Ljubljansko stanovanje s kultnim oblikovanjem (foto)

"Včasih je najtežje narediti projekt zase. Pri opremi stanovanja ali hiše se v naročnikove želje in potrebe zlahka poglobiš ter nanje odgovoriš," pravi arhitekt Aleš Košak. Špela Leskovic, prav tako arhitektka, dodaja: "Težko je, ker veš, koliko je mogočih rešitev na določeno temo. Ideje, ki jih imaš polno glavo, moraš nekam odložiti."

Arhitektka celo pravi, da bi imela stanovanje, ki bi se dnevno spreminjalo. Tudi selitev na nekaj let ji ne predstavlja težav. "Naravnost mučenje bi bilo za nekoga, ki se ukvarja z interjerjem, da bi vse življenje živel v enako opremljenem stanovanju," še pravi Špela Leskovic iz AKSL arhitekti. Arhitekturnega tandema, ki je pri nas s svojimi idejami, znanji in vizijo zaznamoval že marsikatero stanovanje, lokal, restavracijo in poslovni prostor.

Opremljanje svojega stanovanja arhitekta razumeta kot testno polje. V njem si lahko privoščita določene eksperimente, napake in preizkušnje. "Določene stvari moraš preizkusiti v svojem prostoru, ne da vadiš na plečih naročnika."

Pa ne le to, v svoj dom lahko vneseš tudi svoje strasti, nujni so stoli. Teh imata že toliko, da jih morata skoraj že spravljati na podstreho, pripomni Špela Leskovec. Zbirka stolov je nastala skozi leta. "Najprej te pritegne kultno oblikovanje. Rad bi ga imel in preizkusil," pojasnjuje arhitekt. "Nanj se navadiš, se vanj zaljubiš in nato bi ga rad obdržal," razloge za stole, ki so v stanovanju ostali, poda arhitektka. Med njimi so kultni kovinski iz 30. let prejšnjega stoletja Tolix, naslanjač Patricie Urquiole, pa tudi slovenski klasik, stol Rex. Arhitekta sta sicer navdušenca nad skandinavskim oblikovanjem, a še posebej prepričljivi so zanju pohištveni kosi španske oblikovalke Patricie Urquiole in delo bratov Ronana in Erwana Bouroulleca. Imata tudi njun kavč v dnevni sobi. Med pohištvenimi kosi so tudi stol in luči slovenske oblikovalke Nike Zupanc. Med svetili tudi tiste s podpisom Bevk Perović arhitekti. V zbirki sedal ne manjka pručka Špele Leskovic , ki je rezultat sodelovanja z modno oblikovalko Almiro Sadar. Pred leti sta se lotile kolekcije sodobnega etnopohištva, poimenovala sta jo Cvetnoetno.

Zasnova notranje opreme se začne pri dobri funkcionalni rešitvi. "Stanovanje mora ustrezati potrebam in življenjskemu slogu njegovih uporabnikov," je jasna Špela Leskovic. Tudi pri oblikovanju svojega doma sta se zato najprej lotila razporeditve prostorov. V stanovanju, ki je bilo polno prehodnih sob, sta želela narediti uporaben, zračen in pretočen tloris. Najprej sta ga očistila vseh nepotrebnih pregrad. Temu sta sledili popolna prenova in oprema.

Ob vstopu skozi vhodna vrata osnovno žilo domovanja predstavlja dolg hodnik, ki vodi v različne prostore. Takoj na levi strani je spalnica, nekdaj soba za goste, njena posebnost pa so steklena vrata, ki na tak način ta prostor intime na prvi pogled ne odmikajo, ne skrivajo (za nekaj več intime je na voljo zavesa). To marsikoga preseneti.

Za spalnico se vrata odpirajo v kopalnico. Ta je črna, kompaktna, temna. S prho v ravnini, omaro, ogledalom in straniščen v enem prostoru. Kopalnici naprej na desni strani sledi otroška soba. Ta meri 25 kvadratnih metrov, kar je bila za domovanje pomembna odločitev, pravita. "Punci imata v njej resnično dovolj prostora za spanje, učenje in igranje. Včasih so namreč otroške sobe zelo majhne, zaradi česar otroci svoj prostor širijo v druge dele stanovanja. Tako s prinašanjem igrač v dnevni prostor tudi ta postane del otroške sobe. Pri nas se to ne dogaja, saj sva jima namenila toliko prostora, kot ga potrebujeta," pojasnjuje arhitektka.

S hodnika za kopalnico je tudi vhod v jedilnico s kuhinjo, ki naprej vodi v dnevno sobo. Iz nje je čez garderobne omare prav tako mogoče spet stopiti na hodnik.

Omare lahko velikokrat bremenijo prostor. Na koncu bolj kot prostostoječa oprema tako postanejo opazne omare. Arhitekta tega nista želela, le če gre za namerno odločitev, da je tisto, ki je posebno, treba pokazati.

V svojem domovanju sta prostore za shranjevanje oblikovala nevtralno. Delujejo kot stena in so potegnjeni čez vse stanovanje, v ozadju pa skrivajo marsikaj. V enem delu dnevne sobe je za njimi celo delovni kot, ki je, ko so vrata zaprta, popolnoma neviden.

Ko se zapre še prehod med dnevno sobo in hodnikom, pa je bivalni del od bolj intimnih prostorov prav tako popolnoma ločen.

V kontrastu z nevtralnim belim ozadjem funkcionalnega pohištva, ki je nujen in za katerega sta želela, da je v ozadju (omare, kuhinja, jedilna miza in nekatere odlagalne površine), so barvni elementi. Te sta izbirala glede na material, veliko je lesa. Svojo vlogo ima tudi izbira barv. Dinamiko vnašajo črni pohištveni kosi ter še drugi raznobarvni dodatki in pohištvo.

Določeno monumentalnost v dnevni prostor vnaša barvana kovinska omara, v kateri je še ena od radosti arhitektke – knjige. Ta jedilni del razmejuje od dnevnega, kjer se prevesi v nizek predalnik. Dodatno simpatičnost in mehkobo v stanovanje vnašajo tudi oblikovalske rešitve, ki poudarjajo življenjske navade njegovih uporabnikov. Ena od teh je zagotovo k oknu usmerjen kot za družabno pitje čaja in kave. Klubska mizica ne manjka, prav tako ne za vsakega izbran udoben in lep naslanjač.

Svojo zgodbo ima v stanovanju tudi bela kovinska miza. Ta je preživela že marsikatero otroško udarjanje z žličko, risanje in barvanje ter oblikovanje iz gline. Arhitekta sta jo prinesla iz svojega prejšnjega doma, ki je bil v nasprotju s trenutnim zavezan popolni belini in minimalizmu.