi spiritualistično nadaljevanje izvrstnega Rodriguezovega Mesta greha (Sin City), a brez Rodriguezovih režijskih sposobnosti in izkušenj ter občutka, ali gre dejansko za fantazijsko melodramo ali brbljajočo kinematografsko norost. Zgodbe Willa Eisnerja, originalnega pisca Spiritovih dogodivščin (domnevno mrtev policist Denny Colt se bojuje proti številnih fatalnim ženskam in hudobnim mafiozom), so bile polne humorja, zabavne in berljive. Filmska priredba v rokah Franka Millerja pa izpade kot prenapihnjena noir ekstravaganca, skoraj negledljiva igra mačke in miši (beri igra Spirita in zlobnega Octopusa – igra ga žal nič kaj "nickfurievski" Samuel L. Jackson). Vizualno je film sicer poslastica, posnet v podobni stripovski črno-beli maniri kot Mesto greha (v njem je od osnovnih barv prevladovala rdeča, v Spiritu modra), a kaj ko to filma ne more rešiti pred očitnim propadom. Še dobro, je vsaj Millerju ta finančni spodrsljaj onemogočil nadaljnji režijski masaker stripovskih junakov.

Batman in Robin (Batman & Robin) – 1997 Kot zadnjega v deseterici moramo omeniti psihedelično barvit četrti del v seriji filmov o Batmanu (še preden je Nolan poskrbel, da je temnega viteza rešil pred zagotovo smrtjo in s svojo trilogijo poskrbel za eno najbolj dovršenih in dih jemajočih filmskih izkušenj tega tisočletja), ki ga je s svojo otročjo vizijo poteptal režiser Joel Schumacher. Gremo lahko celo tako daleč, da njegov izdelek v množici nerazumljivo neumnih, smešno cenenih in neverjetno norih filmov o superjunakih označimo za najslabšega? Če za vodilo vzamemo nemalo število takšnih seznamov, na katerih se omenjeni zmazek skoraj vedno znajde med prvimi petimi, celo skoraj vedno na prvem mestu, potem lahko z mirno vestjo (spanec bo več kot lahkoten) temu pritrdimo. Da, je!!! Ste si film sploh ogledali?

Samo par "cvetk": plastificirani kostumi z izredno realističnimi, izstopajočimi bradavicami (videti je, kot da sta bila naša junaka, okoren George Clooney kot Batman in hiperaktivni Chris O'Donnell kot Robin, skoraj vedno na mrzlih prizoriščih), Veliki graški Švarci v butasti vlogi negativca Mr. Freeza s še bolj butastimi iztočnicami. Sem že omenil bradavice? Tudi dekletoma, Umi Thurman v vlogi še ene negativke, Poison Ivy, in Alicii Silverstone, ki je upodobila Batgirl (brez bradavic???), infantilni scenarij skoraj uniči nadaljnjo kariero. Aja … in kostumi z grozljivo realističnimi bradavicami!

Batman & Robin je edini film na svetu, zaradi katerega ljudje sovražijo bradavice. Primer končan!