Zakulisje olimpijskih iger: avtobus, policija in "Thanky you, sir"

Italijanska logistika: avtobus ob 21.00, ki pride … kdaj že?

Ko novinarji na terenu tavamo in iščemo rešitev za prevoz. Foto: J. L. Predstavljajte si: ob 21. uri stojiš v Cortini d'Ampezzo in čakaš prevoz za Predazzo, v bistvu v dokaj bližnjo Moeno, kjer bivamo nekateri slovenski novinarji. Načeloma je to 2,5 ure vožnje s shuttlom čez dva prelaza. Načeloma. Torej 74 kilometrov in dobrih 2200 višinskih metrov.

Potem pa avtobusa ni. In ga ni. In ga ni. Po italijansko, čeprav piše, da bi moral biti.

Vmes se začne tisto olimpijsko novinarsko računanje, ki ga ne uči nobena fakulteta. Koliko časa še čakam? Ali bo sploh prišel? Ali obstaja kakšen hotel, če ga ne bo? Pa bi morala priti, celo dva. Možgani začnejo delati na polno, vmes pa padajo novinarske šale, ki jih ni malo. Vsaj humor znamo obdržati v takšnih neprijetnih situacijah.

In potem začneš v tej logistični zmedi iskati prenočišče na Bookingu. Za vsak slučaj, če res ne bo nobenega prevoza. In ga najdeš. Za 3.800 evrov. Dobro, to je bila cena za štiri slovenske novinarje, ki smo tam čakali. K sreči bi imeli zajtrk (sarkazem, jasno). Razdelili bi si stroške štirje novinarji – okoli tisočaka na glavo. Predstavljam si obraz direktorja, ko bi slišal za ekstra račun "cca tisoč evrov stane ...".

"1 minut in smo šli"

Za trenutek ti gre skozi glavo tudi skrajna rešitev: poleti sem ta prelaz prevozil s kolesom … ampak zdaj je zima, tema, mraz in realnost je povsem drugačna. V tistem trenutku ne potrebuješ medalje. Potrebuješ avtobus. Ali vsaj čudež.

Novinarski kolega je začel vrteti telefonske številke, prostovoljci tako ali tako zelo slabo govorijo angleško, če bo slučajno prišel kakšen avtobus. Nato se začne čakanje in upanje, da je kdo razumel, kaj smo po telefonu govorili. Na koncu je na srečo prišel, tisti zadnji možni, ki je bil še tisti dan. Pa še voznika smo v strahu vprašali, ker jasno ne zna angleško, ali gre dejansko v Predazzo, kjer mu je zadnja postaja. V polomljeni angleščini je rekel, da bodo šli čez minuto. In smo k sreči šli.

Google Translate, policija in "Thank you, sir"

Kot da avtobusna saga ni bila dovolj, sem dobil še bonus epizodo. Tokrat sem bil v glavni vlogi jaz, Google Translate in voznik uradnega avtobusa za prevoz akreditiranih oseb, ki je imel svoj film.

Voznik se je na poti na skakalno tekmo mešanih ekip kar ustavil za kolono avtobusov z navijači in rekel, da bo stal tukaj, ker je kontrola. V slogu: tukaj je konec, prijatelj. Jaz pa v slogu: Ne, ni. Ker to je bil avtobus za novinarje in je vse dni vozil normalno mimo naprej. Le pobral je kakšno akreditirano osebo in šel. Ni čakal, da se avtobusi z navijači pred njim napolnijo, ker on tako ali tako ne sprejme na avtobus nobene druge osebe, ki nima akreditacije.

Ker se z voznikom nisva našla v angleščini, sem se prek Google Translate – milo rečeno – začel pritoževati. Potem pride drug Italijan, ki prav tako ni znal angleško, in ga prek prevajalnika vprašam, od kdaj so ta pravila. On mi odgovori: "Tomorrow." Jaz pa: "Od jutri? Mislite danes?"

Broška novinarja z Japonske (gora Fuji) kot zahvala za trud, da je tudi Japonec prišel pravočasno na tekmo mešanih ekip, na kateri je bila Slovenija zlata, Japonska zasedba pa bronasta. Foto: J. L.

Seveda sem "prevajalniško" jamral naprej, da je avtobus vse dni vozil mimo, ker ni nikoli pobiral navijačev, ampak le akreditirane osebe. Moral sem priti na skakalnico, kjer so Nika Vodan, Anže Lanišek, Nika Prevc in Domen Prevc kasneje osvojili zlato medaljo.

Po mojem pritoževanju je v nekem trenutku rekel, da bo zapeljal do policije. Jaz sem bil navdušen: "Odlično, točno to potrebujem – da se nekdo tretji vmeša, ker s telefonom, enim prevajalnikom in dvema neangleško govorečima Italijanoma očitno ne bo šlo. In morda še angleško zna."

No, policist ni znal angleško. Pa sem bil spet na Google Translatu. Policist je bil za razliko od voznika avtobusa povsem miren in rekel z italijanskim naglasom: "Fajv minuts". In ravno v tem trenutku pripelje že naslednji avtobus za novinarje, ki je normalno obšel avtobuse, ki so čakali navijače. Policista vprašam, na katerega naj grem, on pa mirno pokaže: na levega. In smo šli. Po lepem času pritoževanja.

Na avtobusu sva bila samo jaz in japonski novinarski kolega, ki ni tako iznajdljiv v takšnih situacijah. Bil je statist. V trenutku zmedenosti je mislil, da mora iti celo na avtobus, ki pelje navijače. Pa sem mu rekel, naj raje ostane na tem, ker pelje neposredno do skakalnice in si voznik le napačno razlaga, kako mora voziti. In tam sem dobil svoje "olimpijsko darilo". Možakar se mi je med vožnjo vsaj petkrat zahvalil: "Thank you, sir." Povrhu vsega mi je dal še broško gore Fuji – mogoče je mislil, da sem tako vulkansko eksplodiral. :)

V tistem trenutku sem se počutil, kot da sem pravkar rešil pol olimpijske delegacije. V resnici pa sem rešil samo enega Japonca in sebe, da sva prišla pravočasno na tekmo, na kateri sem se jaz veselil zlata, Japonec pa brona. Kar je za novinarja na terenu že kar solidna medalja.

"Only pica." Olimpijski meni v Predazzu.

Drugi olimpijski šport: prehranjevanje iz improvizacije. Press center v Predazzu ima na vsake toliko časa piškote in neki sladek prigrizek ter velik kotel vroče vode za čaj in kavo. To je to. Če si lačen, imaš dve možnosti: piškoti, piškoti z vročo vodo.

Seveda bi pred večerno tekmo rad jedel nekaj normalnega - skakalne tekme so okoli 19. ure. Zato greš jest prej. A Italijani imajo siesto. Zanimivo, tudi v času olimpijskih iger. In še bolj zanimivo: Predazzo je med OI še vedno Predazzo – majhen in precej zaprt.

Pica je vedno rešilna bilka. Foto: J. L.

Pa greš v sosednjo Moeno in najdeš gostilno. "Osteria", lepo zveni. Odpreš vrata, že vidiš testenine, mogoče kaj na žlico … Natakar te pogleda in reče: "Only pica."

Greš sto metrov naprej v drugo in spet: "Only pica." Ostale jedi? "Po 19. uri." Torej ravno takrat, ko se tekma začne. Olimpijski čas.

In potem ješ pico. Dan za dnem. Včasih tudi trikrat zapored. Pa imam zelo rad pico in sem prvi dan ob prihodu v Italijo govoril novinarskim kolegom, da bom ob povratku domov domačim spekel pico, ker jih rad spečem, ampak bom še razmislil ...

Pri vsem tem pa je velik plus, da so pice poceni, cenejše kot v Sloveniji. In dobre. Samo "coperto" je loterija – od 1 evra do 2,5 evra.

WhatsApp angleščina vs. realnost rok in mimike

Tretja disciplina: komunikacija.

Pred prihodom v nastanitev sem prek WhatsAppa dobival odgovore v odlični angleščini. Vse gladko. Vse profesionalno. Skoraj kot da komuniciraš z londonskim receptorjem.

V živo je bilo treba z rokami manevrirati kot dirigent. Za hip se pojavi rešilna bilka – nemščina. Ampak ...

Potem prideš na lokacijo. In ugotoviš, da je angleščina ostala na WhatsAppu.

V živo je bilo treba z rokami manevrirati kot dirigent. Za hip se pojavi rešilna bilka – nemščina. Ampak tudi tu lastnik samo odkima. In spet si v mednarodnem jeziku olimpijskih iger: pantomimi.

Ampak se na koncu da vse zmeniti. Na terenu je ogromno improvizacije, ki spada v delovnik športnega novinarja in se tega v člankih ne vidi v podpisu. Da ne začenjam govoriti, kako je na Dirki po Franciji. A o tem morda kdaj drugič.

Sportal Na veliki skakalnici povsem drug obraz, Nika Prevc na treningu med najboljšimi

Sportal Izjemna vrnitev čustvene Federice Brignone, za konec razočaranje Ilke Štuhec

Sportal Škandal na OI: Finci slovenskega trenerja Medveda zaradi alkohola poslali domov

Sportal Cene Prevc: Čudi me, da še nisem prejel grozilnega sporočila, ker kritiziram sestro Niko

Sportal Slovaki presenetili olimpijske prvake, Italija na krilih Clare namučila Švedsko, a jo skrbi poškodba

Sportal Oglasila se je Lindsey Vonn, kakšno je njeno stanje?

Sportal Med slavjem Slovencev skakalka tarča hudih groženj: To je nesprejemljivo

Sportal Afera dresov razdrla prijateljstvo med skakalnima zvezdnikoma